Jedro

V primeru, kakršen je obravnavani, ko država prosilka za isto terjatev navede različna roka zastaranja, po presoji sodišča davčni organ ne more nekritično slediti navedbam države prosilke in se sklicevati na datum zastaranja, ki je naveden v zaprosilu, temveč je dolžan ugotoviti, kateri rok je v skladu s predpisi države prosilke.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Davčnega urada Murska Sobota, št. DT 42917-37/2011-7 (10-3201-01) z dne 27. 1. 2014 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Muska Sobota zoper tožnika na podlagi zaprosila Finančnega urada München iz Nemčije z dne 16. 6. 2011 dovolil izvršbo dolžnega zneska obveznosti in sicer iz naslova glavnice 22.219,69 EUR, zamudnih obresti v znesku 26.149,70 EUR ter stroškov davčne izvršbe v znesku 25,00 EUR, kar je skupaj 48.394,93 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu pri banki A. d.d. V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da je predlagatelj izvršbe Finančni urad München v skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 1189/2011 in Direktivo Sveta 2010/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi Davčni upravi RS posredoval zaprosilo za izterjavo davčnih obveznosti dolžnika. Na podlagi popolnega zaprosila je davčni organ pristojen začeti davčno izvršbo v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), pri čemer se izterjani zneski prenesejo državi prosilki.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika. Pojasnjuje, da se v obravnavanem primeru upoštevajo zastaralni roki določeni v 242. členu ZDavP-2. Ta pa določa, da veljajo zastaralni roki določeni v predpisih države prosilke, ki jih je organ države prosilke navedel v zaprosilu. V zaprosilu je nemški davčni organ navedel kot rok zastaranja 31. 12. 2016. Ker vprašanja zastaranja glede na določbo 242. člena ZDavP-2 ne more rešiti slovenski davčni urad, se tožena stranka ne more opredeliti do tega, kako je nemški davčni organ ta datum določil. Tudi glede na določilo, da organ države prosilke obvesti pristojni organ o pretrganju, zadržanju ali podaljšanju zastaralnega roka, je glede zastaranja odločilen vpliv davčnega organa države prosilke, v tem primeru Nemčije. Tudi Upravno sodišče je v zadevi I U 1491/2010 navedlo, da se sklep o izvršbi presoja z vidika zastaralnega roka, ki je razviden iz zaprosila za izterjavo. Ugovor zastaranja zato ne more biti utemeljen, ne glede na navedbe in razloge, ki so razvidni iz drugih izdanih odločb ali sklepov, ki se nanašajo na isti davčni dolg oziroma na istega dolžnika. Zato na zastaranje tudi ne more vplivati, da se je isti dolg že terjal in da je bil o tem že izdan sklep slovenskega davčnega organa.

Tožnik v tožbi navaja, da je Finančni urad iz Münchna že dne 17. 1. 2006 izdal zahtevo za plačilo davka. Nova zahteva z dne 16. 6. 2011 se nanaša na isti davčni dolg, saj so zneski glavnice enaki, prav tako tudi temelj terjatev. Do razlike prihaja le pri zamudnih obrestih, ker so obresti obračunane za daljši rok. Gre torej za enako zadevo. V zvezi z zaprosilom z dne 17. 1. 2006 je davčni organ že odločil s sklepom dne 12. 3. 2007, vendar je izvršbo s sklepom z dne 12. 7. 2011 ustavil, ker je prišlo do zastaranja pravice izterjave. Tožnik zato meni, da gre za že pravnomočno razsojeno stvar – res iudicata, zato davčni urad ponovno ne more dovoliti davčne izvršbe, tudi če gre za novo zaprosilo. Pri tem je bistveno, da gre za zahtevo za plačilo istih davkov, torej za isto stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Prav tako je v zaprosilu z dne 17. 1. 2006 nemški davčni organ kot datum zastaranja terjatev navedel 31. 12. 2010, medtem ko v novem zaprosilu z dne 16. 6. 2011 navaja datum 31. 12. 2016. Očitno je, da je nemški organ zaradi nastopa zastaranja datum spremenil, kar pa je nedopustno. Ker je terjatev že enkrat zastarala, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočnim sklepom z dne 12. 4. 2011, sedaj tožena stranka ne more ponovno uvesti davčne izvršbe. Po določbi 242. člena ZDavP-2 se upoštevajo zastaralni roki po predpisih države prosilke, kar pomeni, da bi morala tožena stranka uporabiti davčne predpise, ki veljajo v Nemčiji, pri čemer pa se ne bi smela zanesti na datume, ki jih je navedel nemški davčni urad, ker je očitno, da ta s temi datumi manipulira. Zato bi morala pridobiti ustrezne predpise iz Nemčije, ki urejajo zastaranje davčnih obveznosti in ugotoviti ali je prišlo do zastaranja. Sporne terjatve so postale izvršljive v letu 2003, 2004 in 2005 ter so po mnenju tožnika, da velja petletni zastaralni rok, že zastarale. Prav tako meni, da nemški davčni organ ni izkazal, da je pred predložitvijo zaprosila za izterjavo v svoji državi začel ustrezne postopke. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. V zvezi z ugovorom, da gre že za pravnomočno rešeno zadevo odgovarja, da se z izvršbo ne odloča o pravicah in obveznosti stranke, ampak se s sklepom o davčni izvršbi reši procesno vprašanje. V tem smislu sklep o ustavitvi izvršbe ne more pomeniti pravnomočno rešene stvari. Glede zastaranja pa tožena stranka meni, da po določbi 242. člena ZDavP-2 ne more preverjati datuma zastaranja. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za izterjavo davščin na podlagi zaprosila države članice EU (Nemčije), pri čemer je v zadevi sporno vprašanje zastaranja terjatev, ki se prisilno izterjujejo.

Četrti del ZDavP-2 ureja mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah in v slovenski pravni red prevzema vsebino Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi. ZDavP-2 v 231. členu določa, da na podlagi zaprosila organa države prosilke davčni organ opravi izterjavo davščin iz 215. člena tega zakona v skladu z določbami tega zakona, ki se nanašajo na davčno izvršbo. Zaprosilu za izterjavo se priloži enotni izvršilni naslov (234. člen ZDavP-2). Glede zastaranja za izterjavo terjatev pa 242. člen določa, da se pri tem upoštevajo zastaralni roki, določeni s predpisi države prosilke, ki jih je organ države prosilke navedel v zaprosilu za izterjavo.

Glede zastaranja terjatev v okviru mednarodnega sodelovanja v davčnih zadevah je ZDavP-2 v prvotnem besedilu določal, da se ne glede na 125. in 126. člen tega zakona za izterjavo davčnega dolga upoštevajo zastaralni roki, določeni s predpisi države prosilke. V zvezi z navedeno ureditvijo je zakonodajalec v predlogu zakona (Poročevalec DZ št. 99/2006) navedel, da je takšna ureditev primerna zaradi morebitnega izogibanja plačilu obveznosti z iskanjem najugodnejšega kraja prebivanja iz tega razloga. Kasneje je bila navedena določba dopolnjena tako, da se za izterjavo upoštevajo zastaralni roki, določeni s predpisi države prosilke, in ki jih je organ države prosilke navedel v zaprosilu za izterjavo (Uradni list RS, št. 110/2009). Navedena sprememba je bila vnesena, ker se zastaralni roki za izterjavo v posameznih državah razlikujejo, zato se kot relevanten zastaralni rok upošteva tisti, ki ga je organ države prosilke navedel v zaprosilu za izterjavo (Poročevalec DZ, št. 123/2009).

V obravnavanem primeru je iz zaprosila pristojnega organa države prosilke z dne 16. 6. 2011 razvidno, da terjatve, na katere se nanaša zaprosilo, zastarajo 31. 12. 2016. V zvezi s tem tožnik v tožbi opozarja, da je isti organ v zaprosilu z dne 17. 1. 2006 glede istih terjatev kot datum zastaranja navedel 31. 12. 2010. Iz spisa je tudi razvidno, da je Davčni urad Murska Sobota na podlagi zaprosila z dne 17. 1. 2006 izdal sklep o davčni izvršbi dne 12. 3. 2007, vendar je postopek izvršbe s sklepom z dne 12. 4. 2011 ustavil, ker je pravica do davčne izvršbe zastarala 31. 12. 2010. V zvezi z navedenim tožena stranka v svoji odločbi ter v odgovoru na tožbo odgovarja, da zaprošeni organ ne more presojati oziroma preverjati datuma zastaranja, ker je glede tega vezan na navedbe organa države prosilke v zaprosilu za izterjavo.

Z navedenim stališčem tožene stranke ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera sodišče ne soglaša. Bistvo določbe 242. člena ZDavP-2 je v tem, da glede zastaralnih rokov veljajo predpisi, ki veljajo v državi prosilki. Navedeno izhaja tudi iz Direktive Sveta 2010/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi, ki se izrecno sklicuje le na predpise države prosilke (člen 19), pri čemer ne določa še kakšnih dodatnih pogojev. Datum zastaranja, ki ga organ države prosilke navede v zaprosilu za izterjavo, je bil vnesen v zakon zaradi lažjega ugotavljanja zastaralnih rokov v državah članicah EU in s tem omogočanje hitrega reševanja postopkov na podlagi zaprosil v okviru mednarodnega sodelovanja v davčnih zadevah. V primeru, kot je obravnavani, ko država prosilka za isto terjatev navede različna roka zastaranja, pa po presoji sodišča davčni organ ne more nekritično slediti navedbam države prosilke in se sklicevati na datum naveden v zaprosilu, temveč je dolžan ugotoviti, kateri rok je v skladu s predpisi države prosilke. Za takšno postopanje ima tudi pravno podlago v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 1189/2011, na katero se glede izvajanja mednarodnega sodelovanja v davčnih zadevah sklicuje 213. člen ZDavP-2. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na sodbo tega sodišča v zadevi I U 1491/2010 pa sodišče pojasnjuje, da gre v konkretnem primeru za drugačno dejansko in pravno stanje zadeve.

Glede na navedeno je bilo v zadevi po presoji sodišča nepravilno uporabljeno materialno pravo (posledično pa tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem mora organ skladno s stališčem sodišča v tej sodbi pravilno ugotoviti dejansko stanje glede zastaranja. Ni pa utemeljen tožbeni ugovor, da gre v obravnavani zadevi za že pravnomočno rešeno zadevo (res iudicata), saj se s sklepom o izvršbi ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi stranke.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v pavšalnem znesku, ki po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,000 EUR, glede na to, da je sodišče odločilo na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.