Jedro

Nadomestilo osebnega dohodka v smislu 93. čl. ZIP je drugačna pravna kategorija od "nadomestila", ki ga prejema začasno nezaposlen delavec in je to nadomestilo treba upoštevati v zvezi z 92. čl. ZIP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper izdani sklep o izvršbi, ker naj ne bi bili podani pogoji iz 50. čl. Zakona o izvršilnem postopku, da bi bila izvršba nedopustna. Zatrjevani razlog iz 8. točke citiranega člena ni podan, saj je upnica predložila potrdilo o rednem šolanju. Sodišče prve stopnje tudi smatra, da ni podan razlog iz 7. točke citiranega člena, kajti dolžnik prejema kot začasno nezaposlen delavec denarno nadomestilo osebnega dohodka, ta pa po določbi 93. čl. Zakona o izvršilnem postopku ni izvzet iz izvršbe.

Zoper ta sklep vlaga dolžnik pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sklepa tako, da se dolžnikovemu ugovoru ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in ponovno odločanje pred prvim sodiščem. Izkazano je, da je dolžnik nezaposlen in da prejema določene denarne zneske po predpisih za primer brezposelnosti.

Sodišče prve stopnje napačno enači te prejemke z nadomestilom osebnega dohodka, ki pa je povsem drugačna kategorija. Nadomestilo osebnega dohodka izvira iz rednega delovnega razmerja, nadomestilo za čas brezposlenosti pa je le pravica delavca, ko izgubi zaposlitev, zagotavlja pa mu le minimalno socialno varnost, saj je nižja od zajamčenega osebnega dohodka. Absurdno je, da bi na prejemke iz naslova brezposlenosti, ki se sicer res imenujejo nadomestilo, bilo možno seči z izvršbo celo do polovice, medtem ko iz rednega delovnega razmerja ni moč seči z izvršbo nad 1/3 zajamčenega osebnega dohodka.

Pritožba smatra, da je prvo sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je prvo sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov ugovor zavrnilo. Pritrditi je sicer stališču prvega sodišča, da ni podan razlog za ugovor iz 8. točke 50. čl. Zakona o izvršilnem postopku, tega razloga dolžnik v pritožbi niti več ne navaja.

Utemeljen pa utegne biti razlog iz 7. točke ravnokar citiranega zakonitega določila, kajti sodišče druge stopnje se ne strinja s pravnim razlogovanjem, kakršno ponuja prvo sodišče. Določilo 93. čl. Zakona o izvršilnem postopku res govori, da je možno seči z izvršbo na nadomestilo osebnega dohodka, napačno pa prvo sodišče to nadomestilo osebnega dohodka enači z nadomestilom, ki ga prejema brezposelni delavec iz naslova začasne brezposelnosti. Kljub enakemu nazivu, namreč nazivu "nadomestilo", gre za dve pravno popolnoma drugačni kategoriji. Nadomestilo osebnega dohodka pomeni tisto nadomestilo, ki ga prejema zaposleni delavec za čas, ko iz različnih vzrokov ni na delovnem mestu, je pa v delovnem razmerju. Tolikšna nadomestila na (primer ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92). Ta nadomestila osebnega dohodka ima v mislih 93. čl. Zakona o izvršilnem postopku, ko je določeno, da se tudi na takšno nadomestilo osebnega dohodka lahko seže z izvršbo za poplačilo preživnine. Popolnoma druga katerogija pa je nadomestilo za čas brezposlenosti, to ni nadomestilo osebnega dohodka ali nadomestilo plače, ampak denarno nadomestilo po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91). To so prejemki, ki jih brezposelne osebe dobijo iz naslova začasne nezaposlenosti in sodišče druge stopnje smatra, da gre za dve različni pravni kategoriji ne glede na isti naziv "nadomestilo".

Pritrditi je pritožbi, da je tudi v 93. čl. Zakona o izvršilnem postopku določena omejitev za izterjavo preživnine in sicer do 1/3, če prejema dolžnik zajamčeni osebni dohodek. Dolžnik seveda ne more biti na slabšem, če je brezposelen, kot pa če bi bil zaposlen. Iz priložene odločbe Zavoda za zaposlovanje je namreč razvidno, da prejema dolžnik kot začasno brezposelen le 9.560,80 SIT mesečno, kar pa je pod zajamčenim osebnim dohodkom. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je prvo sodišče napačno smatralo in enačilo nadomestilo osebnega dohodka z nadomestilom za čas brezposlenosti, pa je zato preuranjeno zavrnilo dolžnikov ugovor.

V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče predvsem ugotoviti, ali je dolžnik še vedno nezaposlen, nato pa presoditi kot dokaz odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 24.7.1992. V tej odločbi namreč dolžniku celo nadomestilo za čas brezposelnosti preneha 28.2.1994, pa ni jasno, na katera sredstva naj bi se izvršba sploh še vodila. V tej izvršilni zadevi sodišče prve stopnje tudi ni poslovalo po določilih 123. čl. Zakona o izvršilnem postopku, saj se izvršilni predlog in skladno s tem tudi sklep o izvršbi glasi le na rubež osebnega dohodka, ki naj bi ga dolžnik prejemal pri Zvezi društev upokojencev v R. Društvo upokojencev je sicer vrnilo izvršilni predlog z obvestilom, da pri njih dolžnik ni več zaposlen, pa bi moralo sodišče prve stopnje pozvati upnico, da pojasni, ali je dolžnik sedaj kje zaposlen oz. precizirati izvršilno sredstvo za poplačilo svoje terjatve.

Navedene bistvene okolnosti bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi in ugotoviti, nato pa o ugovoru odločiti v skladu z določili Zakona o izvršilnem postopku.

O pritožbenih stroških sodišče druge stopnje ni odločalo, ker v pritožbi niso bili zaznamovani.