Jedro

Plačilo razlike v plači bi tožnik lahko zahteval že ob vsakokratnem mesečnem prikrajšanju, to je na dan izplačila posamezne plače. Tožnik je zahtevek za plačilo razlike plače vložil na dan, ko je bila zastarana že celotna terjatev tožnika iz tega naslova, saj je petletni zastaralni rok za njegovo zadnjo zapadlo terjatev že potekel. Zato tožnikov zahtevek na plačilo razlike plače ni utemeljen.

Triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ za škodo zaradi izgubljenega zaslužka teče od dne, ko se je izvedelo za škodo in za povzročitelja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Tudi zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zanjo izve in jo lahko uveljavlja. V konkretnem primeru je bilo očitano škodno dejanje že zaključeno v času tožnikove upokojitve, le njegove škodne posledice naj bi v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale. Tožnik je terjatev za povrnitev izgubljenega zaslužka zaradi nižje pokojnine utemeljil s svojimi nižjimi preteklimi zaslužki. Takšne njegove trditve v povezavi z dejstvom, da se je nastajajoče škode (poleg storilca) zavedal najkasneje takrat, ko je pri toženi stranki uveljavljal priznanje napredovanja v višji plačni razred in posredovanje podatkov ZPIZ zaradi obnovitve izračuna pokojnine, utemeljujejo toženkin ugovor zastaranja tudi v tem delu. Škoda, ki naj bi tožniku nastala od dneva upokojitve dalje, je le sukcesivna bodoča škoda, glede katere je zastaranje pričelo teči z njenim prvim pojavom in se je do vložitve tožbe že izteklo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 16.000,00 EUR razlike do upravičene neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu od zneska 400,00 EUR mesečno za čas od 1. 5. 2001 do 5. 9. 2004 (upokojitev) ter za ta znesek plačati vse davke in prispevke, kot so se plačevali za plače, in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 24.000,00 EUR kot razliko do upravičene pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi do vsakega zadnjega dne v mesecu od zneska 320,00 EUR mesečno za čas od 6. 9. 2004 do 31. 10. 2010, za čas po 1. 11. 2010 pa vsak mesec do zadnjega dne v mesecu znesek 320,00 EUR za vsak mesec sproti. Odločilo je, da je tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v znesku 1.612,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnik ni izpolnjeval pogoja zahtevane strokovne izobrazbe za napredovanje. Pogoje za napredovanje je tožnik izpolnjeval, zato je že iz tega razloga podana protipravnost ravnanja tožene stranke. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da v letu 2001 ni bil izveden postopek preverjanja pogojev za napredovanje v plačni razred. Tožena stranka je v letu 2001 preverila izpolnjevanje pogojev za napredovanje tožnika. Tožnik pripominja, da s sodbo II Pd 1443/2005 z dne 5. 7. 2006 niso bili razveljavljeni disciplinski ukrepi, temveč se je njen izrek glasil na prenehanje delovnega razmerja, zaradi česar je materialno prikrajšan za prejemke iz delovnega razmerja. Začetek teka zastaralnega roka je po mnenju tožnika vezan na obstoj pravnomočne odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Terjatev je zato zapadla s pravnomočnostjo sodbe z dne 5. 7. 2006, tj. z dnem 12. 9. 2006, zato ni zastarala. Tožena stranka v odločbi z dne 11. 10. 2010 ni odločila o zahtevku tožnika po vsebini.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 5. 2001 do 5. 9. 2004 ter odškodnino (razliko v pokojnini) za obdobje od 6. 9. 2004 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je utemeljen ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka. Zmotno je stališče pritožnika, da je zastaranje začelo teči šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bilo odločeno o zakonitosti odločb o disciplinski odgovornosti v zadevi opr. št. II Pd 1443/2005. Na podlagi prvega odstavka 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji, ki se je uporabljal kot predpis Republike Slovenije), ki je veljal v spornem obdobju, enako pa določa sedaj veljavni 336. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Plačilo razlike v plači bi tožnik lahko zahteval že ob vsakokratnem mesečnem prikrajšanju, to je na dan izplačila posamezne plače. Tožnik je zahtevek za plačilo razlike plače (z vključeno delovno uspešnostjo) vložil šele 12. 11. 2010. Na ta dan pa je bila zastarana že celotna terjatev tožnika iz tega naslova, saj je petletni zastaralni rok za njegovo zadnjo zapadlo terjatev potekel 5. 10. 2009. Glede na zgornje ugotovitve je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka tožnika utemeljeno zavrnilo.

Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 376. člena ZOR (sedaj drugega odstavka 352. člena OZ) je sodišče pravilno presodilo, da so bili ob vložitvi tožbe zastarani zneski odškodninske terjatve za plačilo razlike pokojnine kot izgubljenega zaslužka, ki so zapadli v plačilo pred 12. 11. 2005. Po presoji pritožbenega sodišča pa so zastarali tudi zneski, ki so zapadli v plačilo po tem datumu. Triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ za škodo zaradi izgubljenega zaslužka teče od dne, ko se je izvedelo za škodo in za povzročitelja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Tudi zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zanjo izve in jo lahko uveljavlja. V konkretnem primeru je bilo očitano škodno dejanje že zaključeno v času tožnikove upokojitve 6. 9. 2004, le njegove škodne posledice naj bi v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale.(1) Tožnik je terjatev za povrnitev izgubljenega zaslužka zaradi nižje pokojnine utemeljil s svojimi nižjimi preteklimi zaslužki. Takšne njegove trditve v povezavi z dejstvom, da se je nastajajoče škode (poleg storilca) zavedal najkasneje 12. 10. 2006, ko je pri toženi stranki uveljavljal priznanje napredovanja v višji plačni razred in posredovanje podatkov Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaradi obnovitve izračuna pokojnine, utemeljuje toženkin ugovor zastaranja tudi v tem delu. Škoda, ki naj bi tožniku nastala od dneva upokojitve dalje, je le sukcesivna bodoča škoda, glede katere je zastaranje pričelo teči z njenim prvim pojavom in se je do vložitve tožbe v letu 2010 že izteklo.

Sodišče prve stopnje pa je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno presodilo, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Tožnik bi moral v času zaposlitve pri toženi stranki poskrbeti za varstvo svojih pravic in v zvezi s tem pravočasno vložiti zahtevo, v kolikor je menil, da bi mu morala biti v letu 2001 izdana odločba o napredovanju v višji plačni razred. Tega ni storil niti v tem sporu ne izpodbija odločbe tožene stranke z dne 11. 10. 2010, zato toženi stranki ne more očitati nezakonitega postopanja v zvezi z neizdajo odločbe o napredovanju. Ker v skladu z obrazloženim ni podana protipravnost kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, je odškodninski zahtevek tudi iz tega razloga utemeljeno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP), vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil. .

Op. št. (1): Če zastara terjatev za povrnitev prve škode, potem preneha tudi pravica zahtevati povrnitev kasneje nastalih enakovrstnih škod. Kadar gre za predvidljivo bodočo škodo, glede katere je po končanju škodnega dogodka gotovo, da bo po normalnem teku stvari nastajala in se večala tudi kasneje, je opisano stališče o teku zastaranja nujno, saj bi bil sicer institut zastaranja izigran, ker bi oškodovanec lahko terjal odškodnino ne glede na začetek njenega zastaranja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 51/2010 z dne 5. 9. 2013).