Jedro

V konkretnem primeru je predmet nadzora izvajanje določbe 40. člena ZVDAGA, 55. člena ZSOVA in Uredbe o izločanju, ki je bila sprejeta na podlagi določbe 55. člena ZSOVA. Pri tem predstavlja ZVDAGA splošen zakon oz. lex generalis, ki ureja arhivsko in dokumentarno gradivo. Določba 55. člena ZSOVA pa glede arhivskega oz. dokumentarnega gradiva predstavlja specialno določbo oz. lex specialis. Določba 40. člena ZVDAGA definira javno arhivsko gradivo in njegovo izločanje (merila) ter določa roke za izročitev gradiva arhivu. Na podlagi 55. člena ZSOVA pa se mora gradivo iz arhiva nekdanje SDV izročiti Arhivu RS najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona (do 23. 4. 2000). Uredba o izročanju v 3. členu opredeljuje gradivo nekdanje SDV kot obstoječe operativno, dokumentarno in arhivsko gradivo, ki je v hrambi pri Slovensko obveščevalno-varnostni agenciji (Agencija). Le v primeru, če bi Komisija za izločanje in odbiranje gradiva nekdanje SDV iz 3. člena Uredbe o izročanju ugotovila, da gre pri predmetnih gradivih, označenih z A in B, navedenih v točki 3 izreka izpodbijane odločbe, za gradivo, ki ga je skladno Uredbo o izročanju potrebno predati Arhivu RS, bi bilo predmetno gradivo dejansko predano Arhivu RS. Določbe Uredbe o izročanju v povezavi s 55. členom ZSOVA predstavljajo specialnejše določbe oz. lex specialis glede na določbe Uredbe o upravnem poslovanju o hranjenju predmetnega gradiva v stalni zbirki Agencije (135. člen). Posledično se v takšnem primeru predmetni gradivi A in B, skladno z načelom celovitosti arhivskega gradiva nekdanje SDV, vložita h gradivu, h kateremu izvorno pripadata.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju pritožbeni organ) pritožbi Slovenske obveščevalno-varnostne službe (v nadaljevanju tudi zavezanka, Agencija oz. SOVA) ugodil (točka 1 izreka). Odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za kulturo in medije (v nadaljevanju tudi inšpektorat) 06110-005/2015/65 z dne 16. 9. 2016 je odpravil (točka 2 izreka). Zavezanki, Agenciji je naložil, da je do 30. 11. 2016 dolžna predložiti na vpogled komisiji iz 3. člena Uredbe o izročanju gradiva iz arhiva nekdanje Službe državne varnosti (v nadaljevanju Uredba o izročanju), ki je pristojna za izročanje in odbiranje gradiva iz arhiva nekdanje Službe državne varnosti (v nadaljevanju SDV) naslednji gradivi: A) „Enotne programske smernice delovanja Uprave Službe državne varnosti v Socialistični Republiki Sloveniji za 1989“, oktober 1989 in B) „Preverjanje Službe državne varnosti za leto 1985“, z dne 27. 5. 2986 (v nadaljevanju tudi predmetno gradivo oz. prilogi A in B), ki sta nastali v nekdanji SDV pred 17. 5. 1990 (točka 3 izreka). Zavezanka mora takoj pisno obvestiti inšpektorat o izvršitvi prejšnje točke izreka (točka 4 izreka). Zahtevek zavezanke za začasno razveljavitev 1. točke odločbe iz izpodbijane 2. točke izreka te odločbe je pritožbeni organ zavrgel (točka 5 izreka). Navedel je tudi, da posebni stroški niso bili zaznamovani (točka 6 izreka).

