Jedro

Ker je tožnica na podlagi sklepa sodišča že skrbnica stranki z interesom, se z odpravo izpodbijane upravne odločbe, s katero je bila razrešena dolžnosti skrbnice za poseben primer z bistveno enakimi pooblastili, njen pravni položaj ne bo v ničemer spremenil. Tožnica zato ne more uspešno uveljavljati odprave odločbe o njeni razrešitvi kot skrbnice za poseben primer. Tožba zoper odločbo z dne 10. 3. 2021 že iz tega razloga ni utemeljena. Upravni organ je z izpodbijano odločbo z dne 10. 6. 2021 odločil o tem, ali je tožnica denarna sredstva, ki jih je dvignila z računa stranke z interesom, tudi porabila zanjo. Določba 252. člena DZ pa ne daje pravne podlage za to, da bi upravni organ oblastveno z odločbo odločal o upravičeni porabi varovančevih sredstev, saj ta zakonska določba centru za socialno delo daje zgolj podlago, da odloči o povračilu stroškov, ki jih ima skrbnik sam z opravljanjem skrbniških dolžnosti.

Izrek

I.Tožba zoper odločbo Centra za socialno delo Ljubljana št. 1221-191/2019-31984/15 z dne 10. 3. 2021 se zavrne.

II.Ob odločanju o tožbi se odločba Centra za socialno delo Ljubljana št. 1221-191/2019-31984/35 z dne 10. 6. 2021 izreče za nično.

III.Tožba zoper sklep Centra za socialno delo Ljubljana št. 1221-191/2019-31984/41 z dne 6. 7. 2021 se zavrne.

IV.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo z dne 10. 3. 2021 je Center za socialno delo Ljubljana (prvostopenjski organ) tožnico razrešil dolžnosti skrbnice za poseben primer A. A. in ugotovil, da ni bilo stroškov postopka. Iz razlogov te odločbe izhaja, da jo je razrešil, ker je ocenil, da je zlorabila pravice in dolžnosti skrbnice za poseben primer. To presojo je oprl na ugotovitev, da je 58.000 evrov varovankinega denarja porabila za obnovo stanovanjske hiše v lasti svojega moža, v kateri tožnica sicer živi s svojo družino in varovanko.

2.Z izpodbijano odločbo z dne 10. 6. 2021 je prvostopenjski organ odločil, da je tožnica upravičena do povračila stroškov v višini 8.678,88 EUR, ki jih je v času od začetka izvajanja skrbništva (9. 6. 2018) do konca leta 2020 imela pri opravljanju skrbniških dolžnosti (1. točka izreka odločbe). Ugotovil je še, da je tožnica z varovankinega računa že dvignila navedeni znesek (2. točka izreka odločbe) in da v tem postopku ni bilo stroškov postopka (3. točka izreka odločbe). Iz razlogov te odločbe izhaja, da je od začetka izvajanja skrbništva do konca leta 2020, vštevši začetno stanje, na varovankin račun prišlo 84.961,27 evrov, da je bilo stanje na računu konec leta 2020 1.884,33 evra in da je bilo za potrebe oskrbe v Zavodu ... porabljeno 16.149,88 evra. Organ v odločbi še navaja, da je tožnica upravičeno porabila 8.678,88 evrov, preostali dvignjen znesek 58.248,18 evrov pa ni bil porabljen v varovankino korist, zato ga mora tožnica vrniti na varovankin račun.

3.Z izpodbijanim sklepom z dne 6. 7. 2021 je prvostopenjski organ zavrgel tožničino pritožbo zoper sklep svojega strokovnega kolegija z dne 7. 6. 2021. Iz razlogov tega sklepa izhaja, da je z njim kot nedovoljeno zavrgel pritožbo, ker z njo ni bil izpodbijan upravni akt.

4.Drugostopenjski organ je s sklepom tožničine pritožbe zoper v uvodu navedene izpodbijane akte združil v skupno obravnavo in z odločbo vse tri pritožbe zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

5.Tožnica zoper navedene prvostopenjske akte vlaga tožbo. V njej navaja, da se jih ne da preizkusiti in da ji je bila v postopku njihove izdaje kršena pravica do izjave. Trdi, da je ves denar stranke z interesom porabila zgolj zanjo in v njeno dobro. Meni, da bi upravni organ pri presoji poročila moral upoštevati celotno obdobje do izdaje odločbe. Pojasnjuje razloge, zaradi katerih je stranko z interesom pred njenim dopolnjenim 26 letom vzela iz zavoda. Poudarja, da je bila prenova hiše nujno potrebna, ker niso imeli sobe, v katero bi jo lahko namestili, da stranka z interesom uporablja tudi ostale prostore ter da so nastali še bistveno višji posredni in dodatni stroški, ki so sploh omogočili izgradnjo njene sobe in kopalnice. Dodaja, da je bila s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki N 9/2021 imenovana za skrbnico stranke z interesom. Sodišču predlaga, naj izpodbijane akte odpravi in toženki naloži povračilo stroškov postopka.

6.Stranka z interesom po kolizijski skrbnici tožbi nasprotuje. Meni, da tožnica nima več pravnega interesa za izpodbijanje odločbe z dne 10. 3. 2021, ker je bila s sklepom sodišča postavljena za njeno skrbnico. Glede odločbe z dne 10. 6. 2021 navaja, da je ustrezno obrazložena. Dodaja, da tožnica morebitne terjatve do varovanke lahko uveljavlja v drugem postopku. Strinja se tudi s tem, da sklep z dne 7. 6. 2021 nima samostojnega pravnega učinka in pravnega varstva.

7.Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis zadeve, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

8.Tožnica je v nadaljevanju vložila pripravljalno vlogo, v kateri v bistvenem vztraja pri tožbenih navedbah. Pri njih je vztrajala tudi na naroku za glavno obravnavo.

Dokazni postopek

9.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v v sodnem spisu in v upravna spisa zadeve, to je spis Centra za socialno delo Kranj št. 1221-14/2018 v zvezi s postavitvijo tožnice za skrbnico za poseben primer in spis prvostopenjskega organa št. 1221-191/2019 v zvezi z izdajo izpodbijanih aktov.

10.Sodišče je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje tožnice ter prič B. B., C. C., D. D. in E. E., ker so nesubstancirani. Tožnica namreč ni navedla glede katerih konkretnih dejstev, ki jih je zatrjevala že v upravnem postopku in jih ponavlja v tožbi, predlaga izvedbo teh dokazov. Navedbe, da stranki z interesom ni povzročila velike premoženjske škode, ker je denar porabila samo za njo in za njeno dobro, ter da je skrbela za njeno korist, so zgolj splošne navedbe, o katerih ni mogoče izvajati dokazov z zaslišanjem. Z zaslišanjem strank in prič pa ni mogoče dopolnjevati pomanjkljivih navedb v tožbi in upravnem postopku. Da je tožnica stranko z interesom sprejela v svoj dom, med strankami tega upravnega spora niti ni sporno. Dokazni predlogi za zaslišanje strank in prič so iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, tudi nerelevantni za odločitev v tem upravnem sporu.

11.Dokazna predloga za ogled na kraju samem in vpogled v spis Okrajnega sodišča na Vrhniki N 9/2021 je sodišče zavrnilo kot nepotrebna. Oprema sobe za stranko z interesom glede na razloge iz odločbe z dne 10. 6. 2021 ni sporna. Prav tako ni sporno, da je bila tožnica s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki N 91/2021 z dne 28. 1. 2022 imenovana za skrbnico stranke z interesom. Da bi bil vpogled v spis N 9/2021 potreben za dokazovanje katerih drugih pravočasno zatrjevanih dejstev, pa tožnica ni navedla.

K I. točki izreka

12.Tožba zoper odločbo z dne 10. 3. 2021 ni utemeljena.

13.Z odločbo z dne 10. 3. 2021 je bila tožnica razrešena dolžnosti skrbnice za poseben primer stranki z interesom.

14.Za presojo v obravnavani zadevi je pomembno, da je tožnica dolžnosti skrbnice za poseben primer opravljala na podlagi odločbe Centra za socialno delo Kranj št. 1221-14/2018 z dne 21. 5. 2018 (A10). Iz te odločbe izhaja, da je bila najprej s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 8. 10. 2012 tožničini materi podaljšana roditeljska pravica nad stranko z interesom in da je bilo po materini smrti treba stranki z interesom zaradi varstva njenih koristi postaviti skrbnika za poseben primer. Z navedeno odločbo z dne 21. 5. 2018 je bila kot skrbnica za poseben primer postavljena tožnica, in sicer za urejanje vseh formalnosti v zvezi z namestitvijo v institucionalno varstvo, urejanje in uveljavljanje pravic pri centru z socialno delo, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS in Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS, za urejanje in uveljavljanje pravic z naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pri zavarovalnici, odprtje bančnega računa na ime stranke z interesom ter upravljanje in razpolaganje z denarnimi sredstvi na temu računu z namenom rednega plačevanja njenih obveznosti, predvsem za institucionalno varstvo in za njene potrebe.

15.Iz navedenega poteka dogodkov in vsebine nalog skrbnika iz odločbe z dne 21. 5. 2018 izhaja, da je bila postavitev skrbnika za poseben primer stranki z interesom potrebna zaradi varstva njenih koristi do postavitve skrbnika odrasli osebi v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR) oziroma sedaj v skladu z določbami Družinskega zakonika (DZ). Sodišče ugotavlja, da je do takšne postavitve skrbnika prišlo s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki N 9/2021 z dne 28. 1. 2022 (A8), ki je postal pravnomočen 5. 4. 2022. Z njim je bila po izdaji izpodbijane odločbe z dne 10. 3. 2021 in pred vložitvijo obravnavane tožbe 26. 4. 2022 stranka z interesom postavljena pod skrbništvo, tožnica pa pa imenovana za njeno skrbnico.

16.Tožnica je bila torej še pred vložitvijo tožbe s sklepom sodišča ponovno postavljena za skrbnico stranki z interesom, tokrat v postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Razlogi za postavitev stranke z interesom pod skrbništvo so v bistvenem enaki razlogom, zaradi katerih ji je bila tožnica prej (v bistvu zgolj prehodno) stranki z interesom postavljena kot skrbnica za poseben primer. Tudi tožničine naloge po sklepu sodišča v celoti pokrivajo naloge, ki so ji bili zaupane z odločbo, s katero je bila postavljena za skrbnico za poseben primer, oziroma so celo širše. S sklepom sodišča so namreč njene naloge: - zastopanje stranke z interesom v postopkih pred sodišči, upravnimi organi, organi lokalne skupnosti in nosilci javnih pooblastil, pri čemer stranka z interesom v teh postopkih ne sme nastopati samostojno; - uveljavljanje in skrb za ohranitev stranki z interesom pripadajočih pravic iz javnih sredstev; - upravljanje premoženja stranke z interesom in razpolaganje z njim, pri čemer potrebuje skrbnica za upravljanje z denarnimi sredstvi, ki presegajo 600,00 EUR mesečno (za nujne potrebe, ki vključujejo osebne potrebe in običajne obveznosti stranke z interesom) izrecno dovoljenje CSD Ljubljana; - prevzemanje pošte stranke z interesom in skrb za njeno zdravje in potrebno zdravljenje.

17.Navedeno pomeni, da tožnica z odpravo izpodbijanega akta ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja. Povedano drugače: ker je tožnica na podlagi sklepa sodišča že skrbnica stranki z interesom, se z odpravo izpodbijane upravne odločbe, s katero je bila razrešena dolžnosti skrbnice za poseben primer z bistveno enakimi pooblastili, njen pravni položaj ne bo v ničemer spremenil. Tožnica zato ne more uspešno uveljavljati odprave odločbe o njeni razrešitvi kot skrbnice za poseben primer. Tožba zoper odločbo z dne 10. 3. 2021 že iz tega razloga ni utemeljena. Ker s tožbo, s katero uveljavlja odpravo odločbe, že iz tega razloga ne more uspeti, za odločitev ni pomembno tožbeno nasprotovanje razlogom izpodbijane odločbe.

18.Ne glede na navedeno sodišče še dodaja, da je skrbništvo na sploh, enako pa velja tudi za skrbništvo za poseben primer, institut namenjen varstvu osebe, ki zaradi posebnih okoliščin prehodno ne more varovati svojih koristi. Biti imenovan za skrbnika (za poseben primer) ni pravica, ki bi temeljila na zakonu, temveč gre za funkcijo, ki je prostovoljna in častna. To posledično pomeni, da pri razrešitvi osebe kot skrbnika (za posebni primer) že pojmovno ne gre za kršitev pravice razrešenega skrbnika. Povedano drugače: skrbnik se razrešitvi zaradi varstva svojih pravnih koristi ne more upreti.

19.Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zoper odločbo z dne 10. 3. 2021 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

20.Odločba z dne 10. 6. 2021 je nična.

21.V skladu z drugim odstavkom 37. člena ZUS-1 sodišče na ničnost upravnega akta, ki je predmet izpodbijanja v upravnem sporu, pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka.

22.Upravni akti so nični iz razlogov, ki so taksativno našteti v 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po prvi točki prvega odstavka navedenega člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Za tak primer gre po presoji sodišča tudi obravnavani zadevi, ko je prvostopenjski upravni organ z odločbo z dne 10. 6. 2021 odločil o stvari iz sodne pristojnosti.

23.Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da je tožnica upravičena do povračila stroškov v višini 8.678,88 EUR, ki jih je v času od začetka izvajanja skrbništva (9. 6. 2018) do konca leta 2020 imela pri opravljanju skrbniških dolžnosti (1. točka izreka odločbe). Ugotovil je še, da je tožnica z varovankinega računa že dvignila navedeni znesek (2. točka izreka odločbe) in da v tem postopku ni bilo stroškov postopka (3. točka izreka odločbe).

24.V 252. členu DZ, na katerega upravni organ opira navedeno odločitev, določa, da ima skrbnik pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju skrbniških obveznosti (prvi odstavek) in da mu center za socialno delo lahko za njegovo delo določi nagrado, če mora skrbnik zaradi zahtevnosti in odgovornosti dela imeti posebne kvalifikacije (drugi odstavek).

25.Navedena določba DZ upošteva, da ima skrbnik pri nudenju materialnih in nematerialnih uslug varovancu določene stroške. Gre torej za stroške skrbnika, ki jih ima ta pri opravljanju svoje funkcije, in so njemu, to je skrbniku, nastali v zvezi s tem. To so npr. stroški, ki jih ima skrbnik s tem, da obišče varovanca, ali s tem, da spremlja varovanca pri obisku zdravnika. Gre torej za stroške, ki nastanejo skrbniku, in si jih ta ni upravičen sam poravnati iz varovančevega premoženja. Lahko pa povračilo teh stroškov na podlagi navedene določbe DZ uveljavlja pred pristojnim centrom za socialno delo, ki o tem odloči z odločbo. Na drugačno presojo narave stroškov iz 252. člena DZ ne vpliva okoliščina, da se skrbniku ti stroški na podlagi 279. člena DZ poravnajo iz varovančevih dohodkov, če ti zadostujejo za njihovo pokritje.

26.Denarni znesek, o katerem je prvostopenjski upravni organ odločil v izreku izpodbijane odločbe, pa ni strošek v smislu navedene določbe DZ, saj ne gre za strošek pri opravljanju skrbniških obveznosti, temveč za sredstva, ki jih je tožnica dvigovala z računa stranke z interesom. Za ta denarna sredstva je tožnica v upravnem postopku trdila, da jih je porabila za potrebe stranke z interesom in v njeno korist, upravni organ pa je presojal, ali so te navedbe utemeljene ali niso.

27.Kot izhaja iz razlogov odločbe z dne 10. 6. 2021 je upravni organ ugotovil, da je od začetka izvajanja skrbništva do konca leta 2020, vštevši začetno stanje, na varovankin račun prišlo 84.961,27 evrov ter da je bilo stanje na računu konec leta 2020 zgolj 1.884,33 evra. Ugotovil je še, da je bilo za potrebe oskrbe stranke z interesom v Zavodu ... porabljeno 16.149,88 evra. Tožnica naj bi upravičeno za stranko z interesom dvignila še znesek 8.678,88 evrov in ga porabila za hrano in pijačo, gretje, komunalo, internet, mobitel, higieno, oblačila, pohištvo in TV sprejemnik za sobo stranke z interesom, prevoz stranke z interesom k zdravniku, frizerja, higieno in podobno. Preostali znesek 58.248,18 evrov, ki ga je tožnica dvignila z računa stranke z interesom, naj bi bil porabljen za obnovo sobe in kopalnice ter drugih prostorov v hiši, last tožničinega moža, za stroške najemnine in čiščenja, kolo, stroške praznovanja rojstnih dni, daril, počitnic, odvetnikov in druge s sodnimi postopkih povezane stroške, stroške skrbi in obveznosti, pranja, likanja, kuhanja in izvajanja osebne higiene. Za ta znesek pa je prvostopenjski organ ocenil, da ni bil porabljen v korist stranke z interesom, zato ji ga mora tožnica vrniti. V izreku je prvostopenjski organ sicer odločil le o znesku 8.678,88 evrov.

28.Iz navedenega izhaja, da je upravni organ z izpodbijano odločbo z dne 10. 6. 2021 odločil o tem, ali je tožnica denarna sredstva, ki jih je dvignila z računa stranke z interesom, tudi porabila zanjo. Določba 252. člena DZ pa ne daje pravne podlage za to, da bi upravni organ oblastveno z odločbo odločal o upravičeni porabi varovančevih sredstev, saj (kot že pojasnjeno) ta zakonska določba centru za socialno delo daje zgolj podlago, da odloči o povračilu stroškov, ki jih ima skrbnik sam z opravljanjem skrbniških dolžnosti.

29.Podlage za oblastveno odločanje o upravičeni uporabi varovančevih sredstev upravnemu organu ne dajejo niti ostale določbe, na katere se sklicuje, to je prvi odstavek 49. člena in 86. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV), 15. člen v zvezi s 252. členom DZ ter 207. člen ZUP, niti katera druga zakonska določba. Prvi odstavek 49. člena ZSV namreč zgolj določa, da center za socialno delo opravlja naloge, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila, ter naloge, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi. Isti zakon v 86. členu določa, da socialno varstveni zavodi, kadar v izvrševanju javnih pooblastil odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, postopajo po ZUP. Določba 15. člena DZ določa, da so za odločanje o upravnih zadevah po tem zakoniku pristojni centri za socialno delo, če v tem zakoniku ni drugače določeno. Določba 207. člen ZUP pa vsebuje zgolj splošna pravila za odločanje pristojnega upravnega organa.

30.Podlage za oblastveno odločanje o upravičeni uporabi varovančevih sredstev upravnemu organ ne dajejo niti določbe DZ o skrbnikovem poročilu. Po določbah 250. člena DZ mora skrbnik centru za socialno delo poročati o svojem delu in mu dati račun o upravljanju premoženja. Center pa mora skladno z določbami 251. člena DZ poročilo skrbno pregledati in ukreniti vse potrebno za odpravo nepravilnosti in za zavarovanje varovančevega premoženja. V določbah drugega in tretjega odstavka tega člena ima center za socialno delo pooblastilo, da za varstvo varovančevega premoženja v varovančevem imenu kot njegov skrbnik ali s postavitvijo skrbnika za poseben primer sproži ustrezne sodne postopke. Nima pa v teh ali (kot že rečeno) katerih drugih zakonskih določbah pooblastila, da o tem z oblastveno odločbo kot o upravni stvari odloča sam. Tega se je v tem primeru v bistvu zavedal tudi upravni organ, saj je to, kakšen znesek je tožnica porabila neupravičeno in ga je zato dolžna vrniti stranki z interesom, sicer ugotavljal v razlogih izpodbijane odločbe, vendar tega ni prenesel v izrek. Vendar pa iz enakih razlogov v izreku odločbe z oblastveno močjo (ex iure imperii) ni mogel odločiti niti o tem, kakšen znesek je bil upravičeno porabljen za stranko z interesom, saj gre za isto stvar.

31.Po presoji sodišča je odločanje o tem, ali je skrbnik varovančeva sredstva uporabil neupravičeno in jih je zato varovancu dolžan vrniti, odločanje o premoženjskopravnih razmerjih med skrbnikom in varovancem. Za odločanje v sporih o teh razmerjih pa je po 1. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predpisana sodna pristojnost.

32.Navedeno pomeni, da je z izpodbijano odločbo odločeno o stvari iz sodne pristojnosti. Ta odločba je po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP zato nična. Sodišče je o njeni ničnosti odločilo na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 37. člena ZUS-1.

K III. točki izreka

33.Tožba zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 6. 7. 2021 ni utemeljena.

34.Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrgel tožničino pritožbo zoper sklep strokovnega kolegija prvostopenjskega organa z dne 7. 6. 2021, s katerim je ta obravnaval tožničino poročilo in ga zavrnil. Tožničino pritožbo je zavrgel zato, ker navedeni sklep strokovnega kolegija z dne 7. 6. 2021 ni upravni akt.

35.Z upravnim aktom upravni organ odloči o upravni zadevi. Toženka ima prav, da sklep strokovnega kolegija centra za socialno delo ni upravni akt, saj ga ni izdal upravni organ, niti ni z njim odločeno o upravni stvari.

36.Upravni organi so v skladu s 1. in 5. členom ZUP organi državne uprave, drug državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti in nosilec javnih pooblastil, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni zadevi. Po prvem odstavku 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Po drugem odstavku istega člena ZUP se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

37.Funkcijo upravnega organa, ki odloča o upravni stvari, ima v obravnavani zadevi center za socialno delo, ki na podlagi prvega odstavka 49. člena ZSV opravlja naloge, ki so mu z zakonom poverjene kot javna pooblastila. Strokovni svet centra pa je skladno s 58. členom ZSV njegov (interni) kolegijski strokovni organ in kot tak ni samostojen nosilec javnega pooblastila. Njegov sklep že zato nima narave upravnega akta, temveč je zgolj strokovno navodilo upravnemu organu - centru za socialno delo za nadaljnje postopanje. V posledici tega ta akt ne ustvarja pravnih posledic za tožnico. Zanj zato ne veljajo procesne kavtele, predpisane v ZUP, kar pomeni, da ga ni mogoče izpodbijati s pritožbo v upravnem postopku.

38.Po povedanem je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom z dne 6. 7. 2021 tožničino pritožbo zoper sklep z dne 7. 6. 2021 zavrgel. Sodišče je zato tožbo zoper sklep z dne 6. 7. 2021 kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K IV. točki izreka

39.Sodišče je v 2. točki izreka te sodbe in sklepa enega izmed treh izpodbijanih aktov izreklo za ničnega. S tem je ustvarilo (smiselno) enak učinek, kot ga je s tožbo glede tega akta zasledovala tožnica. Sodišču je namreč predlagala, naj izpodbijane akte odpravi. Če se namreč odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281. člena ZUS-1). To pomeni, da je bila tožba glede enega izmed izpodbijanih aktov potrebna.

40.Glede na navedeno je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnico v postopku zastopal odvetnik, se ji po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 EUR. Stroške je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

-------------------------------

1Gl. prvi odstavek 267. člena DZ. Gl. tudi Mag. Vesna Ravnik Koprivec, Razmerje med skrbništvom za odraslo osebo in med skrbnikom za posebni primer, Pravosodni bilten št. 3, letnik 2021, str. 58.

2Gl. npr. sodbo Upravnega sodišča I U 165/2011 z dne 18. 10. 2011.

3Gl. dr. S. Kraljić, Družinski zakonik, Poslovna založba MB, Maribor 2019, str. 987.

4Njegove naloge (pa tudi sestava in način oblikovanja) so skladno z drugim odstavkom 58. člena ZSV določene s statutom ali pravili centra za socialno delo, v skladu z aktom o ustanovitvi