Jedro

Tožena stranka je sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje pogojevala z delnim vnaprejšnjim plačilom kupnine, kar utemeljuje odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka. Le-ta temelji na določbi 26. člena ZBP, ki določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 500,52 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 2.296.084 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.1995 do plačila in ji povrniti 613.314 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Svojo odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka je oprlo na dejansko ugotovitev, da je imela tožeča stranka na izbiro dva možna načina plačila, in sicer poleg takojšnjega plačila celotne kupnine s 25 % popustom še kasnejše plačilo kupnine brez popusta, pri čemer pa je bil tudi ta način pogojevan s 60 % vnaprejšnjim plačilom kupnine, 40 % pa je bilo mogoče plačati ob prevzemu stanovanju. Na podlagi takšne dejanske ugotovitve je v skladu s 26. členom Zakona o blagovnem prometu (Uradni list SRS, št. 21/77 in 29/86, ZBP v zvezi z 31. členom Zakona o trgovini, Uradni list RS, št. 18/93) izračunalo obresti od 60 % celotne kupnine brez popusta od plačila do prevzema stanovanja.

Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da je neupoštevno sklicevanje na pritožbene razloge, ki jih je navajala v eni izmed prejšnjih pritožb. Opozarja, da ni moglo priti do kršitve 26. člena ZBP, saj tožena stranka plačila kupnine ni pogojevala z avansom. Takšen zaključek je potrdilo zaslišanje prič I. K. in B. Š. V konkretnem primeru je bistveno, da je bil za sklenitev pogodbe s plačilom verižne kompenzacije v prvi vrsti zainteresiran kupec, ne pa prodajalec. Imel je privilegiran status, saj je diktiral prodajne pogoje in bil hkrati upravičen do znižane cene.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Opozarja, da je sodna praksa že zdavnaj zavzela stališče, da se pritožnik v pritožbi ne more sklicevati na neko svojo prejšnjo pritožbo. Vprašanje, ali je tožena stranka pri prodaji stanovanja tožeči stranki pogojevala prodajo z vnaprejšnjim plačilom kupnine, je dejanske narave.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Kar zadeva domnevno postopkovno kršitev, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo, ker ni upoštevalo navedb tožene stranke v prejšnji pritožbi, čeprav se je sklicevala nanjo, lahko revizijsko sodišče le ponovi, kar je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. Kadar sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, se morajo v ponovnem postopku (iudex a quo) procesna dejanja ponoviti. Določene izjeme narekuje načelo enotnosti glavne obravnave, v skladu s katerim se šteje glavna obravnava, opravljena na več narokih, za celoto, če so izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu (primerjaj s 302. in tretjim odstavkom 362. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP). Pritožba je dovoljena zoper vsako sodbo, izdano na prvi stopnji (prvi odstavek 333. člena ZPP). Postopek, ki poteka na podlagi pritožbe kot rednega pravnega sredstva, je nadaljevanje postopka na prvi stopnji. Če pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sledi ponovni postopek na prvi stopnji. Ker je vsebina pritožbe z odločitvijo pritožbenega sodišča izčrpana, to procesno dejanje oziroma pritožbene navedbe v ponovnem postopku ne ohranijo veljave. Tako kot je samostojna sodba, ki jo izda sodišče v ponovnem postopku, je samostojna tudi pritožba v tem postopku, zato je izključeno vsako pritožnikovo sklicevanje na njegovo prejšnjo pritožbo.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje, zato razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Vse tiste revizijske navedbe, ki so po vsebini prikrita polemika z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvih dveh stopnjah sojenja, so zato neupoštevne in ne zahtevajo podrobnejšega odgovora.

Na revizijski stopnji neizpodbojna dejanska ugotovitev, da je tožena stranka sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje z dne 30.12.1993 pogojevala z delnim (60 %) vnaprejšnjim plačilom kupnine, utemeljuje odločitev, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje, o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka. Le-ta temelji na določbi 26. člena ZBP, ki določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Po vsebini je to norma, ki varuje potrošnika kot ekonomsko šibkejšega pogodbenega partnerja tako, da preprečuje, da bi z izsiljenim vnaprejšnjim plačilom brezplačno kreditiral prodajalca. Ni sprejemljivo, da bi prodajalci na tak način reševali svoj ekonomski položaj, četudi je ta posledica okoliščin, na katere ne morejo vplivati. Revizijska teza, da ni šlo za pogojevanje s strani tožene stranke, češ da je bil v dani situaciji kupec tisti, ki je diktiral prodajne pogoje in želel vnaprejšnje plačilo, ni sprejemljiva. Četudi drži, da je bila tožeča stranka zaradi popusta zainteresirana za sklenitev prodajne pogodbe, to ne pomeni, da ni podan eden od zakonskih elementov iz 26. člena ZBP - pogojevanje prodaje z vnaprejšnjim plačilom.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški, ki obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, in sodno takso za odgovor na revizijo, znašajo 500,52 EUR.