2. Na podlagi 75. člena in 78. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (v nadaljevanju ZVDAGA) in 18. člena in 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) je prvostopenjski organ preverjal spoštovanje določb 40. člena ZVDAGA v zvezi z 55. členom Zakona o slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (v nadaljevanju ZSOVA), opravil ogled in vpogled v predmetno gradivo na sedežu zavezanke ter pridobil izvid in strokovno mnenje izvedenca o škodljivih posledicah, ki bi nastale s prenosom oz. izročitvijo predmetnega gradiva v pristojni Arhiv RS. V postopku je bil ugotovljen točen naslov predmetnih gradiv in da sta izvorno nastali v nekdanji SDV oz., da gre za veliko verjetnost za originalno gradivo nekdanje SDV, ki je bilo Agenciji odstopljeno 25. 2. 2008. V skladu z določbo 55. člena ZSOVA se gradivo iz arhiva nekdanje SDV izroči Arhivu RS najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona (23. 4. 2000). S tem v zvezi je bila leta 2007 sprejeta Uredba o izročanju, ki ureja način izročanja, imenovanje in sestavo komisije, ki opravi izročanje in mesto hrambe gradiva, ki je nastalo v nekdanji SDV in njenih predhodnicah pred 17. 5. 1990 in se preda Arhivu RS. Agencija je kršila določbo 55. člena ZSOVA, ker gradivo z oznako A in B, ki vsebinsko in časovno (iz leta 1898 in 1985) sodi med arhivsko gradivo nekdanje SDV oz. je nastalo v nekdanji SDV in njenih predhodnicah pred 17. 5. 1990. Iz izjave predstavnika Agencije, dane v upravnem postopku izhaja, da obstaja velika verjetnost, da je gradivo z oznako A in B, avtentično. Dokument MNZ iz leta 2008 je bil označen z oznako TAJNO, gradivi A in B pa sta bili prilogi tega dokumenta, vendar nimata oznak stopenj tajnosti v skladu z Zakonom o tajnih podatkih. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dejansko stanje, napačno pa je uporabil materialno pravo (40. člen ZVDAGA) s tem, ko je Agenciji naložil, da mora do 17. 10. 2016 izročiti kopije predmetnih dokumentov Arhivu RS. Uredba o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva (v nadaljevanju UVDAGA) izročanje arhivskega gradiva omejujeta na izvirnike. Ob upoštevanju Uredbe o izročanju, ki še vedno velja, pa je potrebno predmetno gradivo izročiti na vpogled Komisiji za izročanje in odbiranje gradiva iz arhiva nekdanje SDV (iz 3. člena Uredbe o izročanju), ki bo imenovana za ta primer in o svojem delu vodi zapisnik. Navedena komisija s predmetnim gradivom ni bila seznanjena, kar izhaja iz navedb Agencije in arhivista Arhiva RS. V zvezi z varstvom tajnih podatkov pa Uredba o izročanju v 4. členu predvideva, da Arhiv RS iz razlogov nacionalne varnosti in na predlog direktorja Agencije zagotovi posebno varovanje in dostopnost predanega gradiva iz 2. člena te Uredbe. ZSOVA in Uredba o izročanju v skladu z načelom celovitosti predpisujeta izločitev gradiva iz arhiva nekdanje SDV iz obstoječega operativnega dokumentarnega in arhivskega gradiva, ki je v hrambi pri Agenciji (tudi stalne zbirke dokumentarnega gradiva).

3. Tožnik s tožbo izpodbija odločitev pritožbenega organa, s katero je odločbo inšpektorata 06110-005/2015/65 z dne 16. 9. 2016 odpravil in zavezanki, Agenciji naložil, da je do 30. 11. 2016 dolžna predložiti na vpogled komisiji iz 3. člena Uredbe o izločanju gradivi: A) „Enotne programske smernice delovanja Uprave Službe državne varnosti v Socialistični Republiki Sloveniji za 1989“, oktober 1989 in B) „Preverjanje Službe državne varnosti za leto 1985“, z dne 27. 5. 1986, ki sta nastali v nekdanji SDV pred 17. 5. 1990. Izpodbijano odločbo je tožnik prejel 21. 10. 2016 in na podlagi prvega odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pravočasno sprožil upravni spor. Tožnik izpodbija odločbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Za izročitev predmetnega gradiva obstoja več ovir, kar je Agencija navajala že v upravnem postopku. Predmet izpodbijane odločbe so priloge dokumenta Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) 8500-4/2008/29 z dne 25. 2. 2008, s katerim je MNZ posredovalo Agenciji več prilog, med njimi tudi obravnavani prilogi, označeni z A in B, ki sta najverjetneje nastali pred letom 1990 ter sta nesporno povezani z SDV, ki ju je policija zasegla v okviru policijske preiskave. V dosedanjem postopku pa ni bilo ugotovljeno, kdaj so te kopije nastale, kdo jih je izdelal, ali je šlo za uradno izdelane kopije in kdo je kopije odnesel ter jih shranil v bančnem trezorju. Uredba o upravnem poslovanju prilogo opredeljuje kot zapis ali predmet, ki je priložen dokumentu kot dopolnitev, pojasnilo ali dokaz vsebine dokumenta in je ni mogoče ločeno obravnavati, ker so sestavni in neločljivi del dokumenta. Zadeva 8500-4/2008/29, v katero sta vloženi predmetni gradivi, je bila s pisarniško odredbo rešena 31. 12. 2009 in tako začne zakonsko določeni rok hrambe teči s 1. 1. 2010. V skladu z Navodilom za odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega gradiva za Agencijo ima zadeva določen status arhivskega gradiva. Ker je dokument MNZ nastal leta 2008 in je bil takrat posredovan tudi Agenciji, ne gre za gradivo SDV, marveč za vhodni dokument Agencije. Na opredelitev pa ne more vplivati starost prilog. Poleg navedenega posameznih prilog ni mogoče obravnavati drugače kot dokumenta. Predmetni dokument pa je označen z oznako TAJNO, ki še ni bila spremenjena, česar toženka tudi ni upoštevala. Ker je Agencija dokument prejela leta 2008, ne more predstavljati gradivo SDV in zanj ne velja določba 55. člena ZSOVA. Za njegovo obravnavo ni pristojna Komisija iz Uredbe o izročanju. Z izvršitvijo nezakonite odločbe bi se enoten dokument Agencije v nasprotju s predpisi delil. Sklicuje se na 24. točko 2. člena, 135. člen in 148. člen Uredbe o upravnem poslovanju. Predmetni dopis MNZ s prilogami tvori enoten dokument. Ugovarja kršitev načela celovitosti arhivskega gradiva iz 5. člena ZVDAGA. V skladu s prvim odstavkom 40. člena ZVDAGA je treba arhivsko gradivo Arhivu RS izročiti najkasneje v 30 letih po nastanku, rok pa se na podlagi tretjega odstavka 40. člena tega zakona lahko izjemoma podaljša za največ 10 let. Agencija bo tako najkasneje do leta 2040 predmetno gradivo odbrala in predala Arhivu RS. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi bile kršene predhodno citirane določbe Uredbe o upravnem poslovanju, odgovorna oseba Agencije pa bi bila izpostavljena zaradi teh kršitev. Izpodbijana odločitev je tudi v nasprotju z mnenjem izvedenca, kakor tudi z mnenjem Arhiva RS, ki sta bila podana v upravnem postopku. Predmetni gradivi A in B pa po svoji vsebini ne predstavljata tajnih in drugih podatkov, bi pa lahko kot celota, ki jo tvorita z ostalim dokumentarnim gradivom, imeli škodljive posledice za nacionalno varnost RS. Sodišču tožnik predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek ter odloči o stroških postopka.

4. Tožnik je po vložitvi tožbe sodišču predlagal izdajo začasne odredbe in sicer, da v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi izvršitev te odločbe povzročila nezakonito posledico, ker bi se enoten dokument tožnika nezakonito in nepravilno delil. Izpodbijana odločba ogroža enovitost in celovitost njegovega arhiva, saj zahteva, da se dokument, ki predstavlja del arhivskega gradiva Agencije, v nasprotju s predpisi in pravili stroke deli, posamezni deli pa se predajo Arhivu RS ločeno in celo v različnih časovnih obdobjih. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi bilo kršeno načelo celovitosti arhivskega gradiva iz 5. člena ZVDAGA, Agencija pa tudi ne bi mogla več zagotavljati nespremenljivosti in integralnosti dokumentarnega gradiva.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Iz vsebine tožbe ni razvidno, kaj konkretno ugovarja tožnik, saj so njegove tožbene navedbe povsem pavšalne. Iz upravnega spisa je jasno razvidno, da je izvedenec v mnenju 9. 8. 2016 ugotovil, da s prenosom oz. izročitvijo predmetnega gradiva v pristojni Arhiv RS ne bodo nastale škodljive posledice za nacionalno varnost države. Na odločitev v zadevi pa tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na Uredbo o upravnem poslovanju, kar pojasni. V danem primeru ne gre za kopije, kot to zmotno meni tožnik, marveč za gradivo, ki je izvorno nastalo v nekdanji SDV in gre v veliki verjetnosti za originalno gradivo nekdanje SDV, kar je ugotovil inšpektor pri vpogledu v predmetni gradivi in kar je razvidno iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu z dne 13. 7. 2016. Avtentičnost predmetnih gradiv pa bo v skladu s svojo pristojnostjo preverila komisija iz 3. člena Uredbe o izročanju. Nesporno je, da Komisija za izločanje in odbiranje gradiva nekdanje SDV ni bila seznanjena z obstojem predmetnega gradiva in da to tudi ni bilo na seznamu popisa gradiva, ki je nastalo v nekdanji SDV in njenih predhodnicah pred 17. 5. 1990 in se še vedno hrani pri Agenciji. V zvezi s tožnikovim predlogom za izdajo začasne odredbe pa navaja, da predlog ni v ničemer konkretiziran. Nastanek težko popravljive škode Agenciji tožnik zgolj pavšalno zatrjuje in v ničemer ne izkazuje. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-257/97 in sodišču predlaga, da tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da ne 55. člen ZSOVA in ne Uredba o izročanju v nobenem delu ne urejata, spreminjata ali derogirata Uredbe o upravnem poslovanju, niti ne urejata iste materije, marveč urejata specifično in izključno dokumentarno gradivo, ki je bilo 17. 5. 1990 arhivsko gradivo SDV. Uredba o upravnem poslovanju pa določa poslovanje z dokumentarnim gradivom, ki še ni določeno kot arhivsko gradivo. Toženka napačno opredeljuje status predmetnega gradiva A in B kot arhivsko gradivo nekdanje SDV, kar pojasni. Predmetno gradivo ni bilo v arhivu Agencije, marveč je bilo odtujeno in je bilo najdeno ob preiskavi ropa v letu 2005 in z dopisom MNZ 25. 2. 2008 posredovano Agenciji, skupaj z večjim številom prilog, med katerimi sta bili tudi obravnavani prilogi, označeni z oznako A in B. V predmetnem postopku pa ni bilo ugotovljeno, kdaj sta ti prilogi nastali, kdo ju je izdelal, ali gre za uradne kopije in kdaj sta nastali ter kdo ju je shranil v bančni trezor. Gre nesporno za prilogi, kot ta pojem definira Uredba o upravnem poslovanju. Priloge so vedno sestavni del in neločljivi del dokumenta. V predmetni zadevi pa gre za dokument označen z označbo TAJNO, ki še ni bila spremenjena, česar toženka v postopku ni upoštevala. Ker je Agencija prejela dokument leta 2008, ne glede na datum nastanka prilog, ne predstavlja gradivo nekdanje SDV ter tako zanj ne velja 55. člen ZSOVA niti ni v pristojnosti komisije iz 3. člena Uredbe o izročanju. Res je izvedenec v izvedeniškem mnenju navedel, da izročitev predmetnih gradiv ne bi imela posledic za nacionalno varnost države, vendar je z oznako TAJNO označen dokument MNZ in sicer dopis MNZ Agenciji, kot tajne pa se je varovalo podatke o okoliščinah najdbe gradiva in ne vsebine prilog. Tudi navedeni izvedenec je opozoril na načelo nedeljivosti dokumentarnega gradiva in da posameznih prilog ni mogoče obravnavati samostojno oz. ločeno od celote. Tožnik ponovno poudarja, da obstaja velika nevarnost, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe Agencija kršila določbe 24. točke 2. člena, 135. člen in 148. člen Uredbe o upravnem poslovanju.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se njenimi razlogi strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člen ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa dodaja:

9. Sodišče je v okviru predhodnega preizkusa tožbe ugotovilo, da je tožba vložena pravočasno in po upravičeni osebi. Na podlagi 18. člena ZUS-1 je zastopnik javnega interesa v upravnem sporu državno pravobranilstvo. Ker v predmetni zadevi kot stranki nastopata dva državna organa (Ministrstvo za kulturo kot tožena stranka in na drugi strani Agencija (SOVA), ki jo v predmetni zadevi zastopa Državno pravobranilstvo kot tožeča stranka), oba subjekta pa zastopata javni interes, je sodišče Državno pravobranilstvo pozvalo, da v obravnavani zadevi opredeli javni interes, ki ga zastopa v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZUS-1. Državno pravobranilstvo je javni interes opredelilo s tem, da obstaja velika nevarnost, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastale nezakonite posledice, saj bi Agencija prekršila določila 24. točke 2. člena, 135. člen in 148. člen Uredbe o upravnem poslovanju, ter okrnila arhivsko gradivo v delu, da ne bi zagotovila arhivskega izvoda dopisa MNZ 8500-4/2008/29 z dne 25. 2. 2008 v celoti oziroma v obliki in vsebini, kot ga je Agencija prejela.

10. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali toženka pravilno in zakonito ugotovila, da je Agencija v zvezi s hrambo obravnavanega gradiva kršila določbe 40. člena ZVDAGA in 55. člena ZSOVA ter Agenciji naložila inšpekcijski ukrep, da mora do 30. 11. 2016 predložiti predmetni gradivi, ki ju navaja v točki 3 izreka izpodbijane odločbe na vpogled Komisiji za izločanje in odbiranje gradiva iz arhiva nekdanje SDV iz 3. člena Uredbe o izročanju. Toženka v tožbi ugovarja, da sta predmetni gradivi z oznako A in B prilogi dokumenta, ki je nastal po mejnem datumu 17. 5. 1990 in da ne gre za gradivo, za katerega se uporabljajo določbe 55. člen ZSOVA, 40. člena ZVDAGA in Uredbe o izročanju. Med strankama v zadevi ni sporno, da so predmet izpodbijane odločbe priloge dokumenta MNZ 8500-4/2008/29 z dne 25. 2. 2008, s katerim je MNZ posredovalo Agenciji več prilog, med njimi tudi obravnavani prilogi, označeni z A in B, za kateri pa tožnik tudi sam v tožbi priznava, da sta najverjetneje nastali pred letom 1990 ter sta nesporno povezani z SDV.

11. Kot je to pravilno navedla že toženka, je v konkretnem primeru predmet nadzora izvajanje določbe 40. člena ZVDAGA, 55. člena ZSOVA in Uredbe o izločanju, ki je bila sprejeta na podlagi določbe 55. člena ZSOVA. Pri tem predstavlja ZVDAGA splošen zakon oz. lex generalis, ki ureja arhivsko in dokumentarno gradivo. Določba 55. člena ZSOVA pa glede arhivskega oz. dokumentarnega gradiva predstavlja specialno določbo oz. lex specialis. Določba 40. člena ZVDAGA definira javno arhivsko gradivo in njegovo izločanje (merila) ter določa roke za izročitev gradiva arhivu. Na podlagi 55. člena ZSOVA pa se mora gradivo iz arhiva nekdanje SDV izročiti Arhivu RS najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona (do 23. 4. 2000). Uredba o izročanju v 3. členu opredeljuje gradivo nekdanje SDV kot obstoječe operativno, dokumentarno in arhivsko gradivo, ki je v hrambi pri Slovensko obveščevalno-varnostni agenciji (Agencija). Le v primeru, če bi Komisija za izločanje in odbiranje gradiva nekdanje SDV iz 3. člena Uredbe o izročanju ugotovila, da gre pri predmetnih gradivih, označenih z A in B, navedenih v točki 3 izreka izpodbijane odločbe, za gradivo, ki ga je skladno Uredbo o izročanju potrebno predati Arhivu RS, bi bilo predmetno gradivo dejansko predano Arhivu RS. Določbe Uredbe o izročanju v povezavi s 55. členom ZSOVA predstavljajo specialnejše določbe oz. lex specialis glede na določbe Uredbe o upravnem poslovanju o hranjenju predmetnega gradiva v stalni zbirki Agencije (135. člen). Posledično se v takšnem primeru predmetni gradivi A in B, skladno z načelom celovitosti arhivskega gradiva nekdanje SDV, vložita h gradivu, h kateremu izvorno pripadata. Iz točke 3 izreka izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da je zavezanka (SOVA) dolžna do 30. 11. 2016 izročiti predmetno gradivo na vpogled komisiji iz 3. člena Uredbe o izročanju. Komisija za izločanje in odbiranje gradiva iz arhiva nekdanje SDV pa je v skladu s 3. členom Uredbe o izročanju sestavljena iz uslužbencev Arhiva RS, uslužbencev Agencije in predstavnikov zgodovinske stroke. Predsednik je direktor Arhiva RS, podpredsednik pa direktor Agencije. Ta komisija bo šele ocenila, ali predmetno gradivo izpolnjuje predpisane kriterije, da se ga lahko opredeli kor obstoječe operativno, dokumentarno ali arhivsko gradivo, ki je v hrambi pri Agenciji in je nastalo v nekdanji SDV in njenih predhodnicah pred presečnim datumom 17. 5. 1990. Toženka utemeljeno navaja, da je bilo v predmetnem postopku z veliko stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da je obravnavano gradivo, označeno z A in B, avtentično. Navedeno izhaja iz zapisnikov ogledov inšpektorice, ki sta bila 12. 7. 2016 na sedežu Arhiva RS in 13. 7. 2016 na sedežu Agencije. Iz upravnih spisov in obrazložitve toženke izhaja, da je bil v predmetnem postopku ugotovljen točen naslova predmetnega gradiva, ter, da je obravnavano gradivo izvorno nastalo v nekdanji SDV in da gre za originalno gradivo nekdanje SDV, odstopljeno Agenciji 25. 2. 2008. Tudi iz izjave zakonitega zastopnika Agencije izhaja, da obstaja velika verjetnost, da je gradivo z oznako A in B, avtentično. Avtentičnost predmetnih gradiv pa bo v skladu s svojo pristojnostjo preverila tudi Komisija za izločanje in odbiranje gradiva nekdanje SDV iz 3. člena Uredbe o izročanju.

12. Tožnik v tožbi navaja, da v predmetni zadevi obravnavano gradivo predstavlja eno izmed prilog dokumenta MNZ 8500-4/2008/29 z dne 25. 2. 2008, s katerim je MNZ posredovalo Agenciji več prilog, med njimi tudi obravnavani prilogi, označeni z A in B, ki sta najverjetneje nastali pred letom 1990 ter sta nesporno povezani z SDV in ju je policija zasegla v okviru policijske preiskave. Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da Uredba o upravnem poslovanju prilogo vsebinsko opredeljuje kot zapis ali predmet, ki je priložen dokumentu kot dopolnitev, pojasnilo ali dokaz vsebine dokumenta in je ni mogoče ločeno obravnavati, ker so sestavni in neločljivi del dokumenta. Vendar pa je potrebno pri presoji obravnavane zadeve upoštevati zakonske norme s področja arhivskega in dokumentarnega gradiva kot celote. Slednje ureja krovni zakon - ZVDAGA (lex generalis), kakor tudi izvedbene uredbe, sprejete na podlagi tega zakona. Ta zakon nesporno v določbi 5. člena določa načelo celovitosti. Specialnejša predpisa s področja arhivskega in dokumentarnega gradiva sta ZSOVA (55. člen) in Uredba o izročanju, izdana na podlagi ZVDAGA, ki to področje urejata po načelu: lex specialis derogat legi generalis. Tudi ZSOVA in Uredba o izročanju zasledujeta cilj zagotavljanja enotnosti, celovitosti in nedeljivosti arhiva. V zadevi kot je obravnavana gre za specialen arhiv in sicer arhiv nekdanje SDV, kot ga opredeljuje Uredba o izročanju. Slednja v 2. členu določa, da se gradivo iz arhiva nekdanje SDV, ki je nastalo v nekdanji SDV in njenih predhodnicah pred 17. 5. 1990, preda Arhivu RS. Tako ZSOVA in Uredba o izročanju v skladu z načelom celovitosti predpisujeta izločitev gradiva iz arhiva nekdanje SDV in sicer iz obstoječega operativnega, dokumentarnega in arhivskega gradiva, ki je v hrambi pri Agencij, kot je to pravilno navedla že toženka (prvi odstavek 3. člena Uredbe o izročanju). Med strankama ni sporno, da je predmetno gradivo nastalo v nekdanji SDV oz. njenih predhodnicah, kar izhaja tako iz izjave zastopnika Agencije, dane v predmetnem postopku, kot tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenca. Po presoji sodišča javni interes, ki ga zasleduje ZSOVA v danem primeru pretehta javni interes, ki ga zasleduje Uredba o upravnem poslovanju. V hierarhiji pravnih norm je zakon višja norma od uredbe. Že iz vsebine 55. člena ZSOVA in Uredbe o izročanju, ki je bila izdana na podlagi ZVDAGA, je razviden tudi namen zakonodajalca, da se hrani gradivo nekdanje SDV kot celota v pristojnem arhivu. Po presoji sodišča tožnikovi ugovori v zvezi z določbami Uredbe o upravnem poslovanju na odločitev v zadevi ne morejo vplivati na način, kot meni tožnik. Na pravilnost odločitve pa po presoji sodišča tudi ne more vplivati dejstvo, da se predmetno gradivo ni ves čas nahajalo v arhivu Agencije. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je bilo vmes odtujeno in nato najdeno ob preiskavi ropa banke v letu 2005. Okoliščina, da je bilo z dokumentom MNZ 8500-4/2008/29 dne 25. 2. 2008 posredovano Agenciji, skupaj z večjim številom prilog, med katerimi sta bili tudi obravnavani prilogi A in B, po presoji sodišča ne vpliva na drugačno odločitev. Obenem sodišče pripominja, da bo o vprašanju, ali se bo predmetno gradivo predalo Arhivu RS, odločila šele pristojna komisija iz 3. člena Uredbe o izročanju. Kolikor bo Komisija za izločanje in odbiranje gradiva iz arhiva nekdanje SDV iz 3. člena Uredbe o izročanju ugotovila, da gre pri predmetnem gradivu za gradivo, ki ga je skladno z določbo 55. člena ZSOVA in Uredbo o izročanju potrebno predati Arhivu RS, se bosta gradivi A in B, skladno z načelom celovitosti arhivskega gradiva nekdanje SDV, vložili h gradivu, h kateremu sta že izvorno pripadali.

13. Tožbenega ugovora, da bi predmetni gradivi A in B, ki sicer po svoji vsebini ne predstavljata tajnih in drugih podatkov, lahko kot celota, ki jo tvorita z ostalim dokumentarnim gradivom, imeli škodljive posledice za nacionalno varnost RS, tožnik ne pojasni. Iz izvedeniškega mnenja dr. Denisa Čaleta nesporno izhaja ocena, da predmetni gradivi pri njunem prenosu oz. izročitvi v pristojni Arhiv RS ne predstavljata škodljivih posledic za nacionalno varnost RS. Gre za dva sklopa dokumentacije, ki sta priloga osnovnemu dokumentu MNZ 8500-4/2008/29 dne 25. 2. 2008, ki je označen s stopnjo tajnosti „TAJNO“. Predmetno gradivo pa oznak tajnosti nima. Navedbe tožnika, da je z oznako TAJNO označen dokument MNZ 8500-4/2008/29, ki je bil 25. 2. 2008 posredovan Agenciji in da kot tajne varuje okoliščine najdbe gradiva in ne vsebine prilog, so nedopustna tožbena novota, ki je tožnik tudi ni v ničemer konkretiziral. Po mnenju sodišča se je toženka pravilno opredelila glede označbe dokumenta MNZ 8500-4/2008/29 z dne 25. 2. 2008 z oznako TAJNO, ko je navedla, da ZSOVA in Uredba o izročanju ne razlikujeta med gradivi glede na posamezne oznake različnih stopenj zaupnosti podatkov. Uredba o izročanju v 4. členu določa, da Arhiv RS iz razlogov nacionalne varnosti in na predlog direktorja Agencije zagotovi posebno varovanje in dostopnost predanega gradiva iz 2. člena Uredbe o izročanju. Sodišče pripominja, da morajo vsi subjekti spoštovati in se ravnati v skladu z Zakonom o varstvu tajnih podatkov. Dokumenti, ki vsebujejo tajne ali druge občutljive podatke pa po drugi strani niso izvzeti iz dolžnosti predaje gradiva pristojnemu arhivu. Poleg navedenega določba 3. člena Uredbe o izročanju natančno opredeljuje gradivo nekdanje SDV kot obstoječe operativno, dokumentarno in arhivsko gradivo, ki se hrani pri Agenciji. Tudi določba 40. člena ZVDAGA, ki ureja izročitev arhivskega gradiva pristojnemu arhivu, v prvem odstavku navaja tudi gradivo, ki vsebuje tajne podatke v skladu s predpisi, ki urejajo področje tajnih podatkov in tudi gradivo, ki je posebej varovano kot zaupno, če tako določi zakon ali poslovnik državnega zbora ali organa samoupravne lokalne skupnosti. Po predhodno navedenem po presoji sodišča tožnikovi ugovori v zvezi z označbo dokumenta MNZ 8500-4/2008/29 z dne 25. 2. 2008, ki je bil posredovan Agenciji z oznako TAJNO na odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati.

14. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana odločba je tudi v zadostni meri obrazložena.

15. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker po presoji sodišča relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik meni, da je sporno dejansko stanje, pa je iz upravnega spisa razvidno, da niso sporna ugotovljena dejstva in okoliščine, temveč, da se tožnik ne strinja s sklepanjem toženke o pomenu teh dejstev in okoliščin.

K točki II izreka:

16. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Sodišče je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več obstoja pravnega interesa. Sodišče je namreč z izdajo te sodbe (I. točka izreka) že pravnomočno odločilo v predmetni zadevi, zaradi česar tožnik nima več pravnega interesa za začasno zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe, ki je časovno vezano na čas do pravnomočne sodne odločbe.

K točki III izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.