Jedro

Sodišče prve stopnje bi bilo vezano na (objektivno) materialnopravno pravnomočnost zavrnitve odpusta istih obveznosti le, če bi bil nov predlog za odpust obveznosti vložen v časovnem trenutku, ki bi (še vedno) spadal v časovni okvir obstoja ovire za odpust obveznosti določene v 1. točki 399. člena ZFPPIPP, torej v času, ko kaznivo dejanje goljufije za katerega je bil obsojen dolžnik, še ni bilo izbrisano iz kazenske evidence. Le ob tej predpostavki dolžnik ne bi smel znova uveljavljati tega, kar je bilo zavrnjeno, sodišče pa ne bi smelo predloga za odpust obveznosti na novo obravnavati in o njem odločati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za odpust obveznosti dolžnika z dne 8. 7. 2015 (r. št. 70). Tako je ravnalo, ker je ugotovilo da je bil dolžniku odpust glede obveznosti, ki so nastale do začetka tega postopka že pravnomočno zavrnjen s sklepom z dne 12. 6. 2014 (r. št. 31), saj je bilo iz podatkov kazenske evidence z dne 11. 5. 2014 razvidno, da je bil dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zoper premoženje oziroma gospodarstvo, ki takrat še ni bilo izbrisano.

2. Zavzelo je stališče, da je bilo o odpustu obveznosti dolžnika, ki so nastale do začetka obravnavanega postopka osebnega stečaja že pravnomočno odločeno, zato je ponoven predlog dolžnika za odpust istih obveznosti kot nedovoljen zavglo. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cst 47/2014 in opr. št. Cst 111/2014 v katerih se je oblikovalo stališče, da odpusta obveznosti ni mogoče ponovno predlagati za tiste obveznosti, glede katerih je bil odpust že pravnomočno zavrnjen s sodno odločbo.

3. Zoper sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP)). Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Z novim predlogom za odpust obveznosti v okviru istega postopka osebnega stečaja želi dolžnik doseči odpust istih obveznosti kot v primeru prvega predloga za odpust obveznosti. Razlika je le, da je nov predlog za odpust obveznosti časovno odmaknjen tako, da je v trenutku vložitve novega predloga za odpust obveznosti pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu že izbrisana in (procesna) ovira za odpust obveznosti iz 1. točke prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP več ni podana. Dolžnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na spremenjeno dejansko predlogu za odpust obveznosti ugoditi, saj ovire za odpust obveznosti več ni.

6. Stečajni dolžnik lahko do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja vloži predlog za odpust svojih obveznosti, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, v delu, v katerem v tem postopku ne bodo plačane (prvi odstavek 398. člena ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen le v primeru, če je podana katera izmed ovir, ki so naštete v 399. členu ZFPPIPP.

7. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je zaradi vezanosti na pravnomočen sklep o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti z dne 12. 6. 2014, dolžnikov ponovni predlog za odpust obveznosti nedovoljen, je zmotno. Sodišče prve stopnje bi bilo vezano na (objektivno) materialnopravno pravnomočnost zavrnitve odpusta istih obveznosti le, če bi bil nov predlog za odpust obveznosti vložen v časovnem trenutku, ki bi (še vedno) spadal v časovni okvir obstoja ovire za odpust obveznosti določene v 1. točki 398. člena ZFPPIPP, torej v času, ko kaznivo dejanje goljufije za katerega je bil obsojen dolžnik, še ni bilo izbrisano iz kazenske evidence. Le ob tej predpostavki dolžnik ne bi smel znova uveljavljati tega, kar je bilo zavrnjeno, sodišče pa ne bi smelo predloga za odpust obveznosti na novo obravnavati in o njem odločati. Pri presoji vezanosti na materialnopravno odločitev zavrnitve prvega odpusta obveznosti je treba odgovoriti na vprašanje ali sploh gre za isti historični dogodek, s katerim so določene časovne in objektivne meje odločanja. V življenjskem primeru prvega predloga za odpust obveznosti nad dolžnikom je bilo ugotovljeno, da iz podatkov kazenske evidence na dan 12. 6. 2014 izhaja, da kaznivo dejanje goljufije za katerega je bil obsojen dolžnik, še ni bilo izbrisano iz kazenske evidence. Zato je bila podana ovira za odpust obveznosti. V novem predlogu za odpust obveznosti z dne 8. 7. 2015, o katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom, pa je dolžnik zatrjeval, da navedena ovira ni več podana, kar je razvidno iz potrdila Ministrstva za pravosodje z dne 29. 6. 2015. Gre torej za drugačen življenjski primer, ki je nastopil v teku istega stečajnega postopka, kjer je odpadel razlog za oviro pri odpustu obveznosti. Zato sodišče ni vezano na prvo (pravnomočno) odločitev o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti. V stečajnem postopku je treba v skladu s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP smiselno uporabiti pravila pravdnega postopka, kar se nanaša tudi na pojem pravnomočnosti.

8. Zato je treba pri odločanju o utemeljenosti (novega) predloga za odpust obveznosti ponovno preizkusiti ali obstaja katera izmed ovir, določenih v 399. členu ZFPPIPP, v konkretnem primeru iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP. Zaradi preteka časa so namreč nastale nove dejanske okoliščine, ki jih v pravočasnem predlogu za odpust obveznosti uveljavlja dolžnik, iz katerih izhaja, da ni (več) ovire za odpust obveznosti, kar pomeni, da je odpust obveznosti dovoljen.

9. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

10. V novem postopku naj sodišče prve stopnje presoja ali so podani pogoji za začetek postopka odpusta obveznosti, upoštevajoč zatrjevane okoliščine v predlogu za odpust obveznosti (r. št. 70).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.