Jedro

Nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po vsebini pomeni izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je s sklepom II Kr 29192/2013 z dne 28. 6. 2013 zoper obdolženega A. M. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi z drugo točko prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) po vložitvi obtožnega predloga. Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 29192/2013 z dne 8. 7. 2013 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik 18. 7. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, iz vseh zakonsko dovoljenih razlogov po 420. členu ZKP. V zahtevi navaja, da se želi obdolženca prikazati kot osebo, ki je nagnjena k izvrševanju kaznivih dejanj, kar ne drži, da je dejanje storil v afektu pod vplivom alkohola in drog, da je do svojega ravnanja zavzel kritičen odnos, da želi obuditi prijateljsko vez z oškodovancem, da ni podano sorazmerje med posegom v osebno svobodo obdolženca in varnostjo ljudi ter da bi bilo potrebno obdolžencu izreči „milejšo sankcijo v smislu odreditve hišnega pripora oziroma ukrepa prepovedi približevanja oškodovancu“. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 423. člena ZKP, 5. 8. 2013 predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da mnenje, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, vložnik zahteve utemeljuje s svojo oceno pomena in moči dokazov, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Da ne bi bil podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 201. člena, nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne izpodbija. Drugače kot sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pa ocenjuje okoliščine, ki so bile podlaga sodišču za odločitev o obstoju pripornega razloga iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

6. Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem je poleg teže kaznivega dejanja nasilništva (oškodovanca naj bi pretepal po glavi in telesu, ga nato dvakrat zabodel z bodalom, ko pa se mu je oškodovanec želel umakniti, ga je s pestjo še enkrat udaril v predel ličnice), upoštevalo obdolženčeve osebnostne lastnosti in njegovo prejšnje življenje (obdolženec je bil že večkrat kaznovan za različne prekrške zoper javni red in mir, za prekrške z elementi nasilja ter neupoštevanja zakonitega ukrepa uradnih oseb, pri sedaj obravnavanih kaznivih dejanjih je pokazal veliko mero agresivnosti in predrznosti, ob prijetju s strani policije je celo grozil, da bo oškodovanca „razbil, stolkel, polomil, porezal“, po potrebi pa tudi zaklal). Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti s kaznivimi dejanji nadaljeval. S trditvami v zahtevi v zvezi z zatrjevanim neobstojem ponovitvene nevarnosti, da obdolženec ni oseba nagnjena k izvrševanju kaznivih dejanj, da je kaznivo dejanje storil pod vplivom alkohola in mamil, da želi z oškodovancem vzpostaviti prijateljski odnos ter da je do svojega ravnanja zavzel kritičen odnos, vložnik zahteve ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

7. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega pravnomočnega sklepa (14. točka na 8. strani sklepa Okrajnega sodišča, 7. točka na 3. in 4. strani sklepa višjega sodišča) navedlo tudi okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na neogibnost pripora za zagotovitev varnosti ljudi ter utemeljilo, zakaj je omejitev obdolženčeve svobode v sorazmerju z ogrožanjem varnosti ljudi in zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. S tem ko vložniki zahteve izpodbijajo pravilnost takšne ocene, češ da bi bilo mogoče obdolžencu odrediti prepoved približevanja oškodovancu oziroma hišni pripor, ponovno v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje.

C.

8. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva je praktično v celoti vložena iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.