Jedro

Toženec je predlog za obnovo upravnega postopka utemeljeno zavrgel, ker predloga ni mogoče vložiti zoper sklep, s katerim je toženec zavrgel tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je bilo o tej pravici že pravnomočno zavrnilno odločeno (delovno razmerje je tožniku prenehalo po lastni krivdi), pa se dejansko in pravno stanje zadeve ni spremenilo (delovno razmerje bi tožniku prenehalo po izteku časa, če mu ne bi bila pogodba o zaposlitvi prej odpovedana).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženke z dne 11. 12. 2008 in se obnovi postopek za priznanje pravice do denarnega nadomestila, končan z dokončno odločbo toženke z dne 22. 2. 2006 ter, da se tožniku priznajo pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti od 1. 7. 2006 dalje do 1. 7. 2008 in, da je toženka dolžna tožniku izplačati neplačana denarna nadomestila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zamude s plačilom posameznega obroka denarnega nadomestila, do dneva plačila ter mu povrniti stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker tožena stranka v okviru izvedenega upravnega postopka tožniku ni nudila ustrezno podporo in pomoč in tožnik ni bil poučen v skladu s 7. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) in je tako na škodo tožnika bil kršen predpis in toženka ni spoštovala procesnih norm, kot ji to nalaga ZUP in je v posledici tega odločba prve stopnje nezakonita. Tekom postopka pred toženko je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke kot je določeno v 9. čl. ZUP ter tudi načelo falsa nominatijo non nocet, tožniku ni bila dana možnost zaslišanja, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovih pravicah, prav tako toženka tožnika ni pozvala niti na dopolnitev niti na popravo vloge, četudi je vedela, da je tožnik upravičen do tega kar terja v postopku pred toženko. Sodišče prve stopnje je zmotno zapisalo, da naj bi toženka navedla, da naj tožnik ne bi bil upravičen do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ker naj bi to pravico uveljavljal za enako obdobje za katero je na podlagi sodbe z dne 27. 9. 2007 uveljavil obstoj delovnega razmerja. Toženka bi v postopku morala ugotavljati kaj tožnik zahteva in ji ne bi smelo biti pomembno kako je tožnik posamezno vlogo poimenoval ter bi morala tožnikovo zahtevo za obnovo postopka obravnavati po vsebini ter odločiti o zahtevku tožnika tako, da bi mu zahtevano pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti priznala. V tem smislu je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita. Zaključek sodišča, da naj bi toženka ravnala zakonito glede uporabe 7. čl. ZUP – načela varstva pravic strank, 9. čl. ZUP – načela zaslišanja stranke, 66. in 67. ter 260. čl. ZUP – obnova postopka, je v nasprotju s tem, kar se nahaja v spisu, kot tudi v spisu toženke, ki se nanaša na predlog za obnovo, ki je bil zavrnjen z odločbo toženke z dne 11. 12. 2008. Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi toženka navedla, da tožnik denarnega nadomestila ne bi mogel dobiti, ker ga uveljavlja za enako obdobje za katero je na podlagi sodbe z dne 27. 9. 2007, uveljavil obstoj delovnega razmerja. Iz odgovora na tožbo toženke izhaja, da če bi tožnik v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo med drugim odločeno tudi o prenehanju pogodbe o zaposlitvi s 1. 7. 2006, vložil nov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, toženka ne bi imela razloga, da takšnemu zahtevku ne bi ugodila. Sodišče prve stopnje bi izhajajoč iz ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, upoštevajoč materialno procesno vodstvo, bilo dolžno tožnika opozorit na njegove pravice in postopek voditi tako, da se zagotovi, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu materialne pravice, kar pa sodišče ni naredilo. Nista bili spoštovani preiskovalno načelo in načelo materialne resnice. Ta opustitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe in tako tožnik ostaja brez pravice, ki mu po vsebini pripada. Po mnenju pritožbe tožniku pred toženo stranko – upravnim organom prve stopnje, kot tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila dana enaka možnost obravnavanja kot drugim strankam na njegovo škodo so bila kršena načela enakosti pred zakonom (14. čl. Ustave RS), enakega varstva pravic (22. čl. Ustave RS) ter pravice do socialne varnosti (50. čl. Ustave RS).

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da se pritožba v celoti zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Glede na opredeljen tožbeni zahtevek in glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik ne oporeka (to je, da je bil na podlagi sodbe, pravnomočne dne 18. 9. 2008, na dan pričetka prvega postopka 3. 1. 2006 v delovnem razmerju, na dan odločanja na podlagi njegove druge vloge dne 21. 9. 2006 pa sodba o nezakonitosti odpovedi in vzpostavitvi delovnega razmerja še ni obstajala in zato ne more predstavljati razloga za obnovo postopka), po materialnem pravu tožnik nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, saj se ta lahko dodeli le brezposelnim osebah, ki so zahtevek za uveljavitev pravice podale v zakonsko predpisanem roku. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče zahtevku ugoditi, ker tožniku v upravnem postopku ni bila dana možnost zaslišanja in ker ni bil poučen o svojih pravicah, pa so nedovoljene pritožbene novote. Meni, da je sodišče popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba ne pove v čem bi se lahko spremenil tožnikov pravni položaj v kolikor bi toženka uporabila določilo 7. čl. ZUP. Sodba z dne 27. 9. 2007 ne predstavlja „novega“ dejstva, ne le v predlaganem, ampak v nobenem od upravnih postopkov, ki jih je na podlagi pritožnikove vloge vodila toženka. Materialni prekluzivni rok uveljavitev pravice do denarnega nadomestila je 30 dni od prenehanja delovnega razmerja oz. 30 dni od pravnomočne sodne odločitve v delovnem sporu in bi moral tožnik namesto, da je vlagal zahtevek za obnovo postopka, vložiti nov zahtevek za denarno nadomestilo. Tak zahtevek bi bil pravočasen, če bi bil vložen do 18. 10. 2008 oz. ker je bila ta dan sobota, do 20. 10. 2008. Ker je tožnik podal vlogo toženki šele po preteku prekluzivnega roka za vložitev zahtevka za denarno nadomestilo toženka ni mogla storiti ničesar več, da bi lahko uspešno zavarovala njegove pravice in koristi in tako uporaba načela iz 7. čl. ZUP glede varstva pravic in koristi strank ne bi spremenila ničesar in je očitek njegove neuporabe v škodo tožnika neutemeljen. To načelo se po prepričanju toženke nanaša na stranke, ki v postopku nastopajo brez strokovno usposobljenih pooblaščencev. V konkretnem primeru je tožnika zastopal odvetnik, ki je pravni strokovnjak, ki je pri zastopanju dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniškega poklica in za njega organ, ki vodi postopek, utemeljeno domneva, da njegova ravnanja ne izvirajo iz nevednosti ali neukosti, in da pozna materialne in procesne predpise, ki se nanašajo na konkreten upravni postopek, za vodenje katerega je sprejel pooblastilo stranke. Toženki tudi iz tega razloga ni mogoče očitati kršitve določb 7. čl. ZUP. Glede kršitve načela zaslišanje stranke in načel, da nepopolna ali nerazumljiva vloga ne gre v škodo stranke, toženka meni, da je potrebno v konkretnem primeru upoštevati 144. čl. ZUP po katerem stranke ni potrebno zaslišati tudi v primeru, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oz. predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oz. dejstev, ki so organu znana. Prav za takšen primer je tudi šlo. Predlog za obnovo postopka ni bil ne nepopoln, ne nerazumljiv, in ga toženka iz teh razlogov tudi ni zavrgla. Zavrgla ga je, ker je bil vložen zoper akt, glede katerega v upravnem postopku ni predvidenega izrednega pravnega sredstva, kot ga je predlagal tožnik. Tožnik pravice do denarnega nadomestila ni izgubil zato, ker ga toženka ni opozorila na njegove pravice ali ker mu ni bila dana možnost, da se v postopku izjavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ne tistih, ki jih navaja v pritožbi tožnik ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

V skladu s 337. čl. ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže da ji brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odst. 286. čl. ZPP. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka v skladu z 286. b čl. ZPP pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da pri ravnanju toženke ni bilo zakonitega ravnanja saj ni bil uporabljen 7. čl. ZUP – načelo varstva pravic strank in načelo zaslišanja stranke iz 9. čl. ZUP ter 66. in 67. ter 260. čl. ZUP, niti ni sodišče ugotavljalo ali je bilo kršeno načelo falsa nominatio non nocet in tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da v postopku pred toženko naj ne bi prišlo do kršitev, pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je takšna ugotovitev protispisna, v nasprotju z listinami v spisu.

Pritožbeno sodišče šteje, da gre za pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP kar vse pa bi pritožnik moral uveljaviti pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Iz spisa ne izhaja, da bi tožnik takšne očitke podal v tožbi ali na glavni obravnavi dne 21. 9. 2010, saj je iz zapisnika s te obravnave razvidno, da je tožnik le vztrajal pri tožbi in ni imel dodatnih dokaznih predlogov oz. navedb. Glede zaslišanja tožnika pa je pooblaščenec tožnika povedal, da bi tožnik zaslišan kot stranka lahko izpovedal le to, da je bil po izredni odpovedi delovnega razmerja pa do datuma, ko mu je pogodba za določen čas potekla, brezposelna oseba in da je bil brezposeln tudi po datumu poteka pogodbe za določen čas.

V kolikor je tožnik štel, da je bil postopek pred toženko nezakonit oz., da toženka ni upoštevala temeljnih načel postopka in je v posledici tega prišlo do nezakonite odločitve bi moral procesne kršitve uveljavljati takoj, ko je to mogoče. V skladu z 286. b čl. ZPP se mora stranka odločiti – ali bo procesno kršitev uveljavljala in poskusila doseči njeno odpravo ali pa se šteje, da se uveljavljanju te kršitev odpoveduje. Odpade torej predvsem možnost sklicevanja na takšno procesno kršitev v pritožbi, bodisi kot na absolutno, bodisi kot na relativno kršitev. Navedenih trditev, kot pritožbenih novot v pritožbi tako ni mogoče več uspešno uveljavljati.

Pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev iz 14. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Navedena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem očitkom ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti saj je izrek sodbe razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom v sodbi, v sodbi so tudi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti niso nejasni, niti med seboj v nasprotju. Razlogi za kaj je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek so obširni, pri tem sodišče šteje, da ni mogoče slediti navedbam, da je šlo za lapsus glede navedbe odločbe, saj je ta kar 6 – krat navedena v predlogu za obnovo postopka, nadalje sodišče šteje, da je obnova postopka predvidena samo za postopke, končane z odločbo, in razlog, ki ga je tožnik uveljavljal v svojem predlogu za obnovo postopka sploh ni obnovitveni razlog po 260. čl. ZUP. V času izdaje odločbe toženke z dne 22. 2. 2006 še ni bilo sodbe z dne 27. 9. 2007 in bi tako morala toženka na podlagi 2. odst. 267. čl. ZUP predlog tožnika za obnovo postopka zavreči, ker ni verjetno izkazana okoliščina na katero se predlog upira in s tem ni izpolnjen že formalni pogoj za obnovo postopka. To so odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje navaja kot razlog za svojo odločitev. Tako ni mogoče šteti navedbo zadnjega stavka 2. odst. na str. 5 obrazložitve sodbe kot takšen protispisni zaključek sodišča prve stopnje, ki je odločilnega pomena za razsojo zadeve in kar bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 61. in 62. čl. ZDSS-1 in 285. čl. ZPP. Ni nepomembno, da je imel tožnik pred sodiščem prve stopnje kvalificiranega zagovornika, ki je, kakor pravilno razloguje toženka v odgovoru na pritožbo pravni strokovnjak, vešč prava in v primeru, da stranka sama navede vsa odločilna dejstva in ponudi vsa dokazila, ki se nanašajo na njene navedbe neka posebna aktivnost sodišča ni potrebna. Okoliščina, da ima stranka kvalificiranega pooblaščenca je vendar le merilo sodnikovega dolžnega ravnanja, saj je v takšnem primeru aktivnost sodišča v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se lahko pričakuje od stranke. V danem primeru pritožbeno sodišče šteje, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje dovolj skrbno in da ni prišlo do kršitve načela materialno procesnega vodstva iz 285. čl. ZP niti do kršitve načela materialne resnice oz. preiskovalnega načela iz ZDSS-1. Sodišče prve stopnje je popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja: tožnik je pri toženki vložil zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo dne 3. 1. 2006. Uveljavljal je, da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila po prenehanju delovnega razmerja 4. 12. 2005. Toženka je zahtevek zavrnila z odločbo z dne 22. 2. 2006, ker je bila tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas odpovedana iz krivdnih razlogov. Tožnik se zoper to odločbo ni pritožil; v drugem zahtevku z dne 5. 7. 2006 je tožnik od toženke zahteval priznanje iste pravice, zaradi poteka časa, določenega s pogodbo o zaposlitvi. Toženka je s sklepom z dne 13. 7. 2006 zahtevek zavrgla, ker se je opiral na isto dejansko in pravno podlago kot zahtevek, o katerem je že odločila v prvem postopku z odločbo z dne 22. 2. 2006. Toženka je pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo na drugi strani z odločbo z dne 21. 9. 2006 zavrnila; tožnik je dne 17. 11. 2008 podal predlog za obnovo postopka zoper dokončno odločbo toženke z dne 21. 9. 2006, ki ga je toženka z odločbo z dne 11. 12. 2008 zavrgla, ker je štela, da je v upravnem postopku mogoče obnoviti samo postopek, ki je bil končan z dokončno odločbo, obnova postopka, končanega s sklepom pa ni mogoča; s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pd 1572/2005 z dne 27. 9. 2007 je bilo odločeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2002 nezakonita in se razveljavi ter se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 4. 12. 2005 ampak je trajalo do 1. 7. 2006. Tožniku so bile priznane pravice iz delovnega razmerja. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 48/2008 z dne 18. 9. 2008 je bila odločitev prvostopnega sodišča potrjena.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da sodba izdana 27. 9. 2007 ni obnovitveni razlog v smislu 1. toč. 260. čl. ZUP, ker ne gre za novo dejstvo saj je to dejstvo (sodba), nastalo šele po izdaji dokončne odločbe z dne 22. 2. 2006. Tožnik je svoj predlog za obnovo utemeljeval izključno na navedenem razlogu.

Pravilno je tudi pravno stališče sodišča prve stopnje, da predloga za obnovo postopka ni mogoče vložiti zoper sklep saj je v 260. čl. ZUP izrecno določeno, da se obnovi postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje navedbe tožnika, da je prišlo do očitne pisne pomote oz. lapsusa pri citiranju, odločbi pravilno zavrača iz razloga, ker je bila odločba kar 6 - krat navedena v predlogu za obnovo postopka in tudi v utemeljitvi tega predloga se je tožnik po vsebini skliceval na sklep z dne 21. 9. 2006 in ne na odločbo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik zatrjeval, da mu je bila sodba VDSS z dne 18. 9. 2008 vročena dne 15. 10. 2008. Ker je tožnik zahtevek za obnovo postopka vložil 17. 11. 2008 (tako ugotavlja sodišče prve stopnje in temu dejanskemu stanju tožnik ne ugovarja) je 30 dnevni materialni prekluzivni rok za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila potekel že pred tem (v petek dne 14. 11. 2008).

Tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila kršena temeljna načela iz Ustave RS, ki jih pritožnik v pritožbi zatrjuje (člen 14, člen 22, člen 50) a jih ne substancira, tako, da jih niti preizkusiti ni mogoče. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.