Jedro

Oporočna sposobnost oporočitelja se lahko ugotovi tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, ne le z izvedencem. Tožnikova tožbena teza, da je oporočitelj jemal 16 različnih zdravil, kar je ob hkratnem in neprestanem uživanju alkohola vodilo v oporočiteljevo konstantno oporočno nesposobnost, v dokaznem postopku ni bila potrjena. Ugotovljeno je bilo namreč, da je oporočitelj užival le 4 vrste zdravil, nobeno od teh pa ni reagiralo na uživanje alkohola, česar pritožba ne izpodbija. Nadaljnje ugotovitve sodbe, da je zapustnik občasno pil in da so bile njegove razumske in voljne sposobnosti lahko motene v stanju alkoholne opitosti, drugače pa ne, še ne narekujejo strokovnega izvedenskega mnenja o razsodnosti ob sestavi oporoke. Občasno uživanje alkoholnih pijač namreč samo po sebi še ne dokazuje oporočiteljeve nerazsodnosti v času, ko je napravil oporoko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke.

2. Tožnik je v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče glede uživanja alkohola zapustnika nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj se je bolj opiralo na izpovedbe prič, ki jih je predlagal toženec, kot na izpovedbe prič, ki jih je predlagal tožnik. Poleg tega je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je opustilo izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, ter da je na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi 59. člena ZD lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let starosti (prvi odstavek). Oporoka je neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, še ni bil star petnajst let ali ni bil sposoben za razsojanje (drugi odstavek). Izguba sposobnosti za razsojanje, ki nastopi po tem, ko je oporoka napravljena, ne vpliva na njeno veljavnost (tretji odstavek).

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so očitki tožnika glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je med drugim zaslišalo obe pravdni stranki in dvanajst prič (pet jih je predlagal tožnik, šest toženec), eno pričo (lečečo zdravnico pokojnega oporočitelja) pa obe pravdni stranki. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je opredelilo do navedb vseh zaslišanih, večjo težo je pripisalo le izpovedi zdravnice pokojnika B. D. F., ki je izpovedala, da je zapustnik jemal štiri tablete na dan, ki ne vplivajo na centralni živčni sistem in zato v kombinaciji z alkoholom ne pride do pomembnih interakcij glede vpliva na psiho. Kot neprepričljivo (in to upravičeno) je ocenilo le pričo C. D. (ki je izpovedala, da je imel pokojnik težave z alkoholom in da je vedno, ko je prišla, imel zaklenjeno ali pa je spal), in sicer zato, ker je bila v svoji izpovedbi neprepričljiva glede časovne opredelitve. Po oceni pritožbenega sodišče je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz izpovedi vseh zaslišanih prič izhaja, da je pokojnik sicer popil kakšen kozarec žganja ali vina, ni bil ves čas opit, kot je v tožbi zatrjeval tožnik. Prvostopenjsko sodišče je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo verodostojnost prič in se uravnoteženo oprlo na njihove izpovedi ter naredilo pravilno dokazno oceno, ki jo je izkustveno logično in življenjsko prepričljivo utemeljilo, tako da ne pušča nobenega dvoma.

7. Po 243. členu ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pritožnik poudarja, da bi edino izvedenec psihiatrične stroke vedel (iz)povedati, ali je bil zapustnik sposoben napraviti oporoko oziroma izraziti svojo oporočno voljo glede na bolj ali manj stalno opitost. Pritožbeni očitek ni utemeljen.

8. Oporočna sposobnost oporočitelja se lahko ugotovi tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, ne le z izvedencem (1). Tožnik je izvedenca, kot izhaja iz tožbenih navedb, predlagal zato, da bi potrdil njegovo tožbeno tezo, da je oporočitelj jemal 16 različnih zdravil, kar je ob hkratnem in neprestanem uživanju alkohola vodilo v oporočiteljevo konstantno oporočno nesposobnost. Ta tožbena teza se v dokaznem postopku ni potrdila, saj je, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, oporočitelj užival le 4 vrste zdravil, nobeno od teh pa ni reagiralo na uživanje alkohola. Teh ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožnik ne izpodbija. Nadaljnje ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je zapustnik občasno pil in da so bile njegove razumske in voljne sposobnosti lahko motene v stanju alkoholne opitosti, drugače pa ne, še ne narekujejo strokovnega izvedenskega mnenja o razsodnosti ob sestavi oporoke. Občasno uživanje alkoholnih pijač namreč samo po sebi še ne dokazuje oporočiteljeve nerazsodnosti v času, ko je napravil oporoko.

9. V dejanskem stanju je mogoče najti dovolj trdno podlago za ugotovitev o pokojnikovi razsodnosti (2). Zapustnikovo razpolaganje z zapuščino je izraz, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, medsebojnih odnosov med njim in pravdnima strankama. Kot je pravilno pojasnilo prvo sodišče, je oporoka pomenila potrditev volje zapustnika, ki jo je (pred tem) izrazil že s sklenitvijo pogodb o preužitku, tj., da njegovo premoženje dobi toženec. Sodišče prve stopnje je po ugotovljenem dejanskem stanju povsem pravilno zavrnilo izvedbo dokaznega predloga z izvedencem psihiatrične stroke, saj bi sicer šlo za (nedovoljeno) izvedbo dokaza v informativne namene ter zavlačevanje postopka.

10. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo tudi materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo ne uveljavljanih kršitev ne kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

(1) Glej npr. Sodbo Vrhovnega sodišča RS, z dne 28. 9. 2011, opr. št. II Psi 323/2010. (2) Glej npr. Sodbo Vrhovnega sodišča RS, z dne 9. 7. 2008, opr. št. II Ips 186/2006.