Jedro

Razmerje med stranko in odvetnikom je mandatno razmerje, v katerem imata obe stranki pravice in obveznosti; navzven, napram tretjim, pa se stranka ne more uspešno sklicevati na pooblaščenčevo neustrezno izpolnjevanje mandatne pogodbe.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in izpodbijani sklepi sodišča prve stopnje potrdijo.

Obrazložitev

: O pritožbi z dne 3.8.2009 (list. št. 413-414) zoper sklep, opr. št. V P 379/2001-167, z dne 3.7.2009 (list. št. 405-407).

S sklepom, opr. št. V P 379/2001-167, z dne 3.7.2009 je odločeno, da se šteje, da je tožeča stranka pritožbo z dne 17.4.2009 umaknila. Prvostopenjsko sodišče je odločitev utemeljilo z argumentom, da tožeča stranka kljub pozivu ni plačala sodne takse za pritožbo, o umiku katere je odločilo.

Ta sklep je bil takratnemu tožnikovemu pooblaščencu odvetniku C. vročen dne 13.7.2009; tožnik osebno se je zoper ta sklep pravočasno pritožil s pritožbo z dne 3.8.2009, ki je na sodišče prispela 4.8.2009. V pritožbi pojasnjuje, da je izpodbijani sklep njegov takratni pooblaščenec odv. C. prejel dne 13.7.2009 in istega dne je pooblaščencu odpovedal pooblastilo. Pooblaščenec je odpoved pooblastila akceptiral z dopisom, ki ga je tožnik prejel 17.7.2009. Graja delo svojega pooblaščenca, ki ga je nepravilno obvestil o času glavne obravnave dne 29.12.2008. Pojasnjuje, da je pooblaščencu plačal 1.560- € stroškov zastopanja, da je plačal takso po sklepu z dne 6.11.2008, da je tekoče zalagal predujem za plačilo stroškov izvedenca. Graja delo svojega pooblaščenca, ki ga ni obvestil o obveznosti plačila sodne takse za pritožbo z dne 17.4.2009 in napoveduje, da bo po sodnih počitnicah angažiral novega pooblaščenca.

Pritožba ni utemeljena.

Plačilo sodne takse za pritožbo je procesna predpostavka za njeno obravnavanje. Ker taksa za pritožbo kljub pozivu za plačilo, ki ga je tožnikov pooblaščenec prejel dne 7.5.2009 (list. št. 379 in 380), ni bila plačana, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno odločilo, da se pritožba šteje za umaknjeno. Svojo odločitev je pravilno argumentiralo in zanjo navedlo ustrezno pravno podlago. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na oboje sklicuje. Pritožnik z argumentom, da odvetnik ni ravnal skrbno, ko ga z obveznostjo plačila sodne takse za pritožbo ni seznanil, ne more doseči drugačne odločitve. Razmerje med njim in odvetnikom je mandatno razmerje, v katerem imata obe stranki pravice in obveznosti. Navzven, proti tretjim, pa se tožnik ne more uspešno sklicevati na pooblaščenčevo neustrezno izpolnjevanje mandatne pogodbe. Pooblaščenčeva ravnanja in opustitve imajo enak učinek, kakor, če bi jih opravil sam tožnik (92. čl. ZPP). Sodišče je bilo s prenehanjem pooblastilnega razmerja seznanjeno dne 20.7.2009 z dopisom, ki ga je sodišču posredoval tožnik (list. št. 410).

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl.. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena.

O pritožbi z dne 3.8.2009 (list. št. 411-412) zoper sklep, opr. št. V P 379/2001-163, z dne 11.5.2009 (list. št. 392-397) S sklepom, opr. št. V P 379/2001-163, z dne 11.5.2009 je odločeno o stroških postopka. Ker tožnik s tožbo ni uspel, so mu v plačilo naloženi potrebni pravdni stroški tožene stranke v višini 9.117,71 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje.

Ta sklep je bil takratnemu tožnikovemu pooblaščencu odvetniku C. vročen dne 13.7.2009; tožnik osebno se je zoper ta sklep pravočasno pritožil s pritožbo z dne 3.8.2009, ki je na sodišče prispela 4.8.2009. Pojasnjuje, da je bil s strani pooblaščenca odvetnika C. dne 17.7.2009 obveščen o izdaji sklepa za povrnitev pravdnih stroškov. Povzema pravna opravila, za katera so priznani stroški, in graja odmero stroškov prič J.Z. in O.Z.. Opozarja, da je pričam priznan različen strošek letalske vozne karte in drugih stroškov, čeprav sta prišla z istim letalom; da so vsakemu posebej priznani stroški od letališča do doma na Š.g.; da višina izgube na zaslužku ni preverjena; da J.Z. iste stroške uveljavlja tudi v pravdi V P 15/2006; da ni preverjeno, ali sta toženca pričnino O. in J.Z. res plačala. Odločitev sodišča graja tudi zato, ker mu ni bila vrnjena razlika med plačano akontacijo za stroške izvedencev in odmerjenimi stroški. Plačana akontacija znaša 400.000- SIT, izvedencu odmerjeni stroški pa so nižji.

Pritožba ni utemeljena.

Ker so bili v zadevi V P 379/2001 dne 11.5.2009 izdani trije sklepi, je prvo vprašanje, ki ga je treba razčistiti, zoper katerega od njih se je tožnik pritožil. Če iz pritožbe ni razvidno, zoper katero odločbo je vložena, jo sodišče zavrže kot nepopolno, ne da bi jo pošiljalo v popravo (335., 336 in 343. ZPP).

Prvostopenjsko sodišče je dne 11.5.2009 izdalo sledeče sklepe: - V P 379/2001-161, s katerim je odmerjena pričnina O.Z. v višini 2.376,44 € (list. št. 384-385) - V P 379/2001-162, s katerim je odmerjena pričnina J.Z. v višini 2.779,99 € (list. št. 388-389) - V P 379/2001-163, s katerim je odločeno o pravdnih stroških - tožeči stranki naložena obveznost, da toženi stranki povrne 9.117,71 € pravdnih stroškov (list. št. 392-397) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz pritožbe razvidno, da je vložena zoper sklep, opr. št. V P 379/2001-163, z dne 11.5.2009 (list. št. 392-397), ker pritožnik izrecno navaja, da je predmet pritožbe sklep v zvezi s povrnitvijo stroškov postopka.

Tožnik, ki z zahtevkom ni uspel, do povrnitve svojih stroškov ni upravičen (1. odstavek 154. čl. ZPP). Sklep zato ne specificira tožnikovih stroškov. Kolikor predujem, ki ga je tožnik plačal za izvedenca, presega izvedencu odmerjene stroške, bo predujem tožniku vrnjen. Ta obračun ne sodi v sklep o odmeri stroškov, treba pa ga bo izdelati; tožnik naj prvostopenjskemu sodišču posreduje številko osebnega računa, kamor mu bo eventualni presežek predujma nakazan.

Ostali pritožbeni razlogi se tičejo odmere pričnine J.Z. in O.Z.. Zoper sklepa, s katerima so bili ti stroški pričama odmerjeni, se tožnik ni pritožil in sta postala pravnomočna (tožnikovemu takratnemu pooblaščencu sta bila sklepa vročena dne 13.7.2009). Pri odmeri stroškov tožene stranke je zato treba pričnino J.Z. in O.Z. upoštevati v višini, kot je bila toženi stranki naložena v plačilo - 2.779,99 € in 2.376,44 €. Pritožbeni ugovori, ki se tičejo višine pričnine, pri obravnavi pritožbe zoper sklep o odmeri stroškov niso upoštevni, ker se s tem sklepom o višini pričnine ne odloča. Stroški pričnine so utemeljeno priznani, kajti plačnika teh stroškov sta toženca. Ali sta jih pričama že poravnala, ni bistveno. Če jih še nista, sta sklepa s katerimi so priznani, izvršilni naslov in jih priči lahko uveljavita v izvršilnem postopku.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl.. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena.

O pritožbi z dne 23.11.2009 (list. št. 454-457) zoper sklep, opr. št. V P 379/2001-182, z dne 9.11.2009 (list. št. 444-447) S sklepom, opr. št. V P 379/2001-182, z dne 9.11.2009 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je tožnik po pooblaščeni odvetnici L.Š.U. vložil dne 28.8.2009. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je štelo za pravočasen in dovoljen, ni pa mu ugodilo, ker ni utemeljen.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, z ZPP predvidene pritožbene razloge, in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da vrnitev v prejšnje stanje dovoli, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da se napake dogajajo, saj je tudi sodišče, verjetno pomotoma, napisalo, da je odločalo na osnovi 210. čl. ZPP, namesto na osnovi 120. čl. ZPP. Ne soglaša z mnenjem, da je ravnanje pooblaščenca šteti za ravnanje stranke same in da se šteje za osebno vročitev tudi vročitev, ki je opravljena po pravnem zastopniku. To velja le pogojno, če je pooblaščenec korektno in skladno s kodeksom ravnanja odvetnikov stranko o tem obvestil. Ravno iz tega razloga, ker njen pooblaščenec ni tako ravnal, je tožeča stranka predlagala njegovo zaslišanje. Sodišče ne more izenačevati stranke in odvetnika do te mere, da bi ravnanje odvetnika povzročilo škodo stranki. ZPP je vrnitev v prejšnje stanje predvidel ravno zaradi takih primerov, ko pride do zamude iz upravičenih razlogov. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati odvetnika in ugotoviti, zakaj odvetnik tožnika ni obvestil o dolžnosti plačila sodne takse za pritožbo oz. takse plačal. Tožnik je odvetnika korektno plačeval in plačal vse taksne obveznosti in predujme, ki mu jih je v plačilo naložilo sodišče, zato je jasno, da je neplačilo sodne takse za pritožbo hote ali nehote zakrivil njegov pooblaščenec.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša, da pooblaščenčeva kršitev poslovne obveznosti - opustitev dolžnosti iz mandatne pogodbe, ni razlog, ki bi opravičeval vrnitev v prejšnje stanje. V celoti soglaša z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje in se nanje sklicuje. Tožnik izpostavlja svoje prikrajšanje zaradi pooblaščenčevega ravnanja, ne navaja pa, da bi njegov pooblaščenec imel upravičen razlog za opustitev plačila sodne takse oz. obvestila o taksni obveznosti. Razloga, zaradi katerega je bil pooblaščenec v roku za plačilo takse povsem neaktiven – takse ni plačal niti obvestil stranke o dolžnosti plačila sodne takse za pritožbo – tožeča stranka ni zatrjevala. Tak dejanski stan omogoča odločitev o predlogu brez izvedbe naroka (2. odstavek 120. čl. ZPP). Dejstvo, da sodna taksa za pritožbo ni plačana, je ugotovljivo s pregledom spisa; upravičenosti odvetnikove neaktivnosti pa ni bilo treba preverjati, saj razloga za odvetnikovo neaktivnost tožeča stranka ni zatrjevala. Zaslišanje odvetnika zato ni bilo potrebno. Sklicevanje na 210. čl. ZPP je posledica pomote, kar ugotavlja že pritožnik sam.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP).