Jedro

V postopkih dodeljevanja BPP se možnost razpolaganja s premoženjem upošteva kot relevantna okoliščina pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za njeno upravičenost. Pravni standard "možnost razpolaganja" je treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugačen pravno poslovni način unovči (npr. da v najem) in si zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Premoženje, ki lastniku po njegovem mnenju ne pomeni nič, se vedno lahko vnovči po tržni ceni ali se z njim lahko kako drugače razpolaga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v zadevi o prekršku Okrajnega sodišča v Ljubljani PR 327/2019-2409 zaradi prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da iz priloženih dokazil k prošnji za BPP ter pridobljenih dokumentov s strani tožene stranke izhaja, da premoženje tožnika in njegove družine presega višino mejnega zneska 18.852,00 EUR, kar po določbi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) izključuje pravico do BPP. Iz baze podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) in elektronske Zemljiške knjige (v nadaljevanju ZK) izhaja, da je tožnikov oče A.A. lastnik do ene četrtine nepremičnine št. stavbe 9, št. dela stavbe 14, k.o. ... , ki v naravi predstavlja stanovanje v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., v velikosti 78,4 m². Tržna vrednost navedene nepremičnine po podatkih GURS glede na lastniški delež tožnika (¼) znaša 33.784,60 EUR. Iz uradnih evidenc, prošnje tožnika in dopolnitve prošnje izhaja, da tožnik v navedenem stanovanju ne živi oz., da na naslovu živi tožnikova babica oz. mama tožnikovega očeta. Prav tako iz prošnje in njene dopolnitve ne izhaja, da z navedeno nepremičnino tožnik ne more razpolagati. Nepremičnina tako ne predstavlja nepremičnega premoženja, v katerem tožnik dejansko prebiva, zato se upošteva kot premoženje v postopku dodelitve BPP. Golo dejstvo, da v predmetni nepremičnini živi tožnikova babica, ne pomeni nezmožnosti razpolaganja s to nepremično in je zato ni mogoče šteti kot tisto okoliščino, zaradi katere bi bilo dejansko razpolaganje z nepremičnino omejeno. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišče RS (sodba VS RS X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014) je možnost razpolaganja s premoženjem treba razumeti tudi v okviru možnosti tožnikovega očeta, da to premoženje na kakšen drugačen pravno poslovni način vnovči (npr. da v najem, zanj prejema uporabnino ali proda) in si tako zagotovi sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Glede na navedeno torej ni ovir, da bi tožnikov oče razpolagal z obravnavano nepremičnino v pravnem prometu, zato se slednja na podlagi prvega odstavka 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) upošteva kot premoženje v postopku dodelitve BPP. Ker tožnik že z vrednostjo navedenega nepremičnega premoženja, ki glede na lastniški delež tožnikovega očeta znaša 33.784,60 EUR, presega limit za dodelitev BPP, se tožena stranka ni spuščala v presojo višine drugega premoženja, niti v presojo lastnega dohodka tožnika in njegove družine. Tožena stranka je zaključila, da v skladu z zakonskimi določili ni izpolnjen pogoj materialnega stanja tožnika po določbi prvega odstavka 27. člena ZSVarPre, ki določa, da se BPP ne dodeli samski osebi oz. družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino mejnega zneska 18.852,00 EUR.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Dodaja, da se za vse socialne transferje, do katerih so upravičeni kot družina, po ZUPJS, kot premoženje upoštevajo 17. člen, 18. člen in 19. člen. Tožena stranka pa pri svoji odločitvi ni upoštevala 19. člena ZUPJS, zaradi česar pride do velike razlike v znesku. V Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni nikjer navedeno, da se ne upošteva 19. člen ZUPJS, kjer je navedeno, da se upošteva premoženje kot fiktivni dohodek. Tožena stranka bi morala uporabiti ta člen, tako kot ga izvaja Center za socialno delo. Če bi tožena stranka upoštevala zakonska določila, bi tožniku morala biti odobrena BPP. V primeru razjasnitve dejstev in dokazov tožnik prosi, da se ob morebitnem zaslišanju kot pričo povabi tožnikovo mati, zaradi tožnikove pomanjkljive poučenosti o pravnih zadevah, saj bi v nasprotnem primeru bil ob zaslišanju še v slabšem položaju. Sodišče prosi, da se ga še pred odločanjem o tožbi obvesti, ali ima v primeru neutemeljenosti tožbe kakšne stroške.

4. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi odločitev tožene stranke o zavrnitvi BPP temelji na ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev BPP, ker njegovo premoženje presega znesek 18.852,00 EUR, ki je opredeljen v prvem odstavku 27. člena ZSVarPre.

7. ZBPP v 13. členu določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svojo socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Skladno s prvim odstavkom 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). V skladu z drugim odstavkom 14. člena ZBPP pa se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Skladno s prvim odstavkom 27. člena ZSVarPre pa se, ne glede na določbe tega poglavja, denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

8. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik glede na navedena zakonska določila ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe ter poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je iz podatkov GURS in zemljiške knjige razvidno, da je tožnikov oče poleg tiste nepremičnine, v kateri družina živi, tudi lastnik do ¼ stanovanja št. stavbe 9, št. dela stavbe 14, k.o. .... Tržna vrednost stanovanja na podlagi podatkov GURS, ki se nahaja v upravnih spisih znaša 135.138,39 EUR, tožnikov solastniški delež na navedeni nepremičnini pa znaša 33.784,60 EUR. Glede na navedeno se sodišče strinja s toženo stranko, da se na podlagi 27. člena ZZVarPre BPP ne dodeli osebi, ki ima premoženje, ki se upošteva po ZUPJS in ki presega znesek 18.852,00 EUR (to je 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka). Sami ugotovitvi vrednosti solatniškega deleža pa tožnik niti ne ugovarja.

9. Kot je tožniku že pojasnila tožena stranka, je glede pravnega standarda "možnost razpolaganja" Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014, navedlo, da ga je treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugačen pravno poslovni način unovči (npr. da v najem) in si zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Povedano drugače, premoženje, ki lastniku po njegovem mnenju ne pomeni nič, se vedno lahko vnovči po tržni ceni ali se z njim lahko kako drugače razpolaga.

10. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da tožena stranka pri ugotavljanje materialnega položaja tožnika prosilca in njegove družine ni upoštevala 19. člena ZUPJS, sodišče dodaja, da je eden temeljnih ciljev ZUPJS popolna ugotovitev materialnega stanja posameznika ali družine, ki uveljavlja eno od pravic iz javnih sredstev. Kot premoženje, ki se upošteva, se med drugim štejejo tudi nepremično premoženje, osebna ali druga vozila, vrednosti papirji in denarna sredstva na transakcijskem ali drugem računu. Premoženje se upošteva tako, da se dohodki družine povečajo za fiktivni dohodek, in sicer v višini letnega zneska obresti, izračunanih od vrednosti premoženja. Le na ta način, da se poleg dohodkov upošteva tudi premoženje, se dobi prava slika o materialnem položaju. Sklicevanje tožnika na 19. člen ZUPJS na drugačno odločitev ne vpliva, ker izračun fiktivnega dohodka po 19. členu ZUPJS še poveča že ugotovljeno premoženje tožnikove družine.

11. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku. Sodišče je sledilo ugotovljenemu dejanskemu stanju, tožnik pa ni navedel novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev, niti ni predlagal izvedbe dokazov za drugačno presojo ugotovljenih dejstev oziroma za odločitev bistvene ugotovitve v tožbi niso konkretizirano prerekane (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnik v tožbi zgolj izraža nestrinjanje z odločitvijo tožene stranke in napačno uporabo 19. člena ZUPJS.

13. Sodišče še dodaja, da v primerih ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Sodna taksa se v konkretnem primeru ni odmerila, ker se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP sodna taksa ne plača. Povedano drugače, tožniku v tem postopku taksna obveznost ni nastala (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1).