Jedro

Odločilno dejstvo, torej dejstvo zasedenosti stanovanj, med dedinjama v postopku sploh ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje tako pred izdajo napotitvenega sklepa ni ugotavljalo, ali in katera dejstva so med dedinjama sporna, zato je navedeni sklep v delu, ki se je nanašal na navedeno napotitev, izdalo preuranjeno. Ob nespornem dejstvu zasedenosti stanovanj in le iz tega razloga zatrjevane manjvrednosti stanovanj, razloga za napotitev na pravdni postopek ni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani v 2. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Dedinja I. H. nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine po pok. I. J. H. V. (1. točka izreka), čisto vrednost zapuščine in znesek sodne takse (3. točka izreka), da je zapustnica sestavila oporoko, vendar se je oporočni dedič zap. sin J. A. H., ki je tudi eden od zakonitih dedičev, odpovedal dedovanju po oporoki in sledi dedovanju po zakonu, ki sta ga deležni zapustničini hčerki I. H. in N. H. M., vsaka do ½, da sta se navedeni zakoniti dedinji priglasili k dedovanju in zapuščino sprejeli, zapustničin sin pa se je dedovanju odpovedal (4. in 5. točka izreka). V 2. točki izreka je kot dedinji iz naslova zakonitega dedovanja proglasilo zap. hčer I. H. in zap. hčer N. H. M., vsako do ½ zapuščine, ko se od celotne zapuščine najprej odšteje delež 1/6, ki pripada dedinji I. H. na račun manjvrednosti daril, ki jih je prejela od zapustnice za časa njenega življenja.

2. Zoper sklep se pritožuje dedinja N. H. M. in sicer zoper 2. točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da gre najprej dedinji N. H. M. 29/100 od posamezne nepremičnine, preostanek 71/100 pa dedujeta vsaka dedinja do ½, podrejeno, da sklep vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sklep v izpodbijanem delu nepravilen in nezakonit, saj je sodišče vpogledalo v delno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave ..., z dne 8. 8. 1997, s katero so bila J. H. V. vrnjena stanovanja na D. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila zapustnici vrnjena le lastninska pravica, ker na stanovanjih obstajajo najemna razmerja na podlagi drugega odstavka 29. člena v zvezi s 30. členom Zakona o denacionalizaciji. Kljub vpogledu v navedeno odločbo je sodišče zapisalo, da nobena od dedinj sodišču ni predložila dokazil, da so bila stanovanja obremenjena z najemno pravico tudi na dan daritve, ampak so vse pogodbe, ki so bile sodišču predložene, iz leta 1996 in so bile sklenjene med Občino kot lastnikom in najemniki, nista pa dedinji predložili pogodb o najemu, ki naj bi jih z najemniki sklenila zapustnica. Takšen zaključek sklepa je v neposrednem nasprotju s 591. členom ZOR in 125. členom SZ, ki sta veljala v času izdaje odločbe UE Ljubljana, Izpostava ..., ter z odločbo UE Ljubljana z dne 8. 8. 1997. 591. člen ZOR je določal, da pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena nekomu v zakup, pridobitelj stvari stopi na mesto zakupodajalca in nastajajo potem pravice in obveznosti iz zakupa med njim in zakupnikom. 125. člen SZ pa je v prvem odstavku določal, da določila najemne pogodbe, sklenjene med zavezancem za vrnitev stanovanja in najemnikom – prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ostanejo v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije – lastniku. Najemne pogodbe torej niso prenehale veljati in dedinja N. H. M. je za stanovanja, ki jih je prejela kot darilo, povsem jasno izkazala, da so bile za štiri stanovanja zaradi obstoja stanovanjske pravice, sklenjene najemne pogodbe, ki so najemnikom dajale upravičenje do plačila neprofitne najemnine. Zapustnici ni bilo treba sklepati novih najemnih pogodb, temveč je stopila na mesto najemodajalca. Dedinja je izrecno izpostavila, da so najemne pogodbe ostale v veljavi in da je zapustnica stopila na mesto pogodbene stranke, ki je pogodbe sklepala z najemniki. Teh dejstev dedinja I. H. ni nikoli prerekala, zato ni jasno, zakaj sodišče šteje, da naj bi najemne pogodbe prenehale veljati. Veljale so toliko časa, dokler stanovanj N. H. M. ni prodala najemnikom, to pa je bilo po tem, ko je stanovanja že prejela v dar. Ker so bila stanovanja v času daritve obremenjena z neprofitno najemnino je vrednost stanovanj nižja. Vrednost je ugotovil postavljeni izvedenec. Stanje na dan daritve je bilo takšno, da so bila vsa štiri stanovanja zasedena. Če bi obstajala tržna najemnina, bi bila vrednost stanovanj višja. Sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno ugotovilo dejansko stanje in je nepravilno štelo, da bi morala dedinja predložiti tiste najemne pogodbe, ki so bile sklenjene v času daritve. Sklep ne pojasnjuje, zakaj bi morali najemniki z novim lastnikom, kljub izrecni zakonski določbi, vsakič sklepati nove najemne pogodbe. Glede na to, da glede najemnih pogodb med dedinjema ni bilo spora, dedinja N. H. M. meni, da bi sodišče navedene najemne pogodbe moralo upoštevati, ne pa, da od dedinj zahteva predložitev nečesa, česar sploh ni in glede tega sploh ni obstajalo sporno razmerje oziroma dejstvo. V pogodbah res piše, da obdarjenec stanovanja prejema tudi v posest, kar je logično, saj jih prejema v posredno poseset, neposredno pa zanj izvršuje najemnik. Ker je izvedenec izračunal vrednost z najemniki zasedenih stanovanj, dedinja meni, da lahko Višje sodišče sklep spremeni samo.

3. Dedinja I. H. v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da dedinja N. H. M. pravde, na katero je bila napotena tekom zapuščinskega postopka ni sprožila. Sodišče izvedencu ni dalo navodil, da naj pri cenitvi upošteva, da so bila stanovanja obremenjena z najemniki. Iz odločbe o denacionalizaciji je razvidno, da so bila vsa stanovanja obremenjena z najemniki, zato je nelogično, da je izvedenec upošteval te obremenitve samo pri eni dedinji, pri drugi pa ne. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navaja, da N. H. M. ni vložila tožbe po napotitvenem sklepu. Kot izhaja iz sklepa z dne 4. 11. 2010 je bila namreč napotena, da zoper I. H. vloži tožbo na ugotovitev, da so bila stanovanja, ki jih je prejela I. H. od zapustnice, več vredna, kot stanovanja, ki jih je od zapustnice prejela N. H. M. Dedinja takšne tožbe res ni vložila, vendar sodišče prve stopnje spregleda, da je dedinja N. H. M. v vlogi z dne 3. 9. 2010 zatrdila, da so bila štiri stanovanja, ki jih je prejela od zapustnice z darilno pogodbo, zasedena z najemniki, ki so imeli pravico in pogodbe za neomejeno neprofitno najemniško razmerje, medtem ko je dedinja I. H. od štirih stanovanj prejela dve prazni, nezasedeni stanovanji, takšnih trditev (glede zasedenosti oziroma nezasedenosti stanovanj) pa dedinja I. H. ni prerekala. Tudi v vlogi z dne 18. 3. 2014 je N. H. M. navedla, da so bila njej podarjena stanovanja zasedena z najemniki s pravico do neprofitne najemnine, ki je glede na določbe Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ostala v veljavi, medtem ko stanovanja, ki jih je prejela I. H., niso imela najemnika. Tudi teh navedb I. H. ni prerekala. Je pa I. H. nato v pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2014 navedla, da je izvedenec napačno upošteval samo manjvrednost stanovanj, ki so bila podarjena N. H. N., ne pa tudi manjvrednost stanovanj, ki so bila podarjena dedinji I. H.. Navedla je še, da so bila tudi njena stanovanja ob daritvi zasedena, torej obremenjena z najemniki z neprofitno najemnino, eno stanovanje pa je bilo prazno, vendar ni bilo v stanju, da bi se lahko oddajalo. Odločilno dejstvo, torej dejstvo zasedenosti stanovanj, ki ga je zatrjevala N. H. M., med dedinjama v postopku sploh ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje tako pred izdajo že navedenega napotitvenega sklepa ni ugotavljalo, ali in katera dejstva so med dedinjama sporna, zato je sklep v delu, ki se je nanašal na navedeno napotitev, izdalo preuranjeno. Ob nespornem dejstvu zasedenosti stanovanj in le iz tega razloga zatrjevane manjvrednosti stanovanj, razloga za napotitev na pravdni postopek ni.

6. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja na določbo Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri pridobitelj stvari, ki je bila nekomu izročena v zakup, vstopi na mesto zakupodajalca (591. člen ZOR) in na prvi odstavek 125. člena Stanovanjskega zakona (SZ), po katerem so ostala določila najemne pogodbe, sklenjene med zavezancem za vrnitev stanovanja in najemnikom – prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije – lastniku. Dedinja je v postopku izrecno izpostavila, da so najemne pogodbe ostale v veljavi in je zapustnica vstopila na mesto pogodbene stranke, ki je pogodbe sklepala z najemniki in teh dejstev dedinja I. H. ni prerekala. Pritožba ima zato prav, da je sodišče v izpodbijanem sklepu zmotno upoštevalo vrednost stanovanj, kot da ne bi bila obremenjena z neprofitno najemnino, saj je treba vrednost daril ugotavljati po stanju na dan daritve in po vrednosti v času smrti. Da so bila stanovanja na dan daritve zasedena, ker so bili v njih najemniki s pravico do plačevanja neprofitne najemnine, med dedinjema, kot že navedeno, ni bilo sporno.

7. Pritožba ima prav, da je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno ugotovilo dejansko stanje, zato je bilo treba sklep v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v tem delu (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče razčisti dejansko stanje oziroma spornost dejstva zasedenosti stanovanj. Kot že navedeno, dejstvo, da naj bi bila stanovanja, ki jih je prejela N. H. M., zasedena z najemniki s pravico do neprofitne najemnine, ni bilo sporno, naknadno pa je dejstvo zasedenosti stanovanj zatrdila tudi I. H., za njej podarjena stanovanja, glede česar pa ni bilo ugotovljeno, ali je to dejstvo sporno ali ne. V primeru, da spora med dedinjema ni, naj sodišče izvedencu naloži dopolnitev izvedeniškega mnenja oziroma izračun manjvrednosti zaradi obremenjenosti z neprofitno najemnino tudi za dedinjo I. H. 8. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 3. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD).

9. Dedinja I. H., ki je priglasila pritožbene stroške, nosi te sama, v skladu s prvim odstavkom 174. člena ZD.