Jedro

Pravilno načrtovanje vadbe je eno najpomembnejših področij športnega procesa tekmovalnih športnikov. Ni sporno, da bi tožnik četrto zaletno mesto skakalnice lahko uporabil oziroma bi ga moral uporabiti zaradi tekmovalnih dosežkov v kasnejših fazah treningov. V obravnavanem primeru je sporno, ali je trener v konkretnem primeru ravnal na ustaljen in strokovno dopusten način, kot bi ravnal vsak trener na prvem treningu, glede na tožnikove psihične, tehnične in specialno motorične dejavnike.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva od toženke plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Navaja, da je zavarovanec toženke skakalni smučarski klub, katerega član je tožnik. Tožnik se je poškodoval na treningu smučarskih skokov. Smučarski skoki so nevarna dejavnost, zato zavarovanec toženke odgovarja objektivno za škodni dogodek. Tožnik tudi trdi, da trener zavarovanca toženke ni bil dovolj skrben na prvem treningu v sezoni na plastični skakalnici, ker je takrat mladoletnemu tožniku določil, da mora pri zadnjem skoku na skakalnici uporabiti višje zaletišče (četrto zaletno mesto). Zaradi višjega zaletišča je tožnik skočil predaleč. Ker so bile sile pri doskoku prevelike, je padel in si poškodoval vezi desnega kolena. Trener ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker ni upošteval, da je psihofizična sposobnost tožnika na prvem treningu v sezoni bistveno zmanjšana, prav tako pa ni upošteval premočnega vetra na skakalnici. Če trener ne bi določil tožniku višjega zaletišča, bi bil skok krajši in posledično ne bi prišlo do poškodbe. Treninga tudi ne bi smel voditi en trener, zato tožnik meni, da zavarovanec toženke odgovarja za škodni dogodek tudi po pravilih o krivdni odgovornosti.

2. Sodišče je v prvem sojenju je s sodbo III P 1645/2013 z dne 16. 6. 2016 tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da zavarovanec toženke ne odgovarja po pravilih objektivne odgovornosti, ker so se mladoletni tožnik in njegovi zakoniti zastopniki zavedali vseh potencialnih nevarnosti in posledic, ki iz ukvarjanja s smučarskimi skoki izhajajo in so nanje pristali. Zavarovanka toženke tudi ne odgovarja po pravilih krivdne odgovornosti, ker je izkazana le hipotetična možnost, da je bila na prvem treningu v sezoni tožnikova tehnična pripravljenost znižana, njegove specialne motorične sposobnosti pa upadle. Tožnikove trditve glede njegove tehnične pripravljenosti in specialnih motoričnih sposobnosti so bile pavšalne, ker je le navedel, da je bil to prvi trening v skakalni sezoni, zaradi česar njegove kolenske vezi še niso bile utrjene, ni pa navedel dejstev, kakšne so bile njegove psihofizične sposobnosti v spornem trenutku. Sodišče je tudi upoštevalo, kar je izpostavil izvedenec, da je za tekmovalca pomembno, da trening zaključi z občutkom dovolj dolgega skoka. Sodišče je iz teh razlogov zaključilo, da trenerjeva odločitev, da tožnik skoči iz višjega zaletišča, ni bila nedopustna v smislu odškodninske odgovornosti, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 337/2017 z dne 4.10.2017 pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sklepu je pritrdilo sodišču prve stopnje, da zavarovanec toženke za škodni dogodek ne odgovarja po pravilih objektivne odgovornosti in da je treba njegovo odgovornost presojati po pravilih krivdne odgovornosti. Pojasnilo je, da je bila trditvena podlaga tožnika, s katero je utemeljeval odgovornost zavarovanca toženke za škodni dogodek, zadostna in ustrezno substancirana. Sodišču prve stopnje je naložilo, da se v (novi) vmesni sodbi, do teh dejstev določno opredeli. Pritožbeno sodišče je izpostavilo, da je v konkretnem primeru dokazovanje dejstev, ki se nanašajo na protipravnost oziroma nedopustnost ravnanja zavarovanca toženke za tožnika oteženo, ker nima oziroma ima le pomanjkljivo strokovno znanje, ki je nujna predpostavka za dokazovanje teh dejstev, takšno znanje pa imata zavarovanec toženke in trener tožnika, ki tudi razpolagata z listinami, ki so relevantne za dokazovanje teh dejstev. V sklepu je še izpostavilo ugotovitve izvedenca glede nedopustnega ravnanja trenerja, do katerih se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo, zato je te ugotovitve izvedenca povzelo in sodišču prve stopnje naložilo, da se do tudi do teh dejstev opredeli v okviru dokazne ocene, ki jo bo naredilo v okviru metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju s sodbo III P 1807/2017 z dne 19. 9. 2018 znova zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ocenilo, da ni dokazano, da bi zavarovanec toženke ravnal nedopustno pri izvedbi treninga. Pojasnilo je, da je upoštevalo pretekle izkušnje tožnika, njegovo starost in predhodne fizične priprave ter da je bil tožnik uspešen in zanesljiv skakalec, ki je skakalnico v K. poznal, da je skakal že na večjih skakalnicah, zato s skokom iz četrtega zaletnega mesta ne bi smel imeti težav. V ostalem je povzelo dokazno oceno iz prejšnje sodbe.

5. Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 265/2019 z dne 3.4.2019 pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavilo je, da je v konkretnem primeru potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je trener postopal na način, ki je standard pravilnega (skrbnega in strokovnega) ravnanja, ali povedano drugače, ugotoviti je treba, ali je trener ravnal na način, ki ga športna stroka šteje kot ustreznega in bo trenerju (in vsem trenerjem v tej športni panogi) dopuščeno, da tudi v prihodnje pri izvedbi podobnih treningov postopa (postopajo) na enak način. Pravilno načrtovanje vadbe je eno najpomembnejših področij športnega procesa tekmovalnih športnikov. Ni sporno, da bi tožnik četrto zaletno mesto skakalnice lahko uporabil oziroma bi ga moral uporabiti zaradi tekmovalnih dosežkov v kasnejših fazah treningov. V obravnavanem primeru je sporno, ali je trener v konkretnem primeru ravnal na ustaljen in strokovno dopusten način, kot bi ravnal vsak trener na prvem treningu, glede na tožnikove psihične, tehnične in specialno motorične dejavnike. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se sodišče prve stopnje v sodbi znova ni opredelilo do ugotovitev izvedenca, da izbira četrtega zaletnega mesta ni bila primerna.

6. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je toženka 100 % odškodninsko odgovorna za škodo tožnika, nastalo v obravnavani nezgodi. Primarno je ugotovilo, da zavarovancu toženke ni mogoče pripisati objektivne odgovornosti, v nadaljevanju pa je presojalo njegovo krivdno odgovornost. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da si je tožnik pri doskoku poškodoval sprednjo križno vez desnega kolena, iz česar izvira škoda. Sodišče je sledilo mnenju izvedenca, ki je navedel, da je pri tožniku v predhodnem obdobju prišlo do znižanja tehnične pripravljenosti in upada stanja specialno motoričnih sposobnosti, na kar je kazala tudi visoka variabilnost predhodnih šestih skokov, da mora trener zagotoviti varne treninge in mora biti še posebej pozoren pri izvedbi prvih treningov, kjer ni v ospredju izvedba dolgih skokov. Upoštevalo je tudi, da je v konkretnem primeru šlo za plastično skakalnico, ki po mnenju izvedenca predstavlja dodatno oteženo situacijo, ker imajo skakalci še vedno občutek iz zime in skokov na snegu ter je adaptacija na plastiko na prvem treningu lahko dokaj težavna. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja še ugotovilo, da je tožnik iz nižjih zaletišč na prvem treningu v novi sezoni skakal dovolj daleč in ni bilo potrebe po zvišanju zaletišča, še posebej iz razloga, ker je šlo za pričetek nove sezone in nabiranje prvih praktičnih izkušenj pri uvajanju v novo sezono. Iz teh razlogov je sodišče zaključilo, da bi tožnik iz četrtega zaletnega mesta lahko skočil v kasnejših fazah treninga, ko je v ospredju razvoj vrhunske tehnike skokov, izbira navedenega zaletišča za zadnji skok prvega treninga v novi sezoni na plastični skakalnici, pa ni bila strokovno utemeljena.

7. Zoper vmesno sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila toženka, ki je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik s potrebno stopnjo verjetnosti ni izkazal, da škoda izvira iz zadnjega doskoka, kjer naj bi si poškodoval sprednjo križno vez desnega kolena. Sodišče je zgolj sledilo navedbam tožnika in ni v zadostni meri upoštevalo ostalih okoliščin. Tožnikovega padca ni nihče videl, niti trener niti sotekmovalca, ki sta bila navedenega dne s tožnikom na treningu. Tožnik se je naslednji dan udeležil treninga in bil športno aktiven. Tožnik zdravniške pomoči na kraju dogodka ni potreboval. Poiskal jo je šele po štirinajstih dneh. Vzročna zveza zato ni izkazana. Toženka je predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi v obravnavanem primeru ugotovil, ali je tožnik zatrjevano poškodbo utrpel pri zadnjem doskoku in ali je možno, da gre za predhodne poškodbe oziroma bolezensko stanje, ki ni v vzročni zvezi s konkretnim škodnim dogodkom. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je trener odgovoren za škodo. Tožnik v postopku ni zanesljivo izkazal dolžine skokov, predvsem ne dolžine zadnjega skoka oziroma da so bili skoki različno dolgi pred zadnjim skokom. Sodišče je neutemeljeno verjelo tožniku, da je ob zadnjem skoku preskočil K-točko. Tožnik je bil uspešen v smučarskih skokih, bil je zanesljiv skakalec, skoke je treniral že šest let, na konkretni skakalnici pa je že večkrat skakal, tudi iz četrtega zaletišča, zato je skakalnico dobro poznal, poleg tega pa je tožnik skakal že na 120 metrski skakalnici. Trener je upošteval vse individualne lastnosti tožnika, tudi stanje njegove športne pripravljenosti. Sodišče je napačno povzelo mnenje izvedenca, ki znižanja tehnične pripravljenosti in upada stanja motorične sposobnosti ni potrdil z zadostno mero gotovosti, zato je zmotno ugotovilo, da bi tožnik lahko iz četrtega zaletenega mesta skočil le v kasnejših fazah treningov. Dejstvo, da je trener zvišal zaletišče, še ne pomeni, da je bil trener pri tej odločitvi nestrokoven, nepreviden oziroma da ni poznal trenutne pripravljenosti tožnika. Odločitev trenerja za zvišanje zaletišča ni bil vzrok za težave pri zadnjem doskoku. Trener se je skupaj s tožnikom odločil za zvišanje zaletišča po nekaj dobro izvedenih skokih in zaradi boljše motivacije tožnika. Do škodnega dogodka je prišlo, ker je bil tožnik pri zadnjem doskoku nepazljiv, nezbran ali pa zaradi slučajnih dejavnikov, na katere trener ni imel vpliva.

8. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, priglasil pa je tudi pritožben stroške.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Prav tako ni storilo kršitev, na katere opozarja pritožba. Na te očitke bo pritožbeno sodišče podrobneje odgovorilo v nadaljevanju obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo.

11. Na tožniku je bilo dokazno breme, da z mejnim pragom zadostne verjetnosti dokaže, da je ravnanje odgovorne osebe vzrok, zaradi katerega je prišlo do škodnega dogodka.1

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do poškodbe tožnikovega kolena prišlo pri ob zadnjem (do)skoku prvega treninga, ki ga je tožnik izvedel iz četrtega zaletišča plastične skakalnice. S pritožbenimi navedbami toženka ni uspela vzbuditi dvoma v pravilnost te dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in temelji na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP. Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga, da se postavi izvedenec medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog, ki ga je sicer dal tožnik, na naroku 16. 6. 2016 kot nepotreben zavrnilo, toženka pa te kršitve ni uveljavljala v postopku, tudi ne na zadnjem naroku 18. 12. 2019, kot to določa 286. b člen ZPP. Glede na toženkino trditveno podlago in izvedene dokaze izvedba tega dokaza ni bila potrebna, ker je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno, da je do tožnikove poškodbe prišlo na spornem treningu.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je ostalo sporno, ali je tožnik ob zadnjem skoku sploh padel, ker njegovega padca nihče ni videl. Tožnik je na zaslišanju pojasnil, da v času doskoka nihče ni bil na mestu doskoka. Sotekmovalec A. A. se je namreč preoblačil v kombiju, kar je potrdil na zaslišanju, drugi sotekmovalec B. B. pa je bil na vrhu skakalnice, kjer je bil tudi trener, ki je na zaslišanju izpovedal, da je tožnika videl šele, ko se je pobral. 14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo prepričljivi izpovedbi tožnika, ki je pojasnil, da iz razloga, ker so padci pri smučarskih skokih pogosti in ker je šlo za padec pri doskoku in ne za padec takoj za odskočno desko, ki je nevarnejši, se z njegovim padcem niso posebej ukvarjali. Tožnik ni šel takoj na pregled k zdravniku, ker je menil, da bodo bolečine prenehale. V vmesnem času je poškodovano nogo hladil z obkladki in jemal analgetike za lajšanje bolečin. Tudi sotekmovalec A. A. je na zaslišanju potrdil, da je tožnik po treningu čutil bolečino v kolenu.

15. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do dejstva, da se je tožnik udeležil treninga naslednji dan in ugotovilo, da se je tožnik kljub bolečinam v kolenu treninga udeležil, ker na treningu ni želel manjkati, da pa je po prvem skoku s treningom zaključil, zaradi bolečin v kolenu.

16. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dolžino zadnjega skoka ugotovilo, da toženka ni uspela dokazati, da je tožnik skočil samo 47 m. Pravilno je opozorilo, da izpovedba trenerja ni bila konkretizirana. Sklicevanje na dopis SSK ... z dne 22.4.2013, iz katerega izhaja, da je C. C. zapisal, da je tožnik skočil 47 m, pa ni utemeljeno, ker je C. C. na zaslišanju izpovedal, da je dolžino skoka zapisal na podlagi izjave trenerja. Trener pa je na zaslišanju navedel, da dolžine skoka iz trenerskega mesta, kjer je bil, ni videl. 17. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do očitka, da je tožnik podatek o dolžini zadnjega skoka tekom postopka spreminjal. Pravilno pa je pojasnilo, da je treba upoštevati, da dolžine skoka v postopku ni bilo mogoče povsem natančno ugotoviti, ker skoka nihče ni meril, na skakalnici pa merilnih naprav ni in tako dolžino skokov ugotavlja vsak skakalec sam pri doskoku. Izvedenec je na zaslišanju navedel, da se skok zaključi v poziciji, v kateri ima o doseženi dolžini skakalec nerealno predstavo. Izvedenec je podal oceno, da je tožnik upoštevajoč predhodne dolžine skokov in ob nespremenjenih okoliščinah, ob zvišanju zaletnega mesta lahko dosegel dolžino 53 m. Skladno z navedenim je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede dolžine skoka verjelo le izpovedbi tožnika. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je sodišče tudi na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je tožnik izkazal, da je točko K na skakalnici, ki je sicer tudi vidno označena z rdečo črto, preskočil. 18. Toženka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo mnenje izvedenca glede tožnikove tehnične pripravljenosti in stanja njegovih motoričnih sposobnosti. Toženka poudarja, da je bil tožnik uspešen in zanesljiv skakalec, da je skoke treniral šest let, da je na konkretni skakalnici že večkrat skakal, tudi iz četrtega zaletišča, in da je skakal tudi na bistveno večjih skakalnicah. Izvedenec je na ponovnem zaslišanju znova izpostavil, da so tekmovalci po končani zimski sezoni običajno v fazi regeneracije počitka. Ob začetku novega ciklusa so tekmovalci v glavnem nepripravljeni, tako da so prvi treningi namenjeni predvsem temu, da se varno skoči in se začne počasi razvijati tehniko. Trener se mora najprej prepričati, ali tekmovalec lahko varno vadi in šele potem začenja učenje in usmerjen trening, zato je dolžan na začetku sezone preveriti stanje pripravljenosti tekmovalca. Poudaril je, da izkušnje iz prejšnjih sezon niso ključne, saj lahko v dveh mesecih premora pride do bistvenih sprememb. Izvedenec je izpostavil, da gre pri skokih na plastični skakalnici za obdobje po krajši regeneraciji, ko skakalci opravljajo nizko energetsko vadbo, pri kateri se obnavlja telo in telesna moč, zato je pri prvih skokih potrebna večja previdnost. Po mnenju izvedenca trener, glede na vsa pravila in dolžnost varne izvedbe treninga, vzletnega mesta ne bi smel povišati.

19. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da izbira četrtega zaletišča za zadnji skok prvega treninga v novi sezoni, ni bila strokovno utemeljena. Izvedenec je tudi pojasnil, da je pri doskoku prišlo do povečanja vpadnega pristajalnega kota skakalnice, kar je povzročilo povečanje sile pritiska na podlago ob kontaktu na podlago. Za tožnika je bila to nova in nepričakovana situacija, ki je z vidika varnega doskoka zahtevala hitro ukrepanje in prilagajanje na težak doskok v osrednjem delu leta, ki je terjala izjemno visoko raven sposobnosti koordinacije, ravnotežja in moči mišic celotnega telesa ter predvsem mišic iztegovalk kolenskega sklepa. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da je do tožnikovega padca prišlo zaradi njegove nepazljivosti in nezbranosti oziroma zaradi slučajnih dejavnikov, na katere trener ni imel vpliva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da iz razloga, ker je šlo za pričetek nove sezone, nabiranje prvih praktičnih izkušenj in adaptacije na plastično skakalnico, tožnik ni bil pripravljen na skok iz četrtega zaletnega mesta, iz katerega bi sicer lahko uspešno skakal v kasnejših fazah treningov.

20. Izvedenec je izpostavil tudi subjektivni vidik odnosa med trenerjem in tekmovalcem, ki se kaže v obojestranskem zaupanju in skupni odločitvi o potezah na treningu. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je navkljub zgornji tezi življenjsko prepričljivo in logično, da tožnik ni odklonil skoka iz višjega zaletišča zaradi vpliva avtoritete, ki jo ima trener, zaradi katere skakalci izvedejo skok iz zaletišča, ki ga določi trener. Skladno z navedenim, subjektivni vidik, ki ga je izpostavil izvedenec, v obravnavanem primeru po mnenju pritožbenega sodišča ni relevanten.

21. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (164. člen ZPP).

1 Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, da odgovornost zavarovanca toženke ni podana iz razlogov; ker so bile kritičnega dne neprimerne vremenske razmere, ker niso bile razobešene zastavice na skakalnici, ker je trening vodil le en trener, ki se je potrditvah tožnika posvečal zasebnim telefonskim razgovorom in ne treningu.