Jedro

Tožniku gre za prestane bolečine in sicer 5 dni hudih bolečin, 25 dni neprestanih srednjih bolečin in 27 dni neprestanih lahkih bolečin ter občasne lažje bolečine v desnem komolcu, ki jih bo občutil pri večjih fizičnih obremenitvah tudi v bodoče, odškodnina v znesku 500.000,00 SIT, ob tem, da je bil 6 dni hospitaliziran, operiran v lokalni anasteziji in nosil 6 dni mavčevo longeto, imel fizioterapijo, ki je trajala 38 dni, bil 24 krat rentgeniziran in 3 x na zdravniških pregledih in v staležu skupaj 38 dni. Za primarni strah ob padcu s strehe stanovanjske hiše in za strah za izid zdravljenja do zaključka zdravljenja, gre odškodnina 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi omejenega iztega v desnem komolcu lažje stopnje za 10 stopinj, zaradi česar pa je tožnik bil še nadalje sposoben za delo gradbenega delavca, zaradi katerega pa ni več sposoben zaradi svoje bolezni, gre odškodnina v višini 400.000,00 SIT, ob upoštevanju, da je zaradi tega moral opustiti rekreativno igranje košarke in je pri domačih opravilih delno omejen ob svoji starosti 25 let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1999 do plačila ter ji povrniti 58.509,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1999 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Prisojeni znesek 1.000.000,00 SIT predstavlja odškodnino 500.000,00 SIT, in sicer od zahtevanih 1.500.000,00 SIT za prestane telesne bolečine in nevšečnosti, 100.000,00 SIT od zahtevanih 1.500.000,00 SIT za primarni in sekundarni strah in 400.000,00 SIT od zahtevanih 3.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožil tožnik. Izpodbija ga iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne sprejema stališča sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine za prestale in bodoče bolečine ter za prestani strah. Obe odškodnini iz teh dveh naslovov sta znatno prenizki, saj je tožnik še po končanem zdravljenju prejemal sredstva za blaženje bolečin, ker so bile tako neznosne. Odmerjena odškodnina za strah tudi ne ustreza pojmu pravične odškodnine. Zmotno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so težave s hrbtenico posledica bolezni in ne poškodbe z dne 17.6.1993, zato tudi ni upoštevalo vseh posledic in je njegova odločitev o tem napačna. Tožnikova življenjska aktivnost je bistveno bolj okrnjena, kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče, posledično pa so hujše tudi duševne bolečine tožnika in je napačno stališče, da kot posledico poškodbe lahko štejemlo le opustitev igranja košarke. Temelj te ugotovitve je napačno stališče sodišča prve stopnje ob poškodbah hrbtenice. Težave tožnika pri igranju nogometa, kakor tudi pri vseh drugih vsakdanjih opravilih, so povezane tudi s hrbtenico, katere gibljivost je omejena in boleča. Predlaga, da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se v izpodbijanem delu zadevo vrne ponovno v odločanje prvostopenjskemu sodišču. Pritožba ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe, pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih procesnih kršitev po 2. odstavku 354. člena ZPP/77, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ugotavlja pa tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine. Tožnikove pritožbene trditve, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so težave s hrbtenico posledica bolezni in ne poškodbe z dne 17.6.1993 so neutemeljene. Tudi za trditev, da je ortoped potrdil, da so se zaradi padca bolezenske spremembe pri tožniku pokazale prej, kot bi se sicer, ni nobene podlage. Ta je sicer res navajal, kot je razvidno iz izvedeniškega mnenja ob pregledu dne 13.4.1995, da bi bilo možno tožnikove spremembe na ledveni hrbtenici in njegove težave povezati z utrpelo poškodbo z dne 7.6.1993. Vendar pa nadaljnje izčrpne laboratorijske, rentgenske, elektromiografske preiskave in nevrološki, nevrokirurški ter ponovni ortopedski pregledi in računalniška tomografija ledvene hrbtenice, da bi se to ugotovilo, niso pokazale travmatskih sprememb na hrbtenici, odkrile pa so degeneracijo medvretenčne ploščice s centralno protruzijo in obojestransko spondilartrozo. Četudi je tožnikov padec dne 17.6.1993 povzročil udarnino ledvenega predela in poškodoval mehka tkiva, pa vendar ta padec ni povzročil sprememb na kosteh - vretencih hrbtenice, zaradi česar je bil kasneje tožnik spoznan za invalida in zaradi česar ima tudi trajne posledice. Bolezen na hrbtenici pa je pri tožniku nastala že v letu 1986, ko se je v zvezi s tem zdravil, torej že 7 let preje. Kljub temu, da je izvedenec v svojem poročilu dopustil možnost, da je poškodba mehkih delov ledvene hrbtenice lahko le eden od številnih dejavnikov za zgornji klinični pojav že obstoječe degenerativne bolezni hrbtenice, vendar pa same bolezni hrbtenice ni sprožil in ni povzročil sprememb na kosteh. Ker je ugotovljeno, da so poškodbe posledica njegove bolezni, ki se mu je pojavila že nekaj let preje, in tudi ni tožnik dokazal, da je poškodba mehkih delov ledvene hrbtenice njegovo bolezen poslabšala, zato pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovih trditev o bolečinah v hrbtenici in s tem povezanimi težavami, ni mogoče pripisati nezgodi, za katero odgovarja tožena stranka, ki ni povzročila degeneracije medvretenčne ploščice, kar je vzrok njegove invalidnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg telesnih bolečin in nevšečnosti na podlagi izvedeniškega mnenja, kateremu stranki nista nasprotovali. Tožnik je bil v bolniškem staležu 38 dni. Če bi dejansko imel neznosne bolečine tudi še po tem, bi mu zdravnik prav gotovo staleža ne zaključil oziroma bi ne mogel delati, če bi bilo tako. Za po sodišču ugotovljene bolečine in nevšečnosti pa tudi pritožbeno sodišče meni, da je odškodnina v znesku 500.000,00 SIT primerna, ob upoštevanju tudi občasnih lažjih bolečin v desnem komolcu pri večjih fizičnih obremenitvah v bodočnosti. Takšna odmera odškodnine v tej višini iz tega naslova je v skladu tudi z obstoječo sodno prakso v podobnih primerih. Zato je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnjen. Enako je tudi z odškodnino za primarni in sekundarni strah. Pritožbeno sodišče se v tem pogledu v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje in meni, da je bil, ob tem, da ne izkazuje, da bi bilo v daljšem časovnem obdobju zaradi njega porušeno njegovo duševno ravnovesje, višji tožbeni zahtevek nad zneskom 100.000,00 SIT upravičeno zavrnjen. Upravičeno pa je bil zavrnjen tudi tožbeni zahtevek nad 400.000,00 SIT odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Omejenost iztega desnega komolca tožnika, ki predstavlja trajno funkcionalno okvaro je lažje stopnje, ker je gibljivost omejena le za 10 stopinj, zaradi česar pa bi bil tožnik po mnenju izvedenca še vedno sposoben za svoje delo gradbenega delavca, le večje obremenitve desnega komolca bi mu povzročale občasne lahne bolečine. Čeprav tega dela tožnik zdaj zaradi invalidnosti ni sposoben opravljati, je po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina v višini 400.000,00 SIT primerna in v skladu z določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na rekrekativnem področju zaradi omenjene poškodbe bil prizadet le pri ljubiteljskem igranju košarke, kar je moral opustiti, ne pa tudi pri drugih rekreativnih dejavnosti, kot na primer nogometu, kar mu otežuje njegovo bolezensko stanje hrbtenice. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. člena ZPP/77. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili zaznamovani. Določbe ZPP/77 so bile uporabljene na podlagi 498. čl. ZPP.