Jedro

Obdolženec sicer poudarja, da se je pokesal zaradi storitve obravnavanega kaznivega dejanja in ga priznal, vendar ob ugotovljeni izraziti ponovitveni nevarnosti njegovo priznanje in kesanje nista takšni okoliščini, ki bi že sami po sebi bili garancija, da ne bo nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj in bi terjali njegovo izpustitev na prostost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 12. 10. 2022, opr. št. II Ks 59171/2022, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega A. A. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dobo enega meseca, do vključno 13. 11. 2022 do 15.30 ure. Obdolženec se nahaja v priporu od 13. 9. 2022 od 15.30 ure dalje. Zoper njega je preiskovalni sodnik uvedel preiskavo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil obdolženi A. A. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da mu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drugače od pritožnika sodišče druge stopnje po pregledu pritožbeno izpodbijanega sklepa in spisovnega gradiva ugotavlja, da je zunajobravnavni senat pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Obdolženec pritožbeno ne problematizira zaključkov prvega sodišča pod točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa glede obstoja temeljnega pogoja za odreditev in podaljšanje pripora in sicer dokaznega standarda utemeljenega suma, pač pa se osredotoča na osporavanje presoje prvega sodišča, ki se nanaša na ostala dva pogoja za pripor in sicer pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter neogibnosti in sorazmernosti pripora. Obdolženec izpostavlja, da je storitev kaznivega dejanja priznal in se iskreno pokesal. Kaznivih dejanj ne namerava več ponavljati. Sklicuje pa se tudi na svoje zdravstvene težave ter obveznosti z oskrbo ostarelega in bolnega očeta. Obenem prosi za milo kazen.

6. Ob pritožbeno neizpodbijanem zaključku sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, obdolžencu ni moč pritrditi, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pod točko 9 ugotovilo in obrazložilo tako objektivne kot tudi vrsto subjektivnih okoliščin, ki ostajajo od odločanja o odreditvi pripora nespremenjene. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora na prostosti ponavljal kazniva dejanja, kakršnih je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi. Na strani objektivnih okoliščin obdolženčeve ponovitvene nevarnosti se je sodišče prve stopnje sklicevalo na težo, način storitve in okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja. Kot obdolženčeve osebnostne lastnosti, zaradi katerih ga je šteti za ponovitveno nevarnega, pa je prvo sodišče pravilno izpostavilo obdolženčevo obsojenost, dejstvo, da je sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe po prejšnji pogojni obsodbi, na obdolženčevo vztrajnost pa je sklepalo na podlagi okoliščine, da je bil dober mesec dni pred obravnavanim kaznivim dejanjem že prijet in obravnavan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Obdolženec je bil sicer v preteklosti obravnavan in pravnomočno obsojen zaradi drugovrstnih kaznivih dejanj, a kot je pravilno izpostavilo prvo sodišče, je s tem izkazal vztrajnost pri izvrševanju kriminalnih ravnanj ter brezskrben odnos do izrečenih mu kazenskih sankcij. Njegova vztrajnost in odločenost se kaže tudi v okoliščini, da podatki o nakazilih na njegov bančni račun, odkriti in zavarovani pri hišni preiskavi, nakazujejo na možnost, da se z istovrstno kaznivo dejavnostjo ukvarja že dalj časa. Obdolženec je v zagovoru pred preiskovalno sodnico sam priznal, da je kaznivo dejanje storil, ker je na ta način želel poplačati dolgove, ki očitno še vedno obstajajo in z njimi možnost ponavljanja kaznivih dejanj.

7. Obdolženec sicer poudarja, da se je pokesal zaradi storitve obravnavanega kaznivega dejanja in ga priznal, vendar ob ugotovljeni izraziti ponovitveni nevarnosti njegovo priznanje in kesanje nista takšni okoliščini, ki bi že sami po sebi bili garancija, da ne bo nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj in bi terjali njegovo izpustitev na prostost. Enako velja tudi glede zdravstvenih težav, ki jih navaja. 32. člen Pravilnika o izvrševanju pripora priprtim osebam med izvrševanjem pripora zagotavlja vso potrebno zdravstveno varstvo, tudi bolnišnično, če tako odredi direktor zavoda.

8. Tudi zatrjevana okoliščina, da obdolženec pri hišnih opravilih nudi pomoč bolnemu očetu, v obravnavanem primeru ne more pretehtati vseh razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je še vedno ponovitveno nevaren. Kot je pravilno zapisalo pod točko 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je ta okoliščina obstajala že pred odreditvijo pripora, pa obdolženca ni odvrnila od kriminalne dejavnosti.

9. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča pod točko 10, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti ljudi, glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Predlog za odreditev hišnega pripora je prvo sodišče izrecno presojalo in navedlo, da tak milejši ukrep ob konkretno navedenih okoliščinah, ki kažejo na to, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje izvrševal organizirano, v okviru hudodelske združbe, ko ga od nadaljnje kaznive dejavnosti ni odvrnilo niti dejstvo, da je bil pred tem ob domnevni storitvi istovrstnega kaznivega dejanja že prijet, ne zadošča za odvrnitev precejšnje nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj.

10. Ker sodišče druge stopnje v fazi preizkušanja prvostopenjskih odločb o utemeljenosti pripora ne odloča tudi o izreku kazenske sankcije, bo obdolženec moral svojo željo po čim milejši kazni izraziti v naslednji fazi kazenskega postopka, če bo zoper njega vložena obtožnica in bo zadeva prešla v fazo glavne obravnave.

11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.