Jedro

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bila pogodbena kazen med pravdnima strankama dogovorjena tako zaradi zamude kot tudi za primer neizpolnitve. Dopustno je namreč, da se pogodbeni stranki dogovorita za pogodbene kazni za več možnih načinov kršitve pogodbenih obveznosti.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se pravnomočnost nanaša samo na odločitve v izreku odločbe. Rešitev predhodnega vprašanja ne postane pravnomočna, temveč ima pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Ugotovitve in razlogi v drugi sodbi sodišča ne vežejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 300.000,00 EUR od 20. 4. 2011 dalje do plačila in od zneska 100.000,00 EUR od 12. 4. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka).

Ob tem je odločilo, da je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki 4.678,85 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamujenega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka

5. Tožeča stranka kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik sta sklenili: 1) dne 17. 11. 2009 Pogodbo o oddaji javnega naročila št. 5879/2009 za "Rekonstrukcijo obstoječega objekta in gradnjo prizidka k temu objektu za potrebe Muzeja sodobne umetnosti v Ljubljani" (priloga A2) ter 2) dne 12. 2. 2010 Pogodbo za obnovo objekta 03 - nekdanja vratarnica v območju M., 17. 11. 2010 pa še Aneks št. 1 k tej pogodbi (prilogi A4 in A5).1 Na podlagi navedenih pogodb je tožeča stranka toženi stranki izročila dve bančni garanciji za pravočasno in kvalitetno izvedbo pogodbenih del št. 38310 (priloga A3) in št. 38950 (prilogi A6 in A7).

6. Tožeča stranka zahteva od tožene stranke vračilo zneska, izplačanega na podlagi obeh unovčenih bančnih garancij. Tožbeni zahtevek uveljavlja na podlagi tretjega odstavka 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih2 (v nadaljevanju ZOR). Po tej določbi upravičenec iz garancije dolguje naročitelju znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice.

Dosedanji potek postopka

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prvič odločilo s sodbo VII Pg 2282/2015 z dne 5. 1. 2015. Takrat je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke to sodbo s sklepom I Cpg 441/2016 z dne 28. 9. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnilo je, da določbe OZ za zastaranje terjatve iz tretjega odstavka 1087. člena ZOR ne utemeljujejo uporabe triletnega zastaralnega roka, saj ne gre niti za odškodninsko terjatev niti za terjatev iz gospodarske pogodbe; za vse terjatve, za katere ni določen poseben zastaralni rok, pa velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ, ki ga je treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru. Ker to pomeni, da vtoževana terjatev še ni zastarala, je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo. Presodilo je, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, ki bi utemeljevala njen zahtevek po tretjem odstavku 1087. člena ZOR.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka kršila svoje obveznosti po obeh gradbenih pogodbah na prilogah A2 in A4, posledica česar je njena odškodninska odgovornost (drugi odstavek 239. člena OZ; okoliščin za razbremenitev odgovornosti po 240. členu OZ pa ni dokazala). Zato je presodilo, da so izpolnjene predpostavke za uveljavljanje pogodbene kazni, kot je bila dogovorjena v 15. členu obeh gradbenih pogodb in v višini iz 17. člena obeh gradbenih pogodb. Ocenilo je, da je bila pogodbena kazen v predmetnih gradbenih pogodbah dogovorjena zaradi zamude, tožena stranka pa si je v odstopnih pisanjih z dne 14. 3. 2011 pridržala pravico uveljavljati pogodbeno kazen tako zaradi zamude kot tudi zaradi odstopa od pogodbe ter do uveljavljanja vse škode, ki bi ji nastala zaradi kršitve pogodbe. Sodišče prve stopnje je nadalje obrazložilo, da tožeča stranka ni prerekala dejstva, da je bila zamuda z izpolnitvijo obveznosti po gradbenih pogodbah tolikšna, da je dosegla najvišji znesek dogovorjene pogodbene kazni. Ker je bilo med strankama izrecno dogovorjeno, da je bila tožena stranka prav za dosego poplačila pogodbene kazni upravičena unovčiti bančni garanciji, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja. Ta bi bila podana, če bi prvostopenjsko sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.3 Takšna situacija pa v obravnavanem primeru ni podana.

11. Podana ni niti očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da prvostopenjsko stališče o dogovoru pogodbene kazni za primer zamude kot tudi za primer neizpolnitve ni obrazloženo. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine gradbenih pogodb v prilogah A2 in A4 presodilo, da je bila pogodbena kazen dogovorjena zaradi zamude s kritičnimi faznimi roki (glej 26. in 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). V 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se sklicuje pritožnik, pa je prvostopenjsko sodišče le na splošno pojasnilo, da je pogodbena kazen lahko dogovorjena tako zaradi zamude kot za primer neizpolnitve. Izpodbijana sodba zato nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se jo ne bi dalo preizkusiti.

12. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bila pogodbena kazen med pravdnima strankama dogovorjena tako zaradi zamude (v 15. členu gradbenih pogodb) kot tudi za primer neizpolnitve (v 17. členu gradbenih pogodb). Dopustno je namreč, da se pogodbeni stranki dogovorita za pogodbene kazni za več možnih načinov kršitve pogodbenih obveznosti.4 Ker je tožena stranka od obeh pogodb zaradi zamude odstopila, o čemer med strankama ni spora, je skladno s 17. členom obeh gradbenih pogodb pridobila pravico do unovčitve bančne garancije zaradi dogovorjene pogodbene kazni v višini 10 % pogodbene vrednosti. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala pogojev za utemeljenost zahtevka po tretjem odstavku 1087. člena ZOR.

13. Pritožnik nadalje izpostavlja prvostopenjsko ugotovitev, da je bilo med pravdnima strankama neprerekano dejstvo o tolikšni zamudi tožeče stranke, da je ta ustrezala pogojem za dosego najvišjega zneska pogodbene kazni, to je 10 % pogodbene vrednosti. Navaja, da je tožeča stranka to trditev prerekala v prvi pripravljalni vlogi z dne 24. 11. 2015 kot tudi na naroku za glavno obravnavo 5. 1. 2016. Zato uveljavlja procesno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožena stranka tožbenemu zahtevku po višini ni nikoli obrazloženo nasprotovala. Na naroku za glavno obravnavo 5. 1. 2016 je navedla le, da "tožena stranka ne pove, iz katerega naslova je nastala škoda in v kakšni višini". Tožena stranka je zatrjevala, da je bančni garanciji unovčila za poplačilo pogodbene kazni. Prvi odstavek 253. člena OZ pa določa, da ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. Zato pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko oceno, da tožeča stranka višini terjatve tožene stranke iz naslova pogodbene kazni, ki jo je slednja poplačala z bančnima garancijama, ni ugovarjala.

14. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje vezano na pravnomočno sodbo v zadevi XI Pg 602/2013, v kateri je bilo obrazloženo, da pogodbena kazen toženi stranki zaradi zamude zaradi razveze pogodbe ne pripada, za primer neizpolnitve pa ni bila dogovorjena. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se pravnomočnost nanaša samo na odločitve v izreku odločbe. Rešitev predhodnega vprašanja ne postane pravnomočna, temveč ima pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (13. člen ZPP). Ugotovitve in razlogi v drugi sodbi sodišča ne vežejo. Sodišče prve stopnje je v sporu XI Pg 602/2013 zavrnilo zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke Republike Slovenije (ki je v tem postopku tožena stranka) do tožene stranke G., d. d. - v stečaju (ki je v tem postopku tožeča stranka) v višini 1.543.263,23 EUR. Vtoževani znesek vsebuje tudi terjatev v višini 400.00,00 EUR iz naslova unovčenih bančnih garancij. Ta odločitev je postala pravnomočna. To pomeni, da je pravnomočno odločeno, da terjatev tožeče stranke Republike Slovenije do tožene stranke G., d. d. - v stečaju iz naslova že unovčenih bančnih garancij v višini 400.000,00 EUR ne obstaja. V tem postopku pa ne gre za identični zahtevek, saj se tu presoja, ali sta bili sporni bančni garanciji unovčeni neupravičeno, torej ali je tožena stranka Republika Slovenija dolžna vrniti tožeči stranki G., d. d. - v stečaju znesek, izplačan na podlagi teh bančnih garancij, kar pa ni bilo predmet postopka XI Pg 602/2013.5 Zato uspeha s pritožbo pritožnik ne more doseči niti na podlagi navedb, da v kolikor bi tožena stranka z unovčitvijo bančnih garancij res poplačala pogodbeno kazen, potem te terjatve ne bi prijavila v stečajnem postopku nad tožečo stranko, prav tako pa ne bi vložila tožbe proti tožeči stranki v zadevi XI Pg 602/2013. Pritožba v tem delu ni utemeljena.

15. Za odločitev v obravnavani zadevi je irelevantno tudi pritožbeno sklicevanje na zastaranje terjatve tožene stranke iz naslova pogodbene kazni, ki jo je ta poplačala z bančno garancijo. V tem postopku tožena stranka namreč ne uveljavlja terjatve iz naslova pogodbene kazni, ki naj bi po stališču tožeče stranke zastarala marca leta 2014, temveč tožeča stranka zahteva vračilo zneska, ki naj bi bil toženi stranki na podlagi bančnih garancij leta 2011 izplačan neupravičeno. Zato je za konkretno zadevo relevanten le ugovor zastaranja te terjatve tožeče stranke, ki pa je bil zavrnjen že z razveljavitvenim sklepom I Cpg 441/2016. 16. Pritožnik pravilnosti izpodbijane odločitve ne more omajati niti s ponavljanjem navedb, da tožena stranka pogodbene kazni ni nikoli uveljavljala, saj si je to pravico le pridržala. To namreč povsem zadostuje. Tožena stranka je namreč skladno s 17. členom gradbenih pogodb pravico do pogodbene kazni uveljavljala z unovčitvijo spornih bančnih garancij.

17. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju gradbeni pogodbi. 2 Ki se še vedno uporablja na podlagi drugega odstavka 1061. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). 3 Tako sklep US RS Up 197/00 z dne 25. 4. 2002; prim. tudi sodbe VSL I Cpg 371/2012, I Cpg 66/2010, I Cpg 1370/2010. 4 Glej Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 233, 241, 242. 5 Prim. sklep VSRS II Ips 85/2009: Po večinskem stališču sodne prakse je po pravnomočnosti odločbe potrebno slediti spoznanjem ekvivalenčne teorije, ki pri presoji objektivne identitete tožbenega zahtevka enakovredno upošteva dva elementa: tožbeni predlog in dejansko podlago tožbenega zahtevka.