Jedro

Ker je v novem sojenju sodišče prve stopnje s poizvedbami glede vročanja ugotovilo, da tožba toženki ni bila pravilno vročena, ji je ponovno vročala tožbo v odgovor, na katero pa toženka ni odgovorila, ter izdalo zamudno sodbo. To pomeni, da je toženka s svojo pasivnostjo soglašala z dejanskim stanjem, kot izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, torej tudi s tem, so ji bili izplačani višji zneski za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, kar je v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. list RS, št. 8/2013 in naslednji) dolžna vrniti tožeči stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 344,00 EUR iz naslova preveč izplačanih povračil stroškov za prevoz na delo in z dela, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 39,78 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (II. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1457/2014 prejela 24. 4. 2015, čeprav je bila pritožba obravnavana že 6. 11. 2014. Ker je bilo njeni pritožbi ugodeno in ker je v obrazložitvi sklepa pisalo, da bo moralo sodišče prve stopnje predvsem ugotavljati pravilnost vročitve, je bilo razumeti, da bo sodišče najprej ugotavljalo pravilnost vročitve. Ker ni bila seznanjena z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede odločitve o pravilnosti vročitve, je priložene papirje k sklepu opr. št. Pdp 1457/2014 štela kot prilogo, ker so izkazovali datum izpred leta dni. Namesto ugotovitev sodišča prve stopnje glede pravilnosti vročitve, ji je bila vročena zamudna sodba pod drugo opravilno številko. Sodišče je zadevo presojalo tudi po napačni pravni podlagi in sicer je navedlo 165.a člen Zakona za uravnoteženje javnih financ, ki ga zakon sploh nima.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu že odločalo in sicer je z zamudno sodbo opr. št. Pd 114/2014 z dne 1. 9. 2014 ugodilo tožbenemu zahtevku. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1457/2014 z dne 6. 11. 2014 pritožbi ugodilo, izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Pritožbeno sodišče je v sklepu opr. št. Pdp 1457/2014 z dne 6. 11. 2014 izpostavilo, da je sporno vprašanje, ali je bil ob izdaji zamudne sodbe izpolnjen pogoj pravilne vročitve tožbe toženki. Sodišču prve stopnje je naložilo, da mora predvsem ugotoviti pravilnost vročitve s poizvedbami pri A. o okoliščinah neuspele vročitve in o trditvah toženke o obstoju oziroma neobstoju predalčnika v spornem obdobju. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da iz vrnjene poštne pošiljke izhaja, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku, hkrati pa stranka nima ustreznega hišnega predalčnika.

8. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotili pritožbenega sodišča opravilo poizvedbe pri A., ki je odgovorila, da se je v času, ko je bila tožba tožnici vročevana (v maju 2014) v hišnem predalčniku nahajal ključ oziroma je bil hišni predalčnik nezaklenjen, zato je bilo pisanje vrnjeno sodišču. Sodišče prve stopnje je na podlagi take ugotovitve toženki ponovno poslalo tožbo v odgovor. Toženka v skladu s pozivom na tožbo ni odgovorila, zato je sodišče prve stopnje ponovno izdalo zamudno sodbo.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo zamudne sodbe podani vsi pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP. Toženka odgovora na tožbo kljub pravilni vročitvi ni podala, tožeča stranka v okviru tega individualnega delovnega spora ne uveljavlja zahtevka, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), poleg tega pa utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, niti z dejstvi, ki so splošno znana, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (in tudi ustrezno obrazložilo), da so bili za izdajo izpodbijane zamudne sodbe podani vsi zakonsko predvideni pogoji. S tem, ko toženka na tožbo ni odgovorila, se šteje, da je kot resnične priznala vse navedbe tožeče stranke v tožbi. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da toženka ni bila seznanjena z ugotovitvami poizvedb sodišča prve stopnje glede vročanje tožbe ter da je pričakovala najprej ugotovitve sodišča prve stopnje glede vročitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z poizvedbami glede vročanja ugotovilo, da tožba toženki ni bila pravilno vročena, zato ji je ponovno vročala tožbo v odgovor, na katero pa toženka ni odgovorila. To pomeni, da je toženka s svojo pasivnostjo soglašala z dejanskim stanjem, kot izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhaja, da so bili toženki v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 3. 2013 izplačani višji zneski za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 344,00 EUR. Drugi odstavek 165. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. list RS, št. 8/2013 in naslednji) določa, če delodajalec ugotovi, da so bili zaposlenemu v nasprotju s prvim odstavkom citiranega člena določeni in izplačani višji zneski povračila stroškov iz delovnega razmerja oziroma višji prejemki iz delovnega razmerja, kot bi mu pripadali, je zaposleni dolžan vrniti preveč izplačane zneske. Delodajalec in zaposleni se dogovorita o načinu vrnitve preveč izplačanih zneskov. V primeru, da med delodajalcem in zaposlenim v enem mesecu od pisnega poziva delodajalca ne pride do soglasja, mora delodajalec preveč izplačani znesek zahtevati s tožbo pred pristojnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je sicer res navedlo kot pravno podlago 165.a člen ZUJF, ki ne obstaja, vendar očitna pisna pomota ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka toženki v spornem obdobju izplačala višje zneske povračila stroškov prevoza na delo in z dela in ob ugotovitvi, da toženka ni pristala na povrnitev preveč izplačanega povračila, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

10. Ker razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niso bili podani (353. člen ZPP), je bilo potrebno pritožbo toženke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.