Jedro

Za postavitev prometnih znakov je sicer res zadolžena organizacija za redno vzdrževanje cest, to je brez dvoma cestno podjetje, kar pa ne pomeni, da bi moralo cestno podjetje po lastni presoji postavljati znake, temveč mora znak postaviti, če za to dobi ustrezno pobudo in soglasje občinskega upravnega organa, pristojnega za promet. Predhoden postopek za uveljavljanje škode, ki jo divjad povzroči na premoženju, je predpisan samo za primere, ko se uveljavlja škoda, ki jo divjad povzroči na kmetijskih in gozdnih kulturah in pridelkih v najširšem pomenu. Za uveljavljanje druge premoženjske škode pa predhodni postopek ni predpisan, ampak se ta uveljavlja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, kamor spada tudi škoda zaradi naleta divjadi v motorno vozilo na cestah.

Javna cesta sicer ni lovišče, saj je na podlagi tega določila izrecno izvzeta iz lovišča, vendar pa tretje tožena stranka za škodo kljub temu odgovarja. Na mestu, kjer je prišlo do nesreče, je namreč kraj, kjer divjad pogosto prehaja iz ene strani ceste na drugo in s tem iz lovišča na eni strani ceste v isto lovišče na drugi strani ceste in obratno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita vmesna sodba in sodba sodišča prve stopnje.

Drugo tožena in tretje tožena stranka sami nosita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena lovska družina dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za materialno škodo s tem, da bo sodišče v višini odškodnine in pripadkih ter povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke odločilo s končno sodbo (točka 1), s sodbo pa je tožbeni zahtevek zoper ostale tožene stranke zavrnilo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi ZT 806,75 EUR pravdnih stroškov, drugo toženemu C. 2.662,41 EUR in četrto toženi stranki Republiki Sloveniji 1.604,93 EUR pravdnih stroškov, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (točka 2).

Proti tej sodbi sta pritožbi vložili tožeča in tretje tožena stranka.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper 2. točko sodbe, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP ter predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma, da jo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbo vlaga tudi zoper del sodbe, s katerim mu je naloženo plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da je zavrnitev zahtevka zoper C nepravilna. Drugo tožena stranka bi kot cestno podjetje morala predvideti možnost lukenj v ogradi oziroma možnost prehoda divjadi skozi ogrado (ali mimo prekratke ograde) na drug način in bi morala ne glede na to, da je ograjo po lastnih navedbah redno pregledovala, postaviti znak „divjad na cesti“. Kot izhaja iz zaslišanja prič, je dobro vedela, da gre, kar se tiče divjadi, za nevaren cestni odsek in bi kot profesionalna organizacija, ki se ukvarja z upravljanjem oziroma vzdrževanjem ceste, zagotovo morala postaviti ustrezen prometni znak. Postavitev le-tega ne more biti odvisna od iniciative tretje tožene stranke ali kogarkoli drugega. Takšno obveznost drugo toženi stranki nalaga 90. člen Zakona o cestah. Vprašanje cestnoprometne varnosti na tako izpostavljenem odseku ceste ne more biti prepuščeno zgolj obvestilni dolžnosti lovske družine, ki je organizirana kot društvo in deluje na amaterski bazi, medtem ko je drugo tožena stranka profesionalna organizacija, katere primarna skrb je in mora biti vzdrževanje ceste. Očitno je, da drugo tožena stranka svojega dela ni opravila s potrebno skrbnostjo. Ne drži zaključek, da tožniku ni uspelo dokazati, da je srna prišla na cesto skozi luknjo v varovalni ograji, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja nasprotno. Priča M. je izpovedala, da so luknje v varovalni ograji bile. V konkretni situaciji, ko je bilo znano, kot izhaja iz zaslišanja prič, da je v varovalni ograji precej lukenj, bi morala drugo tožena stranka na spornem odseku ceste preglede izvajati pogosteje. Po sodni praksi (pritožba citira vmesno sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2057/2004) je bistveno, da cestno podjetje opravi toliko pregledov, da učinkovito izpolni svojo zakonsko obveznost vzdrževanja ceste. Do škode je prišlo zaradi škodnega dogodka, ki ga je povzročila srna, ki se je znašla na območju, ki ga mora po zakonu nadzorovati drugo toženka. Njena obveznost je nadziranje območja ob cesti in primerno ukrepanje, da se prepreči škoda. Zato odgovarja za škodo na motorju, ki jo je povzročila srna, ki se je znašla na cesti, če ne dokaže, da je storila vse, kar terja stroka, da do škode ne bi prišlo. Tega pa druga toženka ni uspela dokazati. Podobno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 440/96. Ker se je nesreča zgodila na cestnem odseku, kjer divjad pogosto in redno ter ne samo občasno prihaja na cesto in da gre torej za nevarni odsek, bi moralo cestno podjetje tu postaviti prometni znak za „nevarnost divjadi na cesti“. Prometni znak bi opozarjal na nevarnost in bi od voznikov zahteval večjo pazljivost in ustrezno zmanjšanje hitrosti tako, da bi po potrebi pravočasno zavrli. Tako po določilih ZTVCP kot po Pravilniku o prometnih znakih, je treba udeležence v prometu opozoriti na dolžino nevarnega odseka, po potrebi tudi večkrat. Cestno podjetje , ki znaka kljub opozorilu ni postavilo, krivdno odgovarja za povzročeno škodo. Enake kršitve pritožnik očita sodišču tudi v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko. Tudi v pogledu četrto tožene stranke je sodišče kršilo materialno pravo. Četrto tožena stranka je bila v času nezgode lastnica ceste na kateri je prišlo do nesreče in je iz tega razloga solidarno vsekakor odgovorna. Iz previdnosti pritožnik prereka tudi višino prisojenih pravdnih stroškov. Izvedeniško mnenje dr. Č. je bilo potrebno zaradi ugotavljanja temelja, pri čemer je tožnik uspel, zato ni dolžan nositi teh stroškov. Dolžna jih je nositi tretja tožena stranka.

Tretja tožena stranka vlaga pritožbo zoper celotno sodbo in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne tudi zoper tretje toženo stranko s tem, da se ji povrnejo tudi vsi priglašeni pravdni stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponoven postopek. Sodišče je kršilo določbe ZPP, ko ni upoštevalo navedb tretje tožene stranke v vlogi z dne 13.6.2008. Sodišče bi moralo glede novih dejstev in dokaznih predlogov posebej odločati in se sklicuje na 362. člen ZPP. Prvostopno sodišče ni odločalo o ugovoru pasivne legitimacije, ki ga je dala tretje tožena stranka. Iz tožbe nadalje sploh ne izhaja, zakaj naj bi bila tretje tožena stranka odškodninsko odgovorna tožniku. Tretje tožena stranka ne more biti pasivno legitimirana tudi iz razloga, ker del avtoceste, na katerem se je zgodila nesreča, sploh ni lovišče. Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (v nadaljevanju ZVGLD) namreč v 21. členu jasno določa, da javne ceste niso lovišča, zato je očitno , da tretje tožena stranka v območju za varovalno ograjo avtoceste nima nobenih pravic, še manj dolžnosti ali pristojnosti. Prvostopno sodišče ni odločilo o ugovoru zastaranja, ki ga je podala tretje tožena stranka, predvsem tudi o zastaranju zahtevka za plačilo zakonitih zamudnih obresti od 31.1.1991 dalje do plačila. Očitek sodišča, da je tretje tožena stranka ravnala malomarno, ker ni dala pobude za postavitev znaka „divjad na cesti“ na avtocesto, nima prav nobene podlage v veljavnih predpisih. Takšna odločitev pomeni tudi prekoračitev zahtevka, saj trditvena podlaga tožbe govori le o malomarnem gospodarjenju z loviščem, kar pa nobena javna cesta ni, obenem pa ZVGLD točno definira, kaj je lovska organizacija v okviru gospodarjenja z loviščem v lovišču dolžna storiti. V konkretni zadevi tretje tožena stranka ni bila dolžna predlagati postavitve znaka „divjad na cesti“. Takšne pobude se za avtoceste ne dajejo, saj na nobeni od njih v RS takšnih znakov ni. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tega tudi naredilo napačne zaključke. Tako ni ugotovilo, na kakšni vrsti ceste je do nezgode prišlo. S tem je povezan tudi obstoj pasivne legitimacije na strani tretje tožene stranke. Številne priče, ki so bile zaslišane v postopku na prvi stopnji, so izpovedale o obstoju lukenj v varovalni ograji in o pogosto odprtih vratih, ki so v ograji. Luknje in odprta vrata pa so dejavniki v sferi sotoženih strank in ne tretje tožene stranke. Sodišče zato pri utemeljevanju odgovornosti tretje tožene stranke in na drugi strani ekskulpacijskih razlogov za sotožene stranke ni ravnalo pravilno, ko v izvedenem dokaznem postopku ni razčistilo dejanskega stanja glede obstoja lukenj v ograji in glede odpiranja vrat v ograji. Odločilna dejstva so ostala neugotovljena. Sodišče ne pove, zakaj naj bi tretje tožena stranka in na podlagi katerega predpisa, bila dolžna predlagati postavitev znaka „divjad na cesti“, postavljanje takšnih znakov na avtocestah je namreč nesmisel, saj je zato avtocesta ograjena. Tretje tožena stranka posebej opozarja tudi na trditveno podlago v tožbi v delu, ki se nanaša nanjo. Za nezgodo naj bi bila odgovorna zgolj zato, ker gospodari z divjadjo na območju, kjer se je zgodila nesreča. Ne iz tožbe v tej zadevi, ne iz pripravljalnega spisa tožeče stranke z dne 23.3.1992, ne iz pripravljalnega spisa tožeče stranke z dne 17.5.1993, obeh v zadevi P 44/92, ni razvidno, kaj se tretje toženi stranki sploh očita. Očita se ji zgolj dejstvo, da gospodari z divjadjo na tem območju, ne očita pa se ji opustitev dolžnega ravnanja. Tretje tožena stranka ves čas postopka na prvi stopnji odločno zavrača očitke podane s strani nekaterih sotoženih strank, da ni predlagala postavitve znaka, ki bi opozarjal na divjad na cesti. Sodba se povsem neutemeljeno opira na mnenje izvedenca. Zaključki le-tega so namreč strokovno zgrešeni. Po takšnem mnenju bi morali biti znaki „divjad na cesti“, postavljeni tudi ob vseh avtocestnih priključkih, torej na vseh mestih, kjer lahko divjad stopi na notranjo stran ograje. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti in je s tem podana bistvena kršitev določb postopka. Takšna odločitev sodišča predstavlja tudi napačno uporabo materialnega predpisa. Na dan škodnega dogodka je veljala prepoved lova na srnjad, tretje tožena stranka je imela 100 % realizacijo planiranega odstrela srnjadi v obdobju pred prepovedjo lova, zato se ji ne more v smislu slabega gospodarjenja ničesar očitati. Tretja tožena stranka se sklicuje tudi na 71. člen ZVGLD, po kateri je za škodo na premoženju, ki jo povzroči divjad v času prepovedi lova, odgovorna Republika Slovenija, ki je prepoved predpisala. Zgolj podrejeno in iz previdnosti tretja tožena stranka še pripominja, da je za obstoj odgovornosti potrebno dokazati tudi obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem oziroma opustitvijo tretje tožene stranke.

Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tretje tožena stranka. Navaja, da tudi tožnik v pritožbi opozarja na luknjo v varovalni ograji in na slabo delo cestnega podjetja ter na odgovornost četrto tožene stranke kot lastnika ceste. Pomembno vprašanje pri presoji odgovornosti tretje tožene stranke je torej očitno nesporno. V zvezi z odločbami Vrhovnega sodišča, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik, tretje tožena stranka opozarja, da se očitno nanašajo na nesreče na cesti, ki po svoji kategorizaciji in dejansko niso avtoceste obdane z zaščitno ograjo. Odsek, kjer divjad prehaja čez cesto ali prihaja na cesto, je namreč lahko samo na taki cesti, ki ni ograjena. Lovska organizacija je na cestah, ki niso zavarovane z ograjami, morda res dolžna dajati pobude za postavitev znakov za nevarnost „divjad na cesti“, te dolžnosti pa nedvomno nima, kadar gre za avtoceste in kakršnekoli druge ceste, ki so obdane z varovalno ograjo, pa čeprav ima ograja luknje ali so vrata v takšni ograji odprta.

Drugo tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče in tretje tožene stranke in predlaga, da se obe pritožbi zavrneta. Navaja, da je v tej zadevi Višje sodišče v Ljubljani že odločalo in sicer s sklepom II Cp 4507/2007 z dne 26.3.2008 in da je prvostopnemu sodišču dalo napotke zgolj v tem smislu, da naj v ponovljenem postopku pri ugotavljanju odgovornosti lovske družine upošteva trditveno podlago in določbo 21. člena ZVGLD. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo, zato naj pritožbeno sodišče sedaj vloženi pritožbi v celoti zavrne. Pritožba tožnika ponavlja pritožbene trditve, ki so bile vsebovane že v pritožbi z dne 23.7.2007 ter je nanje drugostopno sodišče že v celoti odgovorilo. Oporeka pritožbeni navedbi tretje tožene stranke, da sodišče ni ugotovilo, na kakšni cesti je prišlo do nezgode.

O pritožbi tožeče stranke Pritožbeno sodišče je že v sklepu II Cp 4507/2007 z dne 26.3.2008 pojasnilo, da tožnik nima prav, ko trdi, da Cestno podjetje odgovarja za škodo zato, ker ni ravnalo s potrebno skrbnostjo, ko ni postavilo prometnega znaka, saj bi moralo predvidevati možnost lukenj v ograji. Sodišče prve stopnje je namreč tako prvič, kot tudi v ponovljenem postopku, zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnilo zato, ker tožniku ni uspelo dokazati, da je srna na cesto prišla skozi luknje oziroma, da so te luknje v ograji sploh bile.

Temu pritožbeno sodišče, glede na to, da pritožnik v pritožbi takšno dejansko ugotovitev izpodbija, še dodaja, da z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je srna na cesto prišla skozi luknjo oziroma, da so te luknje v ograji sploh bile, soglaša in nima nobenih dvomov v njeno pravilnost. Priča M. je sicer res izpovedala, da se spominja, da so bile luknje v žičnati ograji, vendar pa pri tem ni vedela izpovedati kolikokrat, sploh pa priča ni izpovedovala o tem, da bi te luknje v času, ko se je zgodila prometna nesreča, sploh bile. Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved dokazno ocenilo tudi z primerjavo z izpovedbami ostalih zaslišanih prič. Tako je priča J. T. izpovedal, da so po nezgodi sicer gledali, ali je v bližini prometne nesreče kakšna luknja v varovalni ograji, vendar pa se priča ni spomnila, ali so kakšne luknje tudi našli ali ne. A. R., ki je bil zadolžen za popravila varovalne ograje, je celo izpovedal, da na delu ceste, kjer se je zgodila prometna nesreča, to je na relaciji Kranj Zahod – Podtabor, varovalne ograje ni nikoli popravljal, ne on sam in ne njegovo podjetje. Tudi iz predloženega dnevnika o izvajanju del (priloga B1) z dne 29.3.1991, ni razvidno, da bi bile v ograji opažene kakršnekoli luknje. Pritožbeno sodišče na podlagi tega ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje in zaključek, da ni dokazano, da je srna prišla skozi luknjo v varovalni ograji oziroma, da so luknje na dan nesreče sploh bile. V posledici takšne dejanske ugotovitve , so popolnoma neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da bi morala drugotožena stranka na spornem odseku ceste preglede izvajati pogosteje.

Prav tako je bilo pritožniku že ob vložitvi prve pritožbe pojasnjeno, da je bila na podlagi 90. člena Zakona o cestah (prečiščeno besedilo Ur. l. SRS, št. 2/88), za postavitev prometnih znakov sicer res zadolžena organizacija za redno vzdrževanje cest, to je brez dvoma cestno podjetje, kar pa ne pomeni, da bi moralo cestno podjetje po lastni presoji postavljati znake, temveč mora znak postaviti, če za to dobi ustrezno pobudo in soglasje občinskega upravnega organa pristojnega za promet. Zahtevo za postavitev, odstranitev in dopolnitev prometnih znakov je lahko po lastni iniciativi zahteval le občinski upravni organ. Ker tudi Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. l. SFRJ, št. 50/88 z dopolnitvami), ki je veljal v času nezgode, niti Pravilnik o prometnih znakih na cestah ( Ur. l. SFRJ, št. 48/81, 59/81 in 17/85) ter Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ur. l. SRS, št. 11/88) niso določali, da bi cestno podjetje kot upravljalec bilo dolžno postaviti prometni znak tudi po lastni iniciativi, zgoraj citiranega 90. člena Zakona o cestah ni mogoče razlagati drugače kot je že bilo navedeno. Tudi stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v odločbi II Ips 440/96, ki jo pritožnik omenja v pritožbi, ni nič drugačno. Iz te odločbe izhaja, da je bilo cestno podjetje odgovorno za škodo, ki jo je povzročila divjad zato, ker prometnega znaka „divjad na cesti“ ni postavilo kljub opozorilu, kar pa pomeni, da je bilo cestno podjetje v tej zadevi opozorjeno, da je znak potreben, pa ni ukrepalo (primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 190/95). Ker takšne pobude ali zahteve drugo tožena stranka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni prejela, samoiniciativno pa ni bila dolžna ravnati, ji neskrbnosti ni mogoče očitati.

Glede na to, da drugo tožena stranka na lastno pobudo, glede na zakonodajo, ki je veljala v času škodnega dogodka, ni bila dolžna postaviti prometnega znaka „divjad na cesti“ , pritožbeno sodišče tudi posebej ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, kako morajo biti ceste zaznamovane s prometnimi znaki, upoštevajoč takrat veljavni Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP) in Pravilnik o prometnih znakih.

V zvezi s trditvijo, da bi morala drugo tožena stranka predvideti možnost prehoda divjadi mimo prekratke ograde ali na drug način, pa je potrebno ugotoviti, da gre za trditev, ki je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni postavila (prvič se ta trditev pojavi v pritožbi z dne 23.7.2007). V pritožbi lahko pritožnik v skladu s 337. členom ZPP navaja nova dejstva le, če izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Tega pa pritožnik ni niti zatrjeval niti izkazal. V posledici vsega navedenega je neutemeljena tudi pritožba tožnika, ki se nanaša na prvo toženo, pri kateri je imel C v času nezgode zavarovano svojo odgovornost. Zakaj bi odgovarjala Republika Slovenija solidarno kot lastnica ceste, pritožnik tudi v tej pritožbi ne pojasni, pojasnil pa tudi ni v postopku na prvi stopnji, saj ni povedal, kakšno nedopustno ravnanje tej stranki očita. Samo dejstvo, da naj bi bila četrto tožena stranka v času nezgode lastnica ceste, še ne pomeni, da je za nastalo škodo solidarno odgovorna. Ravno iz 1. odstavka 154. člena ZOR, na katerega se pritožba sklicuje, izhaja, da je eden od elementov odškodninske odgovornosti tudi nedopustno ravnanje. Kako naj bi četrto tožena stranka nedopustno ravnala, pa pritožnik ni navedel. Neutemeljena je pritožba tudi v zvezi z višino prisojenih pravdnih stroškov. Prvostopno sodišče je glede na to, da je prvo tožena stranka v postopku nosila stroške za izvedenca, zahtevek zoper njo pa je bil zavrnjen, utemeljeno odločilo, da je tožeča stranka te stroške prvo toženi stranki dolžna povrniti. Za odločitev, da bi te stroške morala plačati tretje tožena stranka ni nobene podlage, saj bo o stroških tožeče in tretje tožene stranke odločeno šele s končno sodbo, poleg tega pa je bil strošek izvedenca strošek prvo tožene stranke in ne pritožnika in ga ne glede na to, kako bo zaključena pravda, sodišče ne bo moglo naložiti v plačilo tretje toženi stranki, upoštevajoč pri tem 152, 153 in 154. člen ZPP.

O pritožbi tretje tožene stranke Po 286. členu ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju s tem, se ne upoštevajo. V 2. odstavku 362. člena ZPP pa je v zvezi z postopkom, ki teče po razveljavitvi odločitve sodišča prve stopnje določeno, da smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Glede na citirana določila, je pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo določila ZPP, ko ni upoštevalo navedb tretje tožene stranke v vlogi z dne 13.6.2008, neutemeljen. Sodišče v zvezi z novimi navedbami in novimi dokaznimi predlogi ni dolžno sprejemati posebne odločitve, ampak glede na že citirana določila ZPP teh navedb in dokazov ne upošteva. To je storilo tudi sodišče prve stopnje. Vse tisto, kar je tretje tožena stranka pravočasno navedla, pa je sodišče upoštevalo.

Neutemeljen je nadalje očitek, da sodišče ni odločalo o ugovoru pasivne legitimacije. Tako je v obrazložitvi sodbe (list. št. 274) jasno zapisano, da po določilu 4. odstavka 71. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. l. SRS, št. 25/76 in Ur. l. SRS, št. 29/86) veljajo za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Lovske organizacije (in cestna podjetja) odgovarjajo le krivdno po 1. odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Lovska organizacija (oziroma cestno podjetje) je dolžna povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. S takšno opredelitvijo pravne podlage odškodninske odgovornosti tretje tožene stranke je odločeno tudi o ugovoru pasivne legitimacije, ki se nanaša na uporabo 1. in 2. odstavka 71. člena ZVGLD in na katerega se je sklicevala tretje tožena stranka. Ta določila namreč v konkretnem primeru, ko je prišlo do škode zaradi trčenja srne in motornega vozila na javni cesti, namreč ne pridejo v poštev, ampak se odgovornost tretje tožene stranke, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, obravnava po 4. odstavku 71. člena istega zakona.

Sodišče prve stopnje je odločalo tudi o ugovoru zastaranja (pravilno o ugovoru, da je potekel prekluzivni rok za vložitev tožbe), ki ga je v postopku dala tretje tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tako v obrazložitvi sodbe na list. št. 274, 2. odstavek, ugotovilo, da je predhoden postopek za uveljavljanje škode, ki jo divjad, določena v 1. in 2. odstavku 71. člena ZTGLD, povzroči na premoženju, predpisan samo za primere, ko se uveljavlja škoda, ki jo divjad povzroči na kmetijskih in gozdnih kulturah in pridelkih v najširšem pomenu. Gre torej za škodo na premoženju, ki je tesno vezana na lastnika oziroma uporabnika kmetijskega oziroma gozdnega zemljišča, na katerem je lovišče (torej za uveljavljanje tako imenovane poljske škode). Za uveljavljanje druge premoženjske škode pa predhodni postopek ni predpisan, ampak se ta uveljavlja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, kamor spada tudi škoda zaradi naleta divjadi v motorno vozilo na cestah. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožba tožnika vložena pravočasno, saj je bila vložena v roku, ki ga določa 376. člen ZOR.

O ugovoru, ki se nanaša na tek zamudnih obresti, pa sodišče prve stopnje še ni moglo odločiti, saj je bilo z vmesno sodbo odločeno zgolj o temelju zahtevka, ne pa o sami višini.

Tretje tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno zatrjuje, da trditvena podlaga tožbe govori le o malomarnem gospodarjenju z loviščem, ne očita pa se ji opustitev dolžnega ravnanja. Res je tožeča stranka v tožbi navedla zgolj to, da tretje tožena stranka gospodari z divjadjo na območju, kjer se je zgodila nezgoda, vendar pa je te svoje navedbe v nadaljevanju postopka še pravočasno dopolnila in je tako v pripravljalni vlogi z dne 20.5.1994 (list. št. 22) zatrjevala, da so za dejstvo, da ob cesti ni bilo prometnega znaka „divjad na cesti“, odgovorne tožene stranke (torej tudi tretje tožena stranka). Nato je v pripravljalni vlogi z dne 16.6.2003 (list. št. 27) navedla še to, da je tretje tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tudi iz razloga, ker zgolj opozarjanje drugo tožene stranke na odprtine v zaščitni ograji ne more ekskulpirati tretje tožene stranke pred odgovornostjo. Morala bi z aktivnim ravnanjem, torej z ukrepi, ki so namenjeni varstvu in gojitvi divjadi, zagotoviti, da do škode, do kakršne je prišlo, ne bi prišlo. Tretje tožena stranka bi, potrditvi tožeče, za zavarovanje pred naletom divjadi na cesto morala celo sama poskrbeti.

S tem ko je sodišče prve stopnje v postopku ugotavljalo, ali je krivdna odgovornost tretje tožene stranke za škodo podana, ker je opustila ravnanja, ki ga organizaciji nalaga 5. člen ZVGLD in ki med naloge lovske organizacije uvršča tudi ukrepe za preprečevanje in povračilo škode zaradi divjadi (4.alineja 3. odst. 5. člena), med te ukrepe pa spada tudi pobuda za postavitev prometnega znaka „divjad na cesti“, ni prekoračilo oziroma preseglo trditvene podlage tožbe.

Očitek, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, pri čemer se ta očitek nanaša na ugotovitev, na kakšne vrste cesti je do nezgode prišlo in očitek glede obstoja lukenj v ograji in glede odpiranja vrat v ograji, prav tako ni utemeljen. V dokaznem postopku je sodišče poleg ostalih dokazov vpogledalo tudi obvestilo o prometni nezgodi št. 20-11/18-91 z dne 5.4.1991 ter zaslišalo tudi priče, ki so bile predlagane s strani pravdnih strank. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da se je prometna nezgoda pripetila 31.3.1991 na magistralni cesti M-1, na odseku 0209 pri km 5,5, in sicer izven naselja. Pritožbeno sodišče nima razloga, da bi v takšen zaključek kakorkoli dvomilo, saj to dejstvo izhaja iz obvestila o prometni nesreči, ki ga je Uprava za notranje zadeve Kranj, Postaja prometne milice Kranj, 5.4.1991 naslovila na Republiški sekretariat za notranje zadeve. Tudi iz ostalih izvedenih dokazov ne izhaja, da bi imela cesta, na kateri je prišlo do prometne nezgode, v tistem času status avtoceste. Kot je pojasnil A. G., ki je opravljal ogled kraja nezgode (kot policist) , je prišlo do prometne nesreče na cesti, ki je bila takrat hitra cesta rezervirana za motorna vozila, danes pa je to avtocesta. Ob tej cesti je bil pas, ki je bil že pripravljen za bodočo avtocesto. Dejstvo, da nekatere priče govorijo o avtocesti, zato še ne pomeni, da je tak status cesta v času prometne nesreče tudi dejansko imela. Enako velja seveda tudi za morebitne navedbe pravdnih strank v drugih zadevah, ki jih pritožnica omenja.

Prvostopno sodišče je dejansko stanje tudi glede ostalih odločilnih dejstev v zadostni meri razčistilo, da je lahko v zadevi sprejelo odločitev. Tako je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da so v času prometne nesreče v varovalni ograji obstajale luknje oziroma, da je skozi luknjo srna prišla na cesto, kar je že bilo pojasnjeno v zvezi s pritožbo tožeče stranke. Glede odpiranja vrat v ograji, ki ga pritožba prav tako omenja, pa pritožbeno sodišče opozarja, da tožeča stranka v zvezi s tem nobeni od toženih strank ni ničesar očitala in zato sodišče dejanskega stanja v zvezi s tem niti ni bilo dolžno ugotavljati.

Pritožnica nadalje navaja, da ne more biti odgovorna za nastalo škodo, ker je do nesreče prišlo na cesti, ki po določilu 21. člena ZVGLD ni lovišče. S tem ponavlja očitek, ki ga je dala že v pritožbi zoper vmesno sodbo z dne 18.10.2006. Takrat je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, saj sodba sodišča prve stopnje v zvezi s tem ni imela nobenih razlogov. To pomanjkljivost je sedaj prvostopno sodišče odpravilo, saj je na podlagi ugotovljenih dejstev naredilo pravilen materialnopravni zaključek in sicer, da javna cesta po določilu 21. člena ZVGLD sicer ni lovišče, saj je na podlagi tega določila izrecno izvzeta iz lovišča, vendar pa tretje tožena stranka za škodo kljub temu odgovarja. Na mestu, kjer je prišlo do nesreče, je namreč kraj, kjer divjad pogosto prehaja iz ene strani ceste na drugo (te dejanske ugotovitve pritožnica ne izpodbija) in s tem iz lovišča na eni strani ceste v isto lovišče na drugi strani ceste in obratno. Ker je tretje tožena stranka za te pogoste prehode divjadi vedela in ni storila ničesar oziroma ni vsaj opozorila na dejstvo, da na tem delu ceste divjad pogosto prečka cesto in s tem prehaja iz lovišča tretje tožene stranke na eni strani ceste v njeno lovišče na drugi strani ceste in obratno, odgovarja za nastalo škodo. Takšno razumevanje 21. člena ZVGLD v povezavi s 4. odstavkom 71. člena istega zakona je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in je že tudi sprejeto v sodni praksi (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 530/99).

Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi natančno in obširno obrazložilo na kaj opira svojo odločitev glede odgovornosti tretje tožene stranke in kakšna opustitev ter iz kakšnih razlogov se ji očita in zato v tem delu pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče dodaja zgolj to, da za odškodninsko odgovornost na podlagi 1. odstavka 154. člena ZOR ni potrebno, da odgovorna oseba ravna protipravno, zadostuje že, da gre za nedopustno ravnanje, ki se lahko kaže tudi v opustitvi. To pa se tretje toženi stranki tudi utemeljeno očita. Ne v Zakonu o temeljih varnosti cestnega prometa, ne v Zakonu o cestah, Pravilniku o prometnih znakih na cestah ali v Pravilniku o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, ki so veljali v času, ko je do prometne nesreče prišlo, ni bilo določeno, da prometni znak „divjad na cesti“ ne bi smel stati na magistralni cesti, ki je delno varovana z žičnato ograjo, ampak je bilo v takrat veljavni zakonodaji predpisano le to, kdaj se tak znak mora postaviti. Tako je 129. člen ZTVCP določal, da morajo biti javne ceste zaznamovane s predpisanimi prometnimi znaki, ki udeležence v prometu opozarjajo na nevarnost, ki jim grozi na posamezni javni cesti ali delu te ceste, jim naznanjajo omejitve, prepovedi in obveznosti, ki jih morajo upoštevati udeleženci v prometu in dajejo potrebna obvestila za varen in neoviran promet. Ker imajo po 133. členu istega zakona znaki za nevarnost namen, da udeležence v prometu na cesti opozorijo na nevarnost, ki grozi na določenem mestu oziroma delu ceste in da jih obvestijo o vrsti nevarnosti, je bilo to tudi edino merilo za to, ali je bilo tak znak potrebno postaviti ali ne. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, bi bilo kljub temu, da je šlo za „polovično avtocesto“, ki je bila zavarovana z varovalno ograjo, zaradi dejstva, da se je le-ta v bližini, kjer je prišlo do prometne nesreče, končala, dejstva, da je šlo na tem cestnem odseku za mesto, kjer je divjad pogosto in redno prehajala cesto in dejstva, da vozniki ravno zaradi obstoječe varovalne ograje divjadi na cesti niso mogli pričakovati, tak znak bilo potrebno postaviti. Na ta način bi bili vozniki pravočasno opozorjeni na nevarno mesto oziroma območje, kjer lahko divjad pričakujejo. Ker bi morala tretje tožena stranka v skladu s 4. alinejo 5. člena ZVGLD sprejemati tudi ukrepe za preprečevanje in povračilo škode zaradi divjadi, kamor pa spada tudi pobuda za postavitev prometnega znaka „divjad na cesti“, je glede na ugotovitev, da tretje tožena stranka takšne pobude ni dala, utemeljen zaključek, da je ravnala malomarno in ni uspela dokazati, da je do nezgode prišlo brez njene krivde.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje v zvezi z morebitnim soprispevkom tožnika in v zvezi s tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je namreč, da je bila za tožnika, kljub kršitvi cestnoprometnih predpisov, ko je vozil 130 km/h namesto dovoljenih 100 km/h, pri čemer pa takšna hitrost ni bila neprilagojena voznim razmeram, srna takšna ovira, ki je glede na to, da je bila cesta zaščitena z varovalno ograjo, ni mogel pričakovati in zato tudi ni z ničemer prispeval k nesreči in mu ni mogoče očitati soodgovornosti. Prometni znak za nevarnost „divjad na cesti“ bi opozarjal na nevarnost in bi od voznikov zahteval večjo pazljivost in ustrezno zmanjšanje hitrosti tako, da bi po potrebi pravočasno zavrli. To pa bi od tožnika lahko pričakovali in zahtevali le, če bi bil tam postavljen ustrezen prometni znak, ki pa ga ni bilo. Kot je bilo pri pritožnici že pojasnjeno, pa je v postopku na prvi stopnji v zvezi z eventualno sokrivdo tožnika pravočasno navedla le to, da tožniku pripada odškodnina, če sam ni odgovoren za nezgodo, kar pa je premalo. Poleg tega ni predlagala nobenega dokaza, podala je zgolj pripombe na izvedeniško mnenje. Šele v prvi pritožbi je te svoje navedbe dopolnila, pri čemer jo je sodišče že opozorilo, da gre z nedovoljene pritožbene novote. Enako sedaj velja tudi za ugovor v zvezi z vzročno zvezo, ki ji oporeka. Tudi listine, ki jih prilaga svoji pritožbi so nedovoljena pritožbena novota, poleg tega pa na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati, saj izvirajo iz obdobja več kot 17 let po prometni nesreči. Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in potrditi odločitev sodišča prve stopnje. V zavrnitvi pritožb je že vsebovana tudi odločitev o pritožbenih stroških. Ker tožeča in tretje tožena stranka s pritožbama nista uspeli, nosita stroške sami (165. člen v zvezi z 154. členom ZPP).

Ker odgovora na pritožbo, ki sta ga je vložili tretja in drugo tožena stranka nista v ničemer prispevala k odločitvi, stroške za te odgovore nosita sami.