Jedro

Na podlagi neupravičene pridobitve bi tožnik lahko zahteval le nadomestilo vrednosti vlaganj v sporno premoženje (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Ker pa je tožnik v tožbi zahteval ugotovitev solastninskega deleža in izločitev tega deleža iz zapuščine, neupravičene pridobitve ni mogoče obravnavati v okviru postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP).

V primeru, ko zapustnik z oporoko razpolaga tudi s premoženjem iz 32. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD), je potrebno upoštevati vse okoliščine primera.

Upoštevati je predvsem treba, da je oporočni dedič praviloma dobroverni pridobitelj. Še posebej to velja tedaj, ko zapustnik v oporoki sicer potomca, ki je pridobival skupaj z njim, ne določi za dediča, vendar pa njegovo delo upošteva na drugačen način.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pri ponovnem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik še 4/10 nepremičnin vl.št. 21 in 513 k.o. Ž. (da je solastnik do 1/10 je že bilo pravnomočno razsojeno) in da se ta delež izloči iz zapuščine po pok. F. P. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in (predvsem) zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je njegov zahtevek v celoti utemeljen. Čeprav ga ni uveljavljal v zapuščinskih postopkih po materi in očetu, temveč šele po svoji sestri F.P., to še ne pomeni, da je prekludiran. Starša sta mu namreč zagotavljala, da se njegov status ne bo spremenil. Tudi ko je bila lastnica sestra F. P., je bila ona le nominalni lastnik posestva, saj je z njim sam v celoti gospodaril ter ga ohranjal. Ničesar pa nista prispevali k temu premoženju sedanji dedinji po pok. P. F. Njegov delež znaša najmanj polovico posestva, toliko, kolikor je tudi v tožbi zahteval. Po njegovem mnenju sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka. Tožniku je treba priznati ali izločitev iz zapuščine ali povečanje dednega deleža, ali pa delež iz naslova neopravičene obogatitve. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi, zadevo pa vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Procesni ugovor, da bi sodišče moralo soditi tudi na drugačni pravni podlagi, kot je bila med postopkom formalno uveljavljena, pa ni utemeljen. Ob enakem tožbenem zahtevku sicer sodišče lahko ugodi tožbenemu zahtevku tudi na drugačni pravni podlagi, vendar le, če ima na razpolago zadostno trditveno in dokazno podlago. Toda v obravnavanem sporu ne gre za tak primer. Na podlagi neupravičene pridobitve bi tožnik lahko zahteval le nadomestilo vrednosti vlaganj v sporno premoženje (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Ker pa je tožnik v tožbi zahteval ugotovitev solastninskega deleža in izločitev tega deleža iz zapuščine, revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da neupravičene pridobitve ni mogoče obravnavati v okviru postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). Drugih morebitnih procesnih kršitev, ki jih tožnik ni opredeljeno navedel, revizijsko sodišče ni smelo upoštevati zaradi prepovedi iz 386. člena ZPP.

Odločitev na drugi in prvi stopnji pa je tudi materialnopravno pravilna. Ne glede na to, ali ima sodišče druge stopnje prav, ko se zavzema za vezanost na pravnomočni sklep o dedovanju, v katerem je tožnik sodeloval, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev v tem sporu pravilna že iz naslednjih razlogov. V primeru, ko zapustnik z oporoko razpolaga tudi s premoženjem iz 32. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD), je potrebno upoštevati vse okoliščine primera. Upoštevati je predvsem treba, da je oporočni dedič praviloma dobroverni pridobitelj. Še posebej to velja tedaj, ko zapustnik v oporoki sicer potomca, ki je pridobival skupaj z njim, ne določi za dediča, vendar pa njegovo delo upošteva na drugačen način. V obravnavanem primeru je zapustnik (oče pravdnih strank) vse premoženje, katerega zemljiškoknjižni lastnik je bil, z oporoko sicer prepustil hčerki F. P. (sestri tožnika), vendar je v oporoki navedel, da mora oporočna dedinja skrbeti za svojega brata (tožnika). F. P. je sprejela zapuščino po očetu, ki je umrl 31.8.1976, skupaj z vsemi v njej navedenimi obveznostmi. Še več, tožniku je priznala do svoje smrti (umrla je 31.10.1989) tudi popolni preužitek in služnost celotnega posestva ter denarno volilo. Vse navedeno je tožnik sprejel in to med strankama tudi ni sporno. F. P. je do svoje smrti torej upravičeno sklepala, da je posestvo njeno. Ker je imela tudi veljavni pravni naslov (oporoko), bi bili po desetih letih izpolnjeni tudi pogoji za priposestvovanje (2. odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR).

Sicer pa je nato tudi F. P. v svoji oporoki (tako kot pred njo oče) upoštevala tožnika in sicer tako, da je svojima sestrama (sedanjima toženkama) naročila dosmrtno skrb za tožnika in celo obremenila njune potomce z enako obveznostjo. Oporočiteljica je torej upoštevala tožnikove interese tako, kot je menila, da je prav. Toženki pa sta to breme tudi sprejeli in se bosta po oporoki morali ravnati.

Ker tožnik niti zatrjeval ni, da F. P. ni bila v dobri veri, ko je sprejela zapuščino po oporoki, revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo, da tožnikov izločitveni zahtevek (v zavrnilnem delu glede 4/10 zahtevanih nepremičnin) ni utemeljen. Druge pravne podlage za izločitev pa ni ne v ZD ne v ZTLR.

Revizija tožnika je zato neutemeljena. Neutemeljeno revizijo pa mora revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrniti.