Jedro

Ker aneks k pogodbi, v kateri bi stranki določili nepremičnine v vrednosti te razlike oziroma ustrezno plačilo, ni bil sklenjen, je na strani toženke prišlo do neupravičeno pridobljene koristi, za katero ni pravne podlage, zato jo je dolžna skladno z določilom 210. člena ZOR vrniti oziroma nadomestiti njeno vrednost. Ker naturalna restitucija v konkretnem primeru ni mogoča, saj znesek predstavlja razliko med vrednostjo številnih zamenjanih nepremičnin, tožeča stranka utemeljeno vtožuje denarni znesek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka je dolžna tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 1.427,94 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 820.730,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2006 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 9.433,81 EUR.

Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Zgolj navedbe iz menjalne pogodbe in dodatka k menjalni pogodbi ne pomenijo, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 820.730,58 EUR, saj s tem zneskom ni izkazana dejanska obogatitev tožnice na škodo toženke. Sodišče je napačno uporabilo določilo 210. člena ZOR, ko je obogatitev in prikrajšanost ugotavljalo na podlagi pogodbeno ugotovljene vrednosti nepremičnin. Pri neupravičeni obogatitvi namreč ne gre za izpolnitev pravnoposlovne obveznosti, zato dejstvo, da sta stranki podpisali pogodbo, v kateri sta ugotovili razliko v vrednosti zamenjanih nepremičnin, za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pravno relevantno. Sodišče bi moralo ugotoviti dejansko vrednost zamenjanih nepremičnin, tega pa ni storilo. Dokazna ocena je sprejeta v nasprotju z 8. členom ZPP. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je po eni strani ugotovilo, da je dokazno breme za ugotavljanje obogatenosti toženke na strani tožnice, nato pa je zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka napravilo na podlagi ocene, da bi morala svoj ugovor o drugačni vrednosti zamenjanih nepremičnin dokazati toženka. Sodišče je tudi zapisalo, da se je s spremembo kulture vrednost nepremičnin nedvomno spremenila, nato pa navedlo, da toženka ni uspela izpodbiti pravilnosti pogodbeno določenega zneska. Sodišče ni zaslišalo prič M. K. in M. A. K., predlaganih tudi v zvezi s tem, da pri ocenjevanju parcel niso bile pravilno upoštevane kulture in izmere. Iz poročila z dne 6. 1. 2005 izhaja, da toženka sploh ni bila obogatena, saj je dejanska vrednost zamenjanih nepremičnin v resnici takšna, da je obogatitev na strani tožeče stranke. Trditveno in dokazno breme glede izkazovanja predpostavk neupravičene obogatitve je nedvomno na strani tožeče stranke, saj je tožena uspela izpodbiti pravilnost s strani tožnice zatrjevanega zneska in je dokazno breme prevalila nazaj na tožnico, ki bi morala zahtevek dokazovati z izvedencem ustrezne stroke.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta v drugem odstavku tretjega člena menjalne pogodbe z dne 8. 3. 2000 ugotovili, da je z zamenjavo zemljišč nastala razlika v vrednosti nepremičnin v znesku 196.679.875,00 SIT, kar sedaj predstavlja 820.730,58 EUR, v korist tožene stranke, to razliko pa naj bi odpravili s sklenitvijo aneksa k pogodbi, v kateri bi stranki določili nepremičnine v vrednosti te razlike oziroma ustrezno plačilo. Ker tovrsten aneks ni bil sklenjen, je na strani toženke prišlo do neupravičeno pridobljene koristi, za katero ni pravne podlage, zato jo je dolžna skladno z določilom 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) vrniti oziroma nadomestiti njeno vrednost. Ker naturalna restitucija v konkretnem primeru ni mogoča, saj znesek predstavlja razliko med vrednostjo številnih zamenjanih nepremičnin, tožeča stranka utemeljeno vtožuje denarni znesek.

Tožnica je višino koristi izkazovala z določbami menjalne pogodbe, v kateri sta stranki povzeli navedbe o vrednosti zamenjanih nepremičnin po cenitvenih poročilih, ki sta jih izdelala sodna cenilca gradbene in kmetijske stroke, in po katerih je vrednost zemljišča pred zamenjavo v lasti RS znašala 722.249.900,00 SIT, vrednost zemljišč last RKS pa 1.670.781.490,00 SIT. Tožeča stranka je s predložitvijo dokaza z menjalno pogodbo zadostila svojemu začetnemu dokaznemu bremenu o obstoju in višini neupravičene obogatitve toženke in so nasprotne pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je višino obogatitve in prikrajšanja ugotavljalo na podlagi pogodbene vrednosti, zmotne. Napačno je tudi nadaljnje pritožbeno izhodišče toženke, da je s strani tožnice zatrjevani višini njenega prikrajšanja konkretizirano ugovarjala. Toženka je namreč v postopku zgolj navajala, da so bile po že sklenjeni najemni pogodbi ugotovljene razne nepravilnosti glede zapisa kulture oziroma statusa nekaterih parcel, kar naj bi pomenilo drugačno vrednost nepremičnin. O tem naj bi izpovedal notar M. K., ki je sestavil uradni zaznamek. Glede na nasprotne in z dejstvi podprte trditve tožnice, da sta stranki spremembe upoštevali ob sklenitvi dodatka št. 1 k menjalni pogodbi, v katerem sta popravili vse nepravilnosti v zvezi s statusom zamenjanih zemljišč, pri čemer pa je vrednost v soglasju s strankama ostala enaka, toženka s pavšalnim ugovorom nižje vrednosti obogatitve ni vzbudila dvoma v izkazanost višine zahtevka. Tožnica je namreč v četrti pripravljalni vlogi tudi navedla, da je bilo strankama ves čas sklenitve pravnega posla jasno, katere parcele v naravi so predmet menjave, spremembe kultur pa so bile minimalne, zato je ostala vrednost nepremičnin tudi po spremembi drugega člena menjalne pogodbe enaka. V tem smislu je treba razumeti tudi zapis sodišča, da je dejstvo, da se s spremembo kulture vrednost nepremičnin sicer nedvomno spremeni, nepomembno, ker so stranke soglašale, da vrednost ostane nespremenjena. Toženka se zato ne more sklicevati, da bi zaradi njenega konkretiziranega ugovora o višini vrednosti tožničinega prikrajšanja tožnica svojemu dokaznemu bremenu lahko zadostila le s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. To bi držalo, če bi bil ugovor toženke res konkretiziran, pa ni bil. Sodišče prve stopnje pri izdelavi dokazne ocene ni kršilo določila 8. člena ZPP, prav tako pa ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba vse bistvene razloge o relevantnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Prav tako sodišče ni kršilo določil postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič M.K. in M. A. K.. Sodišče je štelo za izkazano, da so bile v prvotni pogodbi določene napake glede označbe zemljišč, kar sta stranki odpravili s sklenitvijo dodatka, zaslišanje priče M.K., ki bi to potrdil, posledično ni bilo potrebno. Druga priča pa je bila predlagana v zvezi z razlogi za nesklenitev aneksa k menjalni pogodbi in s tem povezano krivdo za zamudo. Ker je sodišče sledilo toženki, da do krivde za zamudo ni prišlo iz razlogov na njeni strani, kar je upoštevalo pri odločitvi o obrestih, je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog z zaslišanjem M. A. K. Omenjena priča nikoli ni bila predlagana v zvezi z višino prikrajšanja oziroma obogatitve, kot sedaj zmotno tolmači pritožba.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na navedbe iz Poročila z dne 6. 1. 2005. Omenjeni dokaz je bil namreč predlagan v zvezi z ugotovitvijo krivde za zamudo glede sklenitve aneksa, ni pa se toženka nanj sklicevala glede dejstva višine njene obogatitve. Toženka v zvezi s tem ni podala trditev, v katerem delu in za koliko so bile prvotne cenitve, s katerimi sta stranki soglašali, napačne, dokaz pa je mogoče izvesti zgolj za potrditev resničnosti oziroma neresničnosti zatrjevanih dejstev.

Ker so po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi neutemeljeni, višje sodišče pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere mora paziti v okviru uradnega preizkusa, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo, predstavljajo pa stroške sestave tega pravnega sredstva, povečane za materialne stroške in davek na dodano vrednost. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.