Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali lahko prekluzija navajanja dokazov v davčnem postopku po trenutku izdaje zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru (drugi odstavek 140. člena Zakona o davčnem postopku) prevlada nad načelom nevtralnosti v sistemu davka na dodatno vrednost?

2. Ali je ureditev drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije?

3. Ali Upravno sodišče lahko zavrne strankino zahtevo za izvedbo glavne obravnave, čeprav je stranka v tožbi izrecno zahtevala, naj se izvede njeno zaslišanje in zaslišanje drugih oseb z namenom, da se ugotovi pravilno dejansko stanje?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali lahko prekluzija navajanja dokazov v davčnem postopku po trenutku izdaje zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru (drugi odstavek 140. člena Zakona o davčnem postopku) prevlada nad načelom nevtralnosti v sistemu davka na dodatno vrednost?

2. Ali je ureditev drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije?

3. Ali Upravno sodišče lahko zavrne strankino zahtevo za izvedbo glavne obravnave, čeprav je stranka v tožbi izrecno zahtevala, naj se izvede njeno zaslišanje in zaslišanje drugih oseb z namenom, da se ugotovi pravilno dejansko stanje?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-4461/2018-9 z dne 30. 5. 2019 (I. točka izreka) in odločilo o stroških postopka (II. točka izreka). Z navedeno odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje januar do december 2017 od davčne osnove 967.147,05 EUR po stopnji 22 % v znesku 212.772,12 EUR ter pripadajoče obresti v višini 25.981,75 EUR po 7 % fiksni obrestni meri, za čas od poteka roka za plačilo do izdaje odločbe (I. točka izreka). Odločil je tudi o roku za plačilo, začetku teka zamudnih obresti, stroških postopka ter nesuspenzivnosti pritožbe (II., III. IV. in V. točka izreka). Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 499-16-135/2019-4 z dne 9. 10. 2019, tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče pritrdilo stališču davčnih organov, da tožnik ni izpolnil pogojev za oprostitev DDV iz 46. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), saj s predloženimi računi in tovornimi listi (CMR) ni dokazal, da je bilo blago iz Slovenije odpeljano v drugo državo članico Evropske unije. Tudi po presoji Upravnega sodišča pa je tožnik listine, ki jih je prvostopenjskemu davčnemu organu predložil skupaj s pripombami k zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru, brez opravičljivega razloga predložil prepozno. Zato je menilo, da gre za nedopustne novote v smislu 140. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Dokazni predlog za zaslišanje predstavnika tožnika in predstavnikov hrvaške družbe je zavrnilo kot tožbeno novoto v smislu druge alineje drugega odstavka 59. člena v zvezi z določbo 52. člena ZUS-1. Dodalo je, da je tožnik z navedenim tudi sicer želel dokazati nesporno dejstvo (prevzem blaga s strani kupca ali tretje osebe v skladišču tožnika v Sloveniji). Upravno sodišče je odločilo na seji in tako odločanje oprlo na 59. in 60. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1. Po presoji Upravnega sodišča so bili namreč relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku.

3. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj dopusti revizijo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj.

4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Gre namreč za pomembna pravna vprašanja.

6. Predlagatelj v zvezi s prvim vprašanjem uveljavlja odstop od sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki sicer ni izrecno predviden kot razlog za dopustitev revizije. Vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje razlage drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 oziroma njegove skladnosti z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost oziroma njenim načelom nevtralnosti v sistemu DDV, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, po vsebini zadeve pomembno pravno vprašanje. Ugotovitev morebitne neskladnosti bi v obravnavani zadevi namreč pomenila, da prekluzivnega roka iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 ne bi bilo mogoče uporabiti, saj mora nacionalno sodišče v primeru neskladja nacionalne določbe s pravom EU odkloniti uporabo neskladnega nacionalnega pravila. Gre torej za vprašanje, ki presega okvir predmetne zadeve, saj je odgovor nanj pomemben tako z vidika razlage in enotne uporabe prava Evropske unije kot tudi z vidika razvoja prava preko sodne prakse.

7. Drugo dopuščeno vprašanje se nanaša na skladnost določbe drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 z 22. členom Ustave, predvsem v zvezi s predlagateljevim stališčem, da se prekluzija glede novih dejstev in dokazov v pripombah k zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru ne more nanašati na pravno stališče davčnega organa, s katerim davčni zavezanec pred izdajo zapisnika ni bil seznanjen. O tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločilo.1

8. Glede tretjega dopuščenega vprašanja pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da sklicevanje sodišča na drugi odstavek 51. člena člena ZUS-1 kot podlago za odločanje na seji in torej opustitev izvedbe glavne obravnave (kljub spornem dejanskem stanju) ne zadošča.2 Prav tako je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da Upravno sodišče druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS ne sme (več) uporabiti kot podlago za odločanje na seji.3 Na podlagi obrazloženega gre torej za pravno vprašanje, glede katerega odločitev Upravnega sodišča v okoliščinah konkretnega primera lahko (ne)dopustno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, zato je odgovor nanj pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

9. Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

1 Vrhovno sodišče je sicer v zadevi X DoR 138/2019 revizijo dopustilo glede istega vprašanja, vendar pa o reviziji še ni bilo odločeno. 2 Prim. VSRS Sklep X Ips 270/2017 z dne 13. 2. 2020. 3 Prim. VSRS Sklep X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020.