Up-409/03 -7

18. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 161/02 z dne 20. 5. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1058/2000 z dne 14. 3. 2002 in s sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 199/98 z dne 17. 3. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek pritožnika za razveljavitev sklepov delodajalca z dne 23. 10. 1998 in z dne 20. 11. 1998, na podlagi katerih je bila zavrnjena pritožnikova zahteva za spremembo delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu asistenta z magisterijem in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 10. 1998 dalje. Sodišče je ugotovilo, da je pritožniku delovno razmerje, sklenjeno pri delodajalcu za določen čas (do 31. 8. 1998 in podaljšano do 30. 9. 1998), prenehalo v skladu z določbo drugega odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90). Višje delovno in socialno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika, Vrhovno sodišče pa njegovo revizijo.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Sodišču prve stopnje očita, da se ni izreklo o njegovi trditvi, da mu sklep o sklenitvi delovnega razmerja z dne 17. 9. 1997 ni bil vročen, zato ta sklep ni postal dokončen in pravnomočen. Ker v postopku in rokih, ki jih določa 84. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) ni mogel zahtevati preizkusa njene zakonitosti, naj bi mu bile kršene pravice iz 14., 22. in 25. člena Ustave. Nasprotuje ugotovitvam sodišč, da mu je delovno razmerje prenehalo 30. 9. 1998, saj niso upoštevala dejstva, da ugovor zoper sklep zadrži njegovo izvršitev do njegove dokončnosti. Delovno razmerje bi mu zato smelo prenehati šele 20. 11. 1998. Prav tako se ne strinja s stališčem sodišč, da je bil sklep z dne 30. 9. 1998 dekleratorne narave in da na zakonitost prenehanja nima pravnega učinka, ker je bil konstitutivnega značaja za prenehanja delovnega razmerja datum, določen v sklepu o sklenitvi delovnega razmerja z dne 17. 9. 1997 oziroma v sklepu o podaljšanju delovnega razmerja z dne 14. 7. 1998. Ker naj bi v času od 30. 9. 1998 do 20. 11. 1998 še naprej opravljal dela pri delodajalcu po njegovih navodilih, meni, da so bili s tem izpolnjeni zakoniti pogoji za prehod delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Ustavnemu sodišču predlaga odpravo izpodbijanih sodb.

B.

3.V ustavni pritožbi izraža pritožnik splošno nezadovoljstvo z zanj neugodno odločitvijo sodišč. Izpodbijane sodbe temeljijo na materialnopravnem zaključku, da je pritožniku delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, prenehalo z iztekom časa, za katerega je bilo sklenjeno, in da ni bilo zakonitih razlogov za prehod v delovno razmerje za nedoločen čas. To pa praviloma ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu, zato ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Takšnih kršitev pa pritožnik ni izkazal.

4.Z vidika morebitne kršitve pravice iz 22. člena Ustave bi bila lahko upoštevana pritožnikova navedba, da sodišče prve stopnje ni preizkusilo njegove trditve, da mu delodajalec sklepa o sklenitvi delovnega razmerja z dne 17. 9. 1997 ni vročil in da mu je bila zato onemogočena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Iz pravice stranke, da se v postopku izjavi, ki je izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, izhaja namreč tudi zahteva, da se mora sodišče z navedbami stranke seznaniti ter se do njih, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. Upoštevati pa je treba, da se sodišče ni dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene. Za takšen primer gre tudi v obravnavani zadevi.

5.Sodišča so kot nesporno ugotovila, da je bil pritožnik pri delodajalcu v delovnem razmerju za določen čas od 1. 9. 1997 do 31. 8. 1998 ter od 1. 9. 1998 do 30. 9. 1998, čemur pritožnik ni oporekal. Ker samo dejstvo obstoja delovnega razmerja med strankama ni bilo sporno, se tudi sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je bil pritožniku sklep z dne 17. 9. 1997 vročen ali ne. Pritožnikov očitek je zato neutemeljen in z vidika varstva njegovih ustavnih pravic nebistven. Tudi nestrinjanje pritožnika s tem, kako so sodišča interpretirala in uporabila pravo glede opredelitve narave sklepa z dne 30. 9. 1998 ter datuma prenehanja delovnega razmerja, pri čemer ponuja svojo (in po njegovem mnenju pravilno) razlago prava, samo po sebi še ne utemeljuje kršitve ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan