Jedro

Kljub temu, da je do napačnega pobota prišlo zaradi malomarnosti tožnice, pa toženke še ni mogoče odvezati vračila vtoževanega zneska. Kondikcijski zahtevek je namreč utemeljen, če tožnica misli, da obveznost, ki jo izpolnjuje, obstaja, čeprav ni tako. Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je zato lahko tudi krivdna, torej ne glede na skrbnost stranke; bistveno pa je, da do prehoda premoženja pride brez pravne podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 1.339,02 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2011 dalje do plačila, zavrne (I. točka izreka), tožeča stranka pa je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti tudi pravdne stroške v višini 259,25 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožnici v roku 8 dni naloži povrnitev dodatnih pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je tožnica dne 10. 6. 2011 pri AJPES v večstranski pobot prijavila terjatev v znesku 1.339,02 EUR do družbe V. d.o.o., (prilogi A5 in A6) in obveznosti do devetih družb v skupnem znesku 16.414,93 EUR. Pri vpisu obveznosti do družbe Š. v znesku 6.840,00 EUR (računa na prilogah A3 in A4) naj bi namesto slednje družbe tožnica pomotoma navedla toženko, zaradi česar sta bili na podlagi izvedenega večstranskega pobota pobotani terjatev tožnice do družbe V. d.o.o., in terjatev družbe P. d.o.o., do toženke, v isti višini. S predmetno tožbo sedaj tožnica od toženke zahteva vrnitev vtoževanega zneska nazaj na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, na te ugotovitve pa je pritožbeno sodišče vezano (458. člen ZPP), da je do pomote prišlo pri vnašanju podatkov v večstranski pobot, ko je zakonita zastopnica tožnice v AJPES kot obveznost napačno navedla dolg do toženke, s tem ko je po pomoti kopirala davčno številko toženke, kar je nato ponovno spregledala tudi, ko je morala celoten vnos potrditi s certifikatom. Sodišče prve stopnje je glede na te ugotovitve podalo zaključek, da tožnica na ta način ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ki se od nje kot profesionalne osebe pričakuje v pravnem prometu (2. odstavek 6. člena OZ), zato tudi ni mogoče zaključiti, da vnos napačnih podatkov predstavlja opravičljivo zmoto, ki bi imela posledico v razveljavitvi pogodbe po 2. odstavku 46. člena OZ (glej tudi 1. odstavek 22. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (Ur. list RS št. 57/2012 z dne 27.7.2012, ZPreZP-1). Ker se v sistem AJPES pravzaprav vpišejo vsi podatki upnika - direktno je dolžnik sicer dolžan vpisati zgolj davčno številko, sistem pa avtomatično izpiše vse ostale podatke družbe, pri čemer je treba celotno izpisano družbo še potrditi, celotno oddajo obveznosti pa nato še enkrat potrditi s posebnim certifikatom, ki zahteva tudi vnos gesla, tudi pritožbeno sodišče meni, da gre za pomoto, ki bi se ji ob pričakovani skrbnosti dobrega strokovnjaka tožnica mogla in morala izogniti.

7. Kljub temu, da je do napačnega pobota prišlo zaradi malomarnosti tožnice, pa toženke še ni mogoče odvezati vračila vtoževanega zneska. Kondikcijski zahtevek je namreč utemeljen, če tožnica misli, da obveznost, ki jo izpolnjuje, obstaja, čeprav ni tako. Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je zato lahko tudi krivdna, torej ne glede na skrbnost stranke; bistveno pa je, da do prehoda premoženja pride brez pravne podlage, kar je v tem konkretnem primeru podano (dr. A. Polajnar Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 50).

8. Za utemeljenost zahtevka po določbi 190. člena OZ je tožnica dolžna izkazati tudi svoje prikrajšanje kot tudi obogatitev na strani toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vtoževani znesek pri večstranskem pobotu ni prišel na račun toženke, toženka pa je tudi sicer dokazala, da je pobot, izveden med terjatvijo tožnice do družbe V. d.o.o., in obveznostjo toženke do družbe P. d.o.o., štela kot neizveden in svojo obveznost do družbe P. d.o.o., kasneje izpolnila z neposrednim plačilom (plačilni nalog z dne 14. 6. 2011 – priloga B3, izpovedba zakonite zastopnice toženke S. K.). Tako ne drži pritožbena navedba, da toženka ni izkazala dejstva, da bi prenehala njena obveznost do družbe P. d.o.o., prav tako pa tudi ne pritožbena navedba, da sodišče dejstva, da na strani toženke ni prišlo do obogatitve, ni obrazložilo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu jasna, prav tako pa jo je povsem mogoče preizkusiti, je pa res, da je pritožbeno sodišče mnenja, da je v konkretnem primeru do pobota dejansko (kljub domnevno neobstoječi obveznosti toženke do tožnice) prišlo, zaradi česar je toženka kot navidezni upnik v posledici tako izvedenega pobota obogatena na račun navideznega dolžnika (tožnice). Čeprav namreč denar ni prišel direktno na račun toženke, pač pa na račun njenega upnika P. d.o.o., je v tej višini prenehala njena obveznost do tega upnika.

9. Ne glede na to pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka še vedno pravilna. Tožnica je namreč dolžna dokazati tudi obstoj vzročne zveze med svojim prikrajšanjem in obogatitvijo toženke. V pravni doktrini glede vzročne zveze obstajata dve teoriji. Naš zakon je prevzel načelo obogatitve, po katerem je upravičeni pridobitelj dolžan prikrajšanemu vrniti le toliko, za kolikor je bil obogaten in ne več, kot je druga stranka prikrajšana. Dobroverni (pošteni) pridobitelj mora torej neupravičeno prikrajšanemu vrniti le toliko, kolikor od stvari še ima. Ker je v konkretnem primeru toženka izkazala, da je svojemu upniku obveznost v vtoževanem znesku plačala par dni po izvedenem pobotu neposredno, s tem za ta znesek ni (več) obogatena in ga zato tožnici ni dolžna vrniti.

10. S tem, ko tožnica graja odločitev sodišča prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem T. Č., uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki v postopku v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Sicer bi takšna kršitev lahko prerasla v kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, a kaj takega iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja. V kolikor pa je tožnica menila, da je navedena kršitev podana, bi to morala v skladu z določbo 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej na naroku za glavno obravnavo dne 28. 11. 2014, na katerem je sodišče prve stopnje njen dokazni predlog zavrnilo (podobno VSL sodba I Cpg 101/2010 z dne 13. 4. 2010).

11. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama krije pritožbene stroške. Prav tako tudi toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v tem smislu ni bil potreben.

13. Čeprav gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, v katerem praviloma odloča sodnik posameznik, je v skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP v predmetni zadevi odločil senat pritožbenega sodišča.