Jedro

Vsako ravnanje delavca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka, še ne predstavlja razloga za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalca. Da bi lahko govorili o deljeni odgovornosti za nesrečo pri delu, mora biti ravnanje delavca neskrbno oz. (vsaj) malomarno, pri čemer se kot merilo skrbnosti vzame skrbnost povprečno ustrezno usposobljenega delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (1. in 3. odst. izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženima strankama, da tožniku nerazdelno plačata odškodnino v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (1. odst. izreka), višji tožbeni zahtevek (2.200,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 12. 3. 2008 do 29. 6. 2008) pa je zavrnilo (2. odst. izreka). Toženima strankama je naložilo, da tožniku nerazdelno povrneta stroške postopka v višini 1.327,07 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila in sicer na TRR Delovnega sodišča v Mariboru (3. odst. izreka).

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in stroške postopka se pritožuje drugotožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka) iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporaba materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da ugotovi tožnikovo soodgovornost k nastanku škodnega dogodka vsaj v višini 20 % in zniža prisojeno odškodnino, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka presojalo le tiste okoliščine, ki so govorile v prid podanemu temelju. Oprlo se je zlasti na tožnikovo izpovedbo in izpovedbe zaslišanih prič, predlaganih s strani tožnika, medtem ko ni sledilo izpovedbi A.Š., ki je izpovedal, da je viličarja po nezgodi pregledal in ugotovil, da za varnost pomembne funkcije delujejo in da je imel viličar zaščito, ki preprečuje stik delavca s podvozjem viličarja. Slednji je tudi pojasnil, da v kolikor je imel tožnik obute delovne čevlje (zaščitne čevlje s kovinsko kapico), noge ne bi mogel dobiti pod zaščito viličarja. To je potrdil tudi B.K., ki vodi izpite iz varstva pri delu. Sodišče je spregledalo izvedeniško mnenje v delu, iz katerega izhaja ugotovitev izvedenca, da v kolikor bi tožnik uporabljal delovne čevlje s kapico, bi nezgodo zanesljivo preprečil. Glede na način, kako je v konkretnem primeru prišlo do tožnikove poškodbe, je razlog za poškodbo pripisati ravnanju tožnika samega oz. mu pripisati soodgovornost k nastanku škodnega dogodka in sicer vsaj v višini 20%. Tožena stranka je prepričana tudi, da prisojena odškodnina odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih in ni ustrezno individualizirana. Meni, da bi bil tožnik iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upravičen kvečjemu do odškodnine v znesku 3.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do nezgode prišlo dne 22. 11. 2007 okoli 23.30 ure, ko je tožnik pri opravljanju dela pri toženi stranki utrpel poškodbo gležnja levega skočnega sklepa. Tožnik je z električnim viličarjem vozil palete v pakirnico, pri čemer mu je viličar zapeljal čez levo nogo. Tožnik je s tožbo od toženih strank zahteval odškodnino za nematerialno škodo in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 6.200,00 EUR in iz naslova strahu 1.000,00 EUR, skupaj 7.200,00 EUR.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje tudi skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in logični, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP. Sicer pa tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ne bi upoštevala metodoloških napotkov iz 8. čl. ZPP, temveč izpostavlja le svojo ugotovitev, da sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ni oprlo na izpovedbo priče A.Š.. Pri tem se tožena stranka ne sooči z analizo posameznih navedb te priče v primerjavi z navedbami prič, ki jim je sodišče sledilo in tako niti ne pojasni, zakaj sodišče ne bi smelo slediti pričam, na katerih izpovedbo je oprlo svojo dokazno oceno. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je jasno razvidno, zakaj je sodišče zaključilo, da tožena stranka za škodni dogodek krivdno odgovarja, sodišče je tudi pojasnilo, kateri izvedeni dokazi so botrovali takšnemu zaključku, pa tudi, zakaj je tako zaključilo ne glede na izpovedbo priče A.Š.. Razloge sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih zato ne ponavlja.

Tožena stranka neutemeljeno izpostavlja, da do nezgode ne bi moglo priti, če bi imel tožnik obute delovne čevlje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nosil zaščitne čevlje, saj je tako sam izpovedal, izhaja pa tudi iz prijave škodnega dogodka. Tej ugotovitvi tožena stranka substancirano niti ne oporeka, saj ne trdi, da tožnikova izpovedba ni verodostojna v delu, kjer je pojasnil, da je v trenutku nezgode nosil delovne čevlje, ali da takšna izpovedba morda nasprotuje kakšnim drugim izvedenim dokazom, niti izrecno ne trdi, da je ta dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna. Tožena stranka se neupravičeno sklicuje tudi na izpovedbo B.K., ki je pojasnil, da gre za viličarja, ki ima spodaj jekleni trak, ki sega 3 do 4 cm od tal in v kolikor delavec uporablja zaščitne čevlje, do nesreče ne more priti. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da iz izvedeniškega mnenja izvedenca za varstvo pri delu, na katerega je sodišče prve stopnje prav tako oprlo svojo dokazno oceno, izhaja, da je bila v konkretnem primeru razdalja med tlemi in ohišjem viličarja takšna, da je lahko prišlo do stika med kolesi viličarja in stopalom delavca. Do poškodbe je dejansko tudi prišlo, kljub temu, da je tožnik nosil delovne čevlje, zato niti ni jasno, kaj želi tožena stranka povedati s sklicevanjem na izpovedbo B.K..

Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je glede na način, kako je v konkretnem primeru prišlo do poškodbe tožnika, razlog za poškodbo pripisati ravnanju tožnika samega oz. mu pripisati vsaj 20% soodgovornost. Tožena stranka pri tem ne izpostavlja morebitnih dejanskih okoliščin, ki bi kazale na tožnikovo soodgovornost, niti ne zatrjuje, da je do poškodbe prišlo drugače, kot to v svojih ugotovitvah glede spornega dogodka zapiše sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je jasno, da njen pritožbeni ugovor glede tožnikove soodgovornosti ne more biti uspešen.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je v primeru ugovora deljene odgovornosti, dokazno breme na toženi stranki (vsi ugovori spadajo v trditveno podlago in dokazno breme tožene stranke - njihova skupna značilnost je namreč, da ne posegajo v tožnikove trditve o dejstvih, marveč tem trditvam dodajajo še trditve o drugih pravno pomembnih dejstvih). Vsako ravnanje delavca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oz. škode, še ni razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalca. Ravnanje delavca mora biti neskrbno. Praviloma se pri odraslih oškodovancih vzame kot merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek. Vendar pa je pri delovnih nesrečah, ko je oškodovanec delavec, merilo strožje. Kot merilo je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Po 36. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji) mora delavec tudi upoštevati predpisane varnostne ukrepe, uporabljati predpisana sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in se odzvati na zdravstvene preglede. Če delavec ne ravna tako, se šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje in varnost in zdravje drugih delavcev. V konkretnem primeru toženi stranki, na katerih je dokazno breme, nista uspeli dokazati, da bi tožnik kakorkoli prispeval k nastanku škode. Toženi stranki tekom postopka na prvi stopnji namreč niti nista trdili, da bi tožnik delo pravilno opravljal le z zaščitnimi delovnimi čevlji, da bi bila poškodba manjša, če bi takšne čevlje uporabljal, pravzaprav niti nista trdili, da tožnik dela ni opravljal z zaščitnimi delovnimi čevlji. Toženi stranki v zvezi s tožnikovim soprispevkom k predmetni nezgodi nista ponudili ne ustrezne trditvene, še manj pa dokazne podlage za odločitev v njuno korist. Toženi stranki tudi nista trdili, posledično pa tudi nista dokazali, da bi bilo (neko konkretno) ravnanje tožnika do takšne mere neskrbno, da bi odstopalo od skrbnosti povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Sodišče prve stopnje je glede na takšno situacijo pravilno odločilo, da tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku ni podan.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tako pravilno odločilo, da je v celoti podana krivdna odgovornost prvotožene stranke, saj ta ni v zadostni meri poskrbela za zagotavljanje varnosti po predpisih o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih- Ur. l. RS, št. 89/1999 in naslednji). Na podlagi teh predpisov je bila namreč prvotožena stranka dolžna zagotoviti izpraven delavni stroj in odreagirati na opozorila delavcev, da se viličar ne zaustavi vedno takoj, ko dobi za to komando, dolžna je bila tudi zagotoviti dovolj široke poti, da bi delavec lahko kam odskočil, ko se viličar ni takoj zaustavil, s čimer bi lahko tovrstno poškodbo preprečila. Ker prvotožena stranka ni uspela dokazati, da je vse to storila in s tem poskrbela za varno opravljanje dela, je zaključiti, da dejansko ni spoštovala varnostnih predpisov in ni zagotovila varnega dela, zato za nastalo nezgodo in škodo tožniku odgovarja po načelu krivdne odgovornosti.

Tožena stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je sodišče povzelo po izvedeniškem mnenju, pač pa meni le, da je sodišče zanjo priznalo previsoko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka višino odškodnine izpodbija le pavšalno in niti ne navaja morebitnih okoliščin, ki bi morda lahko vplivale na odmero drugačne višine odškodnine. Glede na dejanske ugotovitve o nastalih poškodbah, izidu in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledicah, je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za prestane telesne bolečine v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje (tožena stranka se z odmerjeno višino odškodnino iz naslova strahu strinja). Za to obliko nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje denarno satisfakcijo odmerilo v višini 3,2 povprečnih plač v RS na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Odmerjena odškodnina je upoštevaje določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) in glede na sodno prakso v podobnih primerih odmerjena celo v nižjem znesku, kot ga sodišča odmerjajo v podobnih primerih (npr. VS RS opr. št. II Ips 1271/2008, VS RS opr. št. II Ips 553/2007, VS RS opr. št. II Ips 1271/2008). Ker pa se na odločitev sodišča prve stopnje pritožuje le tožena stranka, pritožbeno sodišče glede na določbo 359. čl. ZPP v takšno odločitev ni posegalo.

Ostale pritožbene navedbe tožene stranke za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da strani krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP.