Jedro

Bistveno za odločitev je, da A. A. ni potreboval socialne pomoči, ampak je bil plačila institucionalnega varstva oproščen zaradi volila C. C., ki je v oporoki določila, da je VDC dolžan A. A. omogočiti dosmrtno brezplačno oskrbo. Ta je ta pogoj sprejel in tudi sporočil CSD naj, če bodo vabili starše na razgovor z namenom ugotavljanja doplačevanja oskrbe, upoštevajo pogoj iz oporoke. To pa pomeni, da je bil tudi CSD s pogojem seznanjen.

Volilo ima prednost pred predpisi o socialnem varstvu. Če je imel A. A. zaradi volila zagotovljeno dosmrtno brezplačno oskrbo in mu torej za oskrbo ni bilo treba nič plačati, potem iz istega razloga tudi njegovi dediči niso dolžni ničesar prispevati za njegovo oskrbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh tožencema nerazdelno povrniti stroške odgovora na pritožbo 1.409,10 EUR, če zamudi s plačilom od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da obstoji pravica tožeče stranke do omejitve dedovanja po pokojnem A. A., roj. ..., umrlem ... 9. 2018, v višini 148.216 EUR, in (II.) odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov vložila pravočasno pritožbo v kateri predlaga spremembo sodbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Pritožba navaja, da ima doplačevanje stroškov domske oskrbe s strani občine na podlagi odločb CSD, kot je bilo v tem primeru, vedno za posledico omejitev dedovanja na podlagi 128. člena Zakona o dedovanju1 oz. 54.a člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih.2 Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje ravnanje, pravice in dolžnosti tožeče stranke izenačilo s pravicami in obveznostmi države z argumentom, da sta obe proračunski uporabnici, za kar ni podlage. Tožeča stranka se prav tako ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je vseeno, če tožeča stranka nima nobene koristi od volila, temveč ima korist država kot lastnica nepremičnin in ustanoviteljica VDC C. C., prav tako naj bi bilo vseeno, če je državni organ izdajal odločbe, s katerim je tožeči stranki nalagal doplačevanje stroškov domske oskrbe. Ker sodišče ni želelo poseči v pravico do zasebne lastnine in svobodo testiranja, je na ta račun neutemeljeno poseglo v načelo pravne države ter breme in posledice vseh ravnanj države neutemeljeno prevalilo na tožečo stranko. Končno pravica do zasebne lastnine in dedovanja nista neomejeni. Po mnenju pritožbe je napačno stališče, da gre za notranje razmerje med tožečo stranko in Republiko Slovenijo.

3. Nadalje pritožba priznava, da ni sporno, da je imel A. A. na podlagi volila C. C. doživljenjsko pravico bivanja in oskrbe v centru, vendar pa opozarja, da te pravice ni imel v razmerju do tožeče stranke. Tožeča stranka zneskov ni plačevala na podlagi oporoke, ampak šele na podlagi odločb CSD, ki pa jih ni mogel izdati na drugi podlagi kot po 100. členu Zakona o socialnem varstvu.3 Tožeča stranka tudi opozarja, da nevložitev pritožb zoper odločbe CSD nima za posledico, da se šteje, da je tožeča stranka z odločbami soglašala. Tožeča stranka ni soglašala s tem, da ne bo mogla uveljavljati doplačila domske oskrbe v zapuščinskem postopku. Tudi A. A. oz. njegov skrbnik bi se po mnenju tožeče stranke zoper odločbo lahko pritožila, pa se nista. Po mnenju pritožbe to pomeni, da sta soglašala, da bo zapustnik užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu in da bo občina po njegovi smrti lahko uveljavljala pravico do omejitve dedovanja po njem, kot to določajo predpisi, na podlagi katerih so bile izdane odločbe. Zapustnik je po mnenju tožeče stranke na podlagi pravnomočnih odločb CSD pridobil socialno pravico v obliki oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev (domske oskrbe), tudi če do nje v skladu s predpisi materialnopravno dejansko ne bi bil upravičen, čeprav je po prepričanju tožeče stranke bil. Tudi če bi CSD zmotno ugotovil dejansko stanje ali napačno uporabil materialno pravo, to ne more biti predmet presoje v tem (pravdnem) postopku, saj so odločbe postale pravnomočne, ki pa jih je mogoče s sveta spraviti le z izrednimi pravnimi sredstvi.

4. V odgovoru na pritožbo toženca nasprotujeta pritožbi in pritrjujeta izpodbijani sodbi ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Opozarjata, da očitki o posegu v načelo pravne države niso utemeljeni, saj sodišče prve stopnje nobeni odloči CSD ni dalo pomena, ki ga sama ne bi imela. Tožeča stranka je bila seznanjena s pogojem, ki ga je pok. C. C. v zvezi z naklonitvijo volila postavila v svoji oporoki. Tožeča stranka je torej po prepričanju tožencev plačevala stroške, kljub temu, da se je ves čas zavedala, da ne bo mogla uveljaviti omejitve dedovanja.

Opozarjata tudi, da je v kartici doplačil institucionalnega varstva tožeče stranke za A. A. zapisana posebnost, da se terjatev ne uveljavlja, saj je občina oz. naslednica država od C. C. prejela v last nepremičnino pod pogojem, da ima A. A. brezplačno oskrbo v domu. Dodatno pojasnjujeta, da A. A. ni zahteval od tožeče stranke, da mu plačuje stroške oskrbe. Očitki tožeče stranke, da bi se morala zoper odločbo pritožiti A. A. ali pa njegov skrbnik dr. B. A., so po prepričanju tožene stranke brezpredmetni: s pritožbo ne bi mogla doseči ugodnejše odločitve od prvostopenjske odločitve CSD, zato za pritožbo nista imela pravnega interesa, imela pa ga je tožeča stranka. Tudi, če so bile odločbe CSD nične, zavezujejo tožečo stranko, dokler se ne izrečejo za nične. Če se je tožeča stranka zavestno odločila plačevati stroške na podlagi ničnih odločb, pa gre za situacijo iz 191. člena Obligacijskega zakonika,4 ki določa, da tisti, ki plača nekaj, česar ni dolžan plačati, tega ne more zahtevati nazaj.

Brezplačno bivanje A. A. je bilo kot pogoj določeno za prejem volila, kar ima, kot izhaja iz mnenja Vlade RS z dne 25. 9. 2003, prednost pred predpisi o socialnem varstvu. Do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev za A. A. v tej zadevi ni prišlo zaradi njegovega slabega premoženjskega stanja, ampak zaradi izpolnitve pogoja, določenega v volilu, v konkretnem primeru pri plačilu institucionalnega varstva za A. A. tudi ne gre za za pomoč tožeče stranke upravičencu.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prepričljivim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Bistveno za odločitev je, da A. A. ni potreboval socialne pomoči, ampak je bil plačila institucionalnega varstva oproščen zaradi volila C. C., ki je v oporoki določila, da je VDC C. C. dolžan A. A. omogočiti dosmrtno brezplačno oskrbo (kar, kot je razvidno iz pritožbe, tudi za tožečo stranko ni sporno). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je VDC ta pogoj sprejel in tudi sporočil CSD naj, če bodo vabili starše na razgovor z namenom ugotavljanja doplačevanja oskrbe, upoštevajo pogoj iz oporoke. To pa pomeni, da je bil tudi CSD s pogojem seznanjen. Če je imel A. A. zaradi volila zagotovljeno dosmrtno brezplačno oskrbo in mu torej za oskrbo ni bilo treba nič plačati, potem iz istega razloga tudi njegovi dediči niso dolžni ničesar prispevati za njegovo oskrbo v VDC C. C. Zaradi tega nikakor ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je tožeča stranka zaradi na podlagi 100. člena ZSV izdanih odločb CSD upravičena na podlagi 128. člena ZD oz. 54.a člena ZSVarPre zahtevati omejitev dedovanja.

7. Tožeča stranka, kot rečeno, navaja, da CSD nima podlage, da bi lahko odločal o oprostitvi plačila storitve razen določbe 100. člena ZSV. To za odločitev v obravnavani zadevi niti ni pomembno. Najprej je treba ponoviti, da A. A. ni potreboval socialne pomoči, ampak je bil oproščen plačila oskrbe na podlagi volila. Če je bila kljub temu izdana kakšna odločba, ki je tožečo stranko zavezala plačevati zanj oskrbnino, njega in njegovih dedičev to ne more zadevati. Kot je v letu 2003 pojasnila Vlada RS, ima namreč volilo prednost pred predpisi o socialnem varstvu. In v primeru volila seveda ni nobene pravne podlage zahtevati omejitev dedovanja. Tu niti ne gre za izenačitev pravic in obveznosti občine in države niti za vprašanje, katera od njiju ima korist iz volila, kot že nekajkrat poudarjeno, je namreč bistveno samo to, da je imel A. A. na podlagi volila zagotovljeno dosmrtno brezplačno oskrbo v VDC C. C. Ta brezplačna oskrba pa vsekakor pomeni tudi, da po njegovi smrti ne more biti omejitve dedovanja – takšna omejitev bi namreč predstavljala plačilo, kar bi bilo v nasprotju z volilom. Tožeča stranka ob tem še opozarja, da A. A. ni imel pravice bivanja in oskrbe v centru v razmerju do tožeče stranke. Seveda ne – takšno bivanje mu je bil zavezan zagotoviti VDC C. C., vendar pa takšna ugotovitev ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Nikjer namreč ni razvidno, da bi plačilo od tožeče stranke zahteval A. A., prav tako ni razvidno, da bi zahteval od tožeče stranke, da mu ta zagotavlja brezplačno bivanje v VDC. A. A. je bival v VDC in od njega očitno nihče ni zahteval nobenega plačila, zato je bilo volilo s tem izpolnjeno. Kar pa je tožeča stranka plačala na podlagi odločb CSD, pa z volilom nima nobene povezave. Zato je povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri vprašanju oprostitve plačila oskrbnine za A. A. za notranje razmerje VDC C. C., CSD in tožeče stranke, ki se pokojnega in dedičev ne tiče. Toženca v odgovoru na pritožbo tudi pravilno opozarjata, da za pritožbo zoper odločbe CSD (ki so tožeči stranki naložilo plačilo oskrbnine za A. A.) ne pokojni in tudi ne njegov skrbnik nista imela pravnega interesa. Tega bi imela le v primeru, če bi s pritožbo lahko dosegla zase bolj ugodno rešitev – ker pa jima odločba ni ničesar nalagala, nista imela pravnega interesa, da zoper njo vlagata pritožbo.

8. Tožeča stranka nasprotuje zaključku, da njena nevložitev pritožbe zoper odločbe CSD pomeni, da je z odločbami soglašala. Vsekakor dejstvo, da pritožbe ni vložila, ne more pomeniti, da je odločbam CSD nasprotovala (sicer bi vložila pritožbo). Še manj pa je dejstvo, da pritožb ni vložila, lahko v škodo tožencev.

9. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je v pravnomočne upravne odločbe mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, a je treba pojasniti, da sodišče prve stopnje v odločbe CSD ni posegalo (in torej tudi ni poseglo v načelo pravne države). Le ugotovilo je, da zaradi volila C. C. tožeča stranka nima pravice zaradi izplačanih zneskov za oskrbo A. A. uveljavljati omejitve dedovanja. Tudi v tem delu je treba pritrditi pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je vprašanje, kako se bo za A. A. formalno uredila oprostitev plačila oskrbnine, povsem stvar VDC, CSD in tožeče stranke.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene pritožbe. Je pa dolžna tožeča stranka povrniti tožencema stroške odgovora na pritožbo: 1750 točk za sestavo vloge, 10 % zvišanja zaradi zastopanja dveh strank in 22 % DDV (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list SRS, št. 15/1976, s spremembami, v nadaljevanju: ZD. 2 Uradni list RS, št. 61/2010, s spremembami, v nadaljevanju: ZSVarPre. 3 Uradni list RS, št 54/1992, s spremembami, v nadaljevanju: ZSV. 4 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ.