Jedro

Tožnik v tožbi sam priznava, da ni ravnal skladno s SRS 4.21 oziroma 4.6. Zakaj tega ni storil, zadovoljivo ne pojasni. Prav tako ni dokazal, da znaša vrednost poškodovanih lesenih delov 9.564.987,00 SIT. Listine, iz katere bi bilo razvidno, na koliko so ugotovljene poškodbe ovrednotene, oziroma kolikšna je vrednost iz rulet pobrane opreme, ni predložil. Glede na povedano že ob uporabi 3. odstavka 11. člena ZDDPO-1 spornih odhodkov ni bilo mogoče priznati. Zato ugotavljanje, ali so bili ti odhodki potrebni za pridobitev prihodkov v smislu 20. člena ZDDPO-1, niti ni več relevantno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Novo mesto, pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor davka od dohodka pravnih oseb in DDV za leto 2006. Na podlagi zapisniških ugotovitev je izdal izpodbijano odločbo, s katero je tožniku odmeril davek od dohodka pravnih oseb za leto 2006 v znesku 9.787,11 EUR s pripadki. Nadalje je ugotovil, da znaša za leto 2007 mesečna akontacija davka od dohodka pravnih oseb 1.246,29 EUR, ter da je davčni zavezanec v letu 2007 že plačal akontacijo davka od dohodkov iz dejavnosti za obdobje januar- junij 2007 v znesku 360,70 EUR na mesec. Odmeril mu je tudi razliko mesečnih akontacij ter pripadajočih obresti, ki v skupnem znesku znaša 60,38 EUR ter davek na dodano vrednost za davčno obdobje december 2006 v znesku 7.829,69 EUR z obrestmi. Ugotovil je tudi, da stroški postopka niso bili priglašeni. V davčnem postopku je bilo ugotovljeno, da je davčni zavezanec Zadrugi A. z.o.o. po računu št. 0600109 z dne 22. 12. 2006 prodal odpadne lesene rulete v vrednosti 183.450,00 SIT in obračunanim DDV po stopnji 20 % v znesku 36.690,00 SIT. Odpadni les naj bi predstavljal neuporabne in uničene lesene konstrukcije za igralne rulete. Gre za nove konstrukcije, ki jih je davčni zavezanec nabavil predvsem leta 2005 in za katere je komisijsko ugotovil, da so neuporabne. Iz tega naslova je davčni zavezanec na podlagi komisijskega zapisnika med odhodki evidentiral 9.564.987,00 SIT kot mesečno porabo materiala v decembru, ki jo je neposredno prenesel iz zalog med odhodke. Na podlagi dokumentacije je davčni organ ugotovil, da navedeni znesek predstavlja nabavno vrednost lesenih konstrukcij za igralne rulete po oddajnici št. 0600243. Na podlagi ugotovitev davčnega organa je davčni zavezanec med odhodke neupravičeno knjižil nabavno vrednost materiala, za katerega pa ni dokazal, da je bil dejansko tako poškodovan in uničen, da je bil neuporaben. Davčni zavezanec je odhodke knjižil v nasprotju z določilom 20. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 40/2004, v nadaljevanju ZDDPO-1). Davčni organ se sklicuje tudi na Slovenske računovodske standarde (Uradni list RS, št. 118/05, v nadaljevanju SRS). Na podlagi ugotovitev je davčni zavezanec za omenjeni znesek izkazal previsoke odhodke in posledično za ugotovljeni znesek tudi prenizko davčno osnovo za leto 2006. V zvezi z davkom na dodano vrednost se davčni organ sklicuje na 4. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06-UBP4, v nadaljevanju ZDDV-1). Meni, da je zavezanec premalo obračunal in plačal DDV od razlike med nabavno vrednostjo blaga, ki znaša 9.564.987,00 SIT, in zmanjšanim plačilom prodanega blaga v znesku 183.450,00 SIT. Razlika znaša 9.281.537,00 SIT, kar predstavlja tudi ugotovljeno davčno osnovo za obračun in plačilo DDV po 20 % stopnji. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje še na 95. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2).

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-14-137/2007 z dne 18. 5. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Po presoji drugostopnega organa je pritožnik po komisijskem zapisniku z dne 20. 12. 2006 ugotovil napake na posameznih ruletah, pri čemer gre predvsem za poškodbe. Ugotovitev poškodb je poslovni dogodek, ki spreminja vrednost zalog, saj po določbah SRS v primeru poškodovanih zalog, vrednost zalog ni v celoti nadomestljiva in bi tako moral pritožnik ob ugotovitvi poškodovanih zalog po določilih SRS 4.21, le-te tudi prevrednotiti oziroma odpisati na čisto iztržljivo vrednost. Tega pa pritožnik ni storil. Davčni organ se pri tem sklicuje še na SRS 21 in 22. Meni, da spornih odhodkov na osnovi 3. odstavka 11. člena ZDDPO-1 ni mogoče priznati pri določanju davčne osnove za obračun davka od dohodkov pravnih oseb, saj niso ugotovljeni v skladu s SRS. Glede pritožnikove navedbe, da ni opravil prevrednotenja iz razloga, ker se odhodki od prevrednotenja po določbi 3. odstavka 20. člena ZDDPO-1 priznavajo ob prodaji, pri njem pa ni šlo za prodajo, pritožbeni organ meni, da so v tem primeru ključne listine, ki dokazujejo pritožnikovo ukrepanje ob ugotovljenih poškodbah rulet, pri čemer je podana zgolj listina, ki opisuje ugotovljene napake. Ni pa dokazil o ukrepanju, ki bi bilo tudi vrednostno izraženo. Drugostopni organ se strinja z navedbo prvostopnega, da, kolikor bi poškodbe nastale pri proizvajalcu, bi jih moral le-ta brezplačno odpraviti. Kolikor bi nastale pri prevozu, bi jih kril prevoznik oziroma zavarovalnica. Če pa bi jih povzročili delavci z malomarnim ravnanjem, bi ob takem dogodku moral biti sestavljen zapisnik in v primeru odgovornosti delavcev ugotovljena njihova odškodninska odgovornost. Iz napak, podanih v komisijskem zapisniku, pa po presoji drugostopnega organa izhaja tudi dvom, ali opisane napake morebiti ne bremenijo proizvajalca oziroma prevoznika. Iz komisijskega zapisnika je nadalje razviden zgolj opis ugotovljenih napak posameznih rulet, ne pa tudi dejstvo neuporabnosti. Dejstva močne poškodbe pa pritožnik ne pojasni niti v pritožbi.

Glede navedbe pritožnika, da se davčni organ ni opredelil glede poškodovanih lesenih delov, ki jih ima na zalogi tudi v letu 2007, pa pritožbeni organ navaja, da slednje ni relevantno za odločitev v tem postopku, v katerem so ključne listine, ki dokazujejo ukrepanje v letu 2006. V zvezi z obračunom DDV je stališče drugostopnega organa, da je prvostopni organ utemeljeno obračunal DDV. Pritožnik v svojih poslovnih knjigah namreč ni izkazal zmanjšanja zalog. Ni namreč predložil dokazil, da se vrednost zalog v višini 9.564.987,00 SIT nanaša na lesene dele, za katere izkazuje listino o prodaji, po kateri je vrednost prodaje znašala 183.450,00 SIT. Drugostopni organ meni, da gre v tem primeru za zmanjševanje zalog blaga oz. za promet blaga po 7. točki 2. odstavka 4. člena ZDDV. Šteje se torej, da so bile zaloge pritožnika kot njegova poslovna sredstva uporabljena za druge namene po 1. odstavku 5. člena ZDDV, ki se v skladu z omenjenim zakonom šteje kot obdavčljiva transakcija. Pritožbene navedbe glede popravka odbitka vstopnega DDV od uničenja pa niso predmet presoje, saj pritožnik, glede na predhodno obrazloženo, uničenja zalog ni izkazal v svojih poslovnih knjigah. Prav tako ni dokazal vrednosti uničenja.

Tožnik vlaga tožbo zoper odločbo organa prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Najprej poudarja, da je priglasil stroške postopka, tako v pripombah na zapisnik, kot tudi v pritožbi. Zato ni res, kar navaja drugostopni organ, da stroškov postopka ni priglasil. Prav tako pojasnjuje, da ne navaja novot po 3. odstavku 20. člena v zvezi z 52. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je knjiženje odhodkov v višini nabavne vrednosti lesenih delov v znesku 9.564.987,00 SIT, neutemeljeno sporno. Pripombam na zapisnik je predložil fotografije poškodovanih delov, ki jih ima trenutno na zalogi. Slednje je priložil zgolj kot dokazilo, da ima v enakovrstni proizvodnji tudi trenutno probleme s poškodovanimi in neuporabnimi deli, kot jih je imel v letu 2006. Ali je zaloga lesenih delov obstajala do odločbe organa druge stopnje, ni bilo sporno. Sporni so le izkazani odhodki. Tožnik je ob prodaji poškodovanih delov ravnal poslovno, kar dokazuje, da je iz že izdelane unikatne rolete pobral opremo, ki jo je bilo mogoče namestiti na nove rulete in ni kot odpadni material odprodal celotne rulete. Če bi imel boljšo možnost za prodajo poškodovanih rulet, bi jih prodal pod bolj ugodnimi pogoji. Drži ugotovitev, da tožnik ni opravil preknjižbe, kot jo določba SRS 4.6. Vendar to ne pomeni, da leseni deli niso bili neuporabni in kot taki tudi prodani Zadrugi A. z.o.o. pod nabavno ceno. Dejstvo, da so bili prodani samo leseni deli, je razvidno iz priloge 7. Tožnik ni našel nobene druge možnosti za prodajo neuporabnih oziroma poškodovanih lesenih delov. Za neprodane, a dejansko uničene dele, bi namreč moral tožnik izvesti odpis zaloge, s tem pa bi bil negativen vpliv na davčno osnovo večji, kot je pri prodaji te zaloge Zadrugi A. Iz obstoječe dokumentacije je jasno razvidno, da je bila prodaja blaga opravljena in zato vsebinsko ne gre za primanjkljaj ali kalo tožnika, kot nakazuje tožena stranka, temveč za poškodbe lesenih elementov pri njihovem skladiščenju. Res je poškodba nastala zaradi skladiščenja, vendar v tej povezavi tožniku ni nastal primanjkljaj, niti tožnik za elemente ne izvaja odpisa, pač pa jih je kasneje prodal nepovezanemu kupcu. Tožnik lesenih delov ni odpisal v smislu kala, temveč jih je prodal, zaradi česar so nastali odhodki tožnika davčno priznani. Tožnik nima vpliva na to, s kakšnim namenom in za kakšne potrebe kupec kupljeno blago uporabi. Zgolj subjektivna izjava s strani prejemnika računa, da so to zanj odpadki, še ne dokazuje, da tožnik ni prodal poškodovanih lesenih delov, za katere je tudi dobil plačilo in za katere je kupec potrdil oddajnico, na kateri potrjuje prevzem poškodovanih lesenih delov rulet. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na 3. odstavek 17. člena ZDDPO-1. V danem primeru gre za transakcijo, ki se je opravila med nepovezanimi osebami. Zato tudi niso izpolnjene predpostavke, da se v dejanske namene te transakcije podvomi na podlagi obstoječe dokumentacije. S prodajo je tožnik zaloge odtujil, s tem pa izpolnil zahtevo, vsebinsko določeno v 17. členu ZDDPO-1. Zgolj zaradi dejstva, da postopka predhodne slabitve tožnik ni opravil, dejanska vsebina posla ni spremenjena. Učinek odtujitve pa mora biti davčno priznan. Glede sklicevanja na 20. člen ZDDPO-1 tožnik navaja, da so pri njem nastali odhodki posledica opravljanja dejavnosti in neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti. Stroški tudi nimajo značaja privatnosti in niso neobičajni v skladu s poslovno prakso. Tožena stranka niti ni utemeljila, zakaj nastali odhodki niso običajni pri poslovanju v dejavnosti tožnika, pač pa je to navedla le pavšalno. Po mnenju tožnika pa so odhodki, do katerih pride v primeru realizacije tveganja, običajni in v skladu s poslovno prakso. Zakon tožnika ne zavezuje kaj mora v primeru odtujitve poškodovanega blaga narediti. Zato se je tožnik odločil, da lesene dele odproda Zadrugi A. Ob poslu so prisotne tudi izgube, te pa je potrebno v primeru obdavčitve obravnavati enako, kot se obravnavajo dobički. Določbe 20. člena ZDDPO-1 tudi ni mogoče razumeti v tem smislu, da so davčno priznani le odhodki v primeru naravne nesreče. Odhodki, ki nastanejo zaradi tveganj, ki so v neki panogi običajni, morajo biti davčno priznani odhodki, saj gre za take odhodke, ki so tesno povezani s poslovanjem zavezanca.

Kar se tiče davka na dodano vrednost, po mnenju tožnika ne gre za primanjkljaj, s tem pa tudi ne za promet blaga v skladu s 5. členom ZDDV. V konkretnem primeru tožnik lesenih konstrukcij ni uporabil za zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih in prav tako ne za druge namene. V konkretnem primeru so bili leseni deli poškodovani zaradi opravljanja dejavnosti oziroma kot posledica opravljanja dejavnosti. Prodaja za zmanjšano plačilo je bila opravljena iz poslovnega razloga in ne iz razloga zasebne rabe ali za druge namene. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbo tega sodišča opr. št. U 1361/2002 z dne 13. 9. 2004. Poudarja, da je v omenjeni zadevi sodišče odločilo, da od uničene opreme ni potrebno izvesti popravka odbitka vstopnega DDV. Ugotavlja, da v konkretnem primeru sicer ne gre za opremo, tako kot v omenjeni sodbi, temveč za zalogo. Je pa vsebinsko jasno, da se od neuporabljenih zalog ne obračunava DDV od nabavne vrednosti, temveč od zneska, ki je dogovorjen med strankama. Podobno določilo najdemo tudi v 6 smernici Uredbe Sveta 2002/93/EC, kjer je v členu 20.1b določeno, da se popravka odbitka vstopnega DDV ne dela pri uničenju, izgubi ali kraji, ki je primerno dokazana. V isti smernici je bilo v členu 11.1a določeno, da je davčna osnova znesek, ki predstavlja plačilo. Tako ni mogoče uporabiti določbe 6. odstavka 21. člena ZDDV, saj sploh ne gre za kalo oziroma za promet, kot ga opredeljuje 7. točka 21.a odstavka 4. člena ZDDV.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, njemu pa povrne nastale stroške upravnega spora oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in jo vrne toženi stranki v ponovno obravnavo. V vsakem primeru pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka v tožbi v glavnem ponavlja že v pritožbi navedene razloge, na katere pa je tožena stranka v celoti odgovorila že v drugostopni odločbi. Zato vztraja pri svojih navedbah in razlogih za odločitev.

Sodišče je v skladu z 59. členom ZUS-1 v zadevi odločilo izven glavne obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče, v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Med strankama ni sporno, da se na podlagi 3. odstavka 11. člena ZDDPO-1 za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi SRS. O odhodkih govorijo členi od 20 do 28 ZDDPO-1. Tožnik v tožbi tudi sam priznava, da v danem primeru ni ravnal v skladu s SRS 4.21 oz. 4.6. Zakaj slednjega ni storil, tožnik zadovoljivo ni pojasnil. Prav tako ni dokazal, da znaša vrednost poškodovanih lesenih delov 9.564.987,00 SIT. Tožnik listine, iz katere bi bilo razvidno, na koliko so ugotovljene poškodbe ovrednotene, oziroma kolikšna je vrednost iz rulet pobrane opreme, ni predložil. Ker ni ravnal v skladu s tedaj veljavnimi SRS, tudi po mnenju tega sodišča odhodkov ni bilo mogoče priznati že z uporabo 3. odstavka 11. člena ZDDPO-1. Zato ugotavljanje, ali so sporni odhodki potrebni za pridobitev prihodkov v smislu 20. člena ZDDPO-1, niti ni več relevantno. Omenjena določba bi namreč prišla v poštev šele po tem, ko bi bilo ugotovljeno, da so odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida, ugotovljeni v skladu z zakonom in SRS, kar pa v danem primeru ni slučaj. Dejstvo, da tožnik v postopku ni predložil ustreznih verodostojnih knjigovodskih listin, pa vpliva tudi na obračun DDV, ki je po mnenju sodišča prav tako odmerjen pravilno.

Drži pa tožnikova navedba v tožbi, da je stroške upravnega postopka pravočasno priglasil in da je torej izrek odločbe drugostopnega organ v delu, ki govori o tem, da stroški niso bili priglašeni, dejansko napačen. Vendar pa omenjeno dejstvo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva. Davčni organ je namreč tožniku pojasnil, da tudi v primeru, če bi povrnitev stroškov zahteval pravočasno, njegovi zahtevi ne bi bilo mogoče ugoditi, saj se je postopek zanj končal neugodno. Pri tem je kot pravno podlago pravilno navedel 3. odstavek 79. člena ZDavP-2. Da tožnik s svojo pritožbo v upravnem postopku ni uspel, pa med strankama niti ne more biti sporno.

Glede na navedeno in ker sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.