Jedro

Tožnica v nobeni fazi dosedanjega postopka, ne v tožbi, ni ne trdila ne dokazala, da je bil v konkretnem primeru dejansko zgrajen objekt, katerega gradnjo bi lahko v primerjavi z gradnjo, ki je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem iz leta 1977, opredelili zgolj kot spremembo zmogljivosti v smislu šestega odstavka 8. člena Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo v Občini Žirovnica v zvezi 11. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka. Glede na to je sodišče presodilo, da je tožena stranka za izračun komunalnega prispevka pravilno uporabila formulo, ki jo določa prvi odstavek 8. člena Odloka.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje (občinska uprava) tožnici in strankama z interesom kot investitorjem legalizacije enostanovanjske hiše na parc. št. ..., k. o. ..., v plačilo naložil komunalni prispevek v višini 8.753,20 EUR ter določil pogoje plačila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so tožnica in stranki z interesom vložili vlogo za odmero komunalnega prispevka za legalizacijo enostanovanjske hiše, ki so jo po pozivu dopolnili z dokazilom o plačilu prispevka z dne 15. 9. 1977 v višini 877,00 din, organ pa je sam ugotovil, da je bil za isto zemljišče z odločbo z dne 19. 6. 2015 plačan komunalni prispevek za naknadno opremljanje zemljišč s kanalizacijo v višini 711,68 EUR. Nadalje organ ugotavlja, da je bilo za objekt pridobljeno gradbeno dovoljenje leta 1977, vendar pa zgrajena stavba od dovoljenja odstopa v velikosti, postavitvi vhoda, razporeditvi prostorov in višini slemena. Iz priloženih arhitekturnih načrtov iz leta 1977 in 2021 izhaja, da gre za drugačno zasnovo stanovanjskega objekta in ne le za spremembo tlorisne površine. Gre torej za dva različna objekta - objekt, ki se legalizira, je povsem drugačen od tistega, za katerega je bilo leta 1977 pridobljeno gradbeno dovoljenje. Enako stališče je zavzeto v odločbi o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo, ki jo je v zvezi s postopkom legalizacije izdala UE Jesenice, in na katero se zavezanci niso pritožili. Organ ugotavlja, da je iz obrazložitve omenjene odločbe razvidno, da se stavba za namene legalizacije oz. odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo upošteva kot novogradnja (in ne kot nadzidava, prizidava oz. sprememba tlorisne površine). Nadalje organ prve stopnje v izpodbijani odločbi navaja, da je v skladu s prvim odstavkom 93. člena Gradbenega zakona (GZ) vsaka gradnja, ki je v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, nelegalna, s tem pa so nelegalni tudi priključki. Glede na to se smatra, da se objekt, ki se legalizira, na komunalno opremo priključuje prvič in se komunalni prispevek za legalizacijo predmetne stavbe izračuna kot za novogradnjo, odšteje pa se komunalni prispevek, ki je bil že plačan v preteklosti. Organ prve stopnje je izračun komunalnega prispevka oprl na Odlok o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo v Občini Žirovnica (Ur. l. RS, št. 81/2019, 63/2020). Pri odmeri je upošteval: površino zemljišča pod enostanovanjsko stavbo v izmeri 138,00 m2, gradbeno parcelo 207,00 m2 (138 x 1,5) ter bruto tlorisno površino stanovanjskega objekta 360,70 m2, ki izhaja iz zahteve za legalizacijo. Ugotovljeno je bilo, katero opremo obsega obračunsko območje (cestno, vodovodno, kanalizacijsko in javne površine), skupni komunalni prispevek v višini 9.700,58 EUR pa je bil izračunan kot vsota komunalnega prispevka za gradbeno parcelo (A=1.723,70 EUR) in komunalnega prispevka za stanovanjski objekt (B=7.976,88 EUR). V skladu s 15. členom Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo v Občini Žirovnica je bil od skupnega ugotovljenega zneska odštet na dne 6. 10. 2021 revaloriziran znesek 877,00 din (188,02 EUR) kot komunalni prispevek, ki je bil plačan v letu 1977, ter znesek 759,36 EUR kot revaloriziran komunalni prispevek v višini 711,68 EUR, ki je bil plačan leta 2015. Končni znesek komunalnega prispevka, ki je bil odmerjen zavezancem, tako znaša 8.753,20 EUR.

2.Tožnica se je zoper izpodbijano odločbo pritožila. V pritožbi je navedla, da bi bilo v zvezi z odmero treba upoštevati, da je bila stanovanjska hiša v letu 1977 zgrajena kot nadomestni objekt, pri čemer je bil že takrat komunalni prispevek odmerjen le glede na razliko v površini. Glede na to se pri konkretni odmeri ne sme upoštevati gradbena parcela. Pritožbenemu organu poleg tega predlaga, da pri odmeri upošteva le razliko v površini med površino objekta, za katerega je bilo leta 1977 izdano gradbeno dovoljenje, ter dejansko površino objekta, ki se legalizira, pri čemer ta razlika znaša 110,10 m2 (bruto).

3.Organ druge stopnje (župan) je pritožbo zavrnil. V odločbi je navedel, da iz gradbenega dovoljenja za leto 1977 res izhaja, da je šlo za nadomestno gradnjo, vendar pa iz projekta za legalizacijo iz junija 2021 izhaja, da je zgrajeni objekt v popolnem neskladju z izdanim gradbenim dovoljenjem iz leta 1977. Ne gre le za odstopanje po velikosti, ampak tudi za razlike v tlorisni obliki, zasnovi prostorov, postavitvi nosilnih zidov, višini slemena in naklonu strehe. Gre za popolnoma različna objekta. Zato se komunalni prispevek v postopku legalizacije ne more odmeriti le za razliko površin in se ga upoštevati kot nadomestno gradnjo, ampak se odmeri kot za novogradnjo, od katerega se odšteje valorizirana predhodna vlaganja v infrastrukturo. Tudi zaradi določbe prvega odstavka 93. člena GZ se smatra, da se objekt na komunalno opremo priključuje prvič.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga predmetno tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Žirovnica, pri čemer je zmotno uporabila prvi odstavek 6. člena tega odloka, ki določa, da se v primeru legalizacije obstoječega objekta komunalni prispevek obračuna kot je predvideno v 5. členu tega odloka, tj. kot za novogradnjo. Takšna razlaga prvega odstavka 6. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Žirovnica ni pravilna, saj se prvi odstavek nanaša le na gradnjo objekta brez gradbenega dovoljenja. V tej zadevi pa gre za neskladno gradnjo objekta z gradbenim dovoljenjem iz leta 1977, ko je bil za objekt že plačan komunalni prispevek. Zato bi bilo treba komunalni prispevek obračunati po drugem odstavku 6. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Žirovnica, tj. od spremenjene (ne pa od celotne) bruto tlorisne površine objekta. Poleg tega je bil objekt zgrajen kot nadomestna gradnja stanovanjske stavbe. Način, na katerega je tožena stranka odmerila komunalni prispevek, je v nasprotju z značajem te dajatve. Ta je v plačilu dela stroškov gradnje komunalne opreme, kot to določa 3. točka prvega odstavka 2. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Žirovnica. S tem, ko se komunalni prispevek za tisto tlorisno površino, ki je že "pokrita" z gradbenim dovoljenjem, odmerja ponovno, pridobi značaj kazni. Poleg tega se je tožena stranka v izpodbijani odločbi v preveliki meri oprla na odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo, ki je bila izdana v tem postopku legalizacije neskladne gradnje. Dajatvi nista povezani ne po vsebini ne po merilih za odmero. Objekt se na komunalno opremo ne priključuje prvič, saj so bili priključki izvedeni že leta 1977, pri čemer je treba upoštevati, da v skladu s 93. členom GZ ne morejo biti nelegalni, saj je GZ, na katerega se sklicuje tožena stranka, pričel veljati šele leta 2017 in razmerij za nazaj ne more urejati. Tožena stranka komunalnega prispevka pod točko A sploh ne bi smela odmeriti, pri odmeri pod točko B pa bi tožena stranka morala upoštevati le povečano tlorisno površino objekta, tj. razliko med novo površino (360,70 m2) in površino, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje leta 1977, ki znaša 204,70 m2. Komunalni prispevek bi moral biti odmerjen od razlike kvadratur, ki znaša 155 m2. Tožena stranka se tudi nepravilno sklicuje na 15. člen Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Žirovnica, saj se ta določba nanaša na sofinanciranje izgradnje komunalne opreme, ne pa na morebitno vštevanje že plačanih prispevkov. Tožnica v tožbi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb upravnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Tožena stranka namreč pred izdajo izpodbijane odločbe ni izdala poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, na katerega bi tožnica lahko podala pripombe. O ugotovitvah tožene stranke se tožnica pred izdajo odločbe ni mogla izjasniti, s čimer je bila kršena njena pravica do sodelovanja v postopku. Tožnica s tožbo sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi strank v ponovno odločanje.

5.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo poudarila, da odločitev v tej zadevi temelji na 93. členu GZ, po katerem nelegalno in neskladno zgrajenih objektov ni dovoljeno priključiti na objekte gospodarske javne infrastrukture. Iz tega izhaja, da je vsaka gradnja, ki je v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, nelegalna, s tem pa so nelegalni tudi vsi priključki. Zato velja, da se za objekt, ki se legalizira, šteje, da se na komunalno opremo priključuje prvič.

6.Stranki z interesom na tožbo nista odgovorili.

7.Tožnica je v pripravljalni vlogi dodala, da bi tožena stranka v postopku morala oz. mogla ugotoviti, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano za nadomestno gradnjo stanovanjske stavbe, saj je bila prejšnja stavba predvidena za rušenje. Če bi tožena stranka to ugotovila, bi morala komunalni prispevek odmeriti na podlagi drugega in tretjega odstavka 6. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Žirovnica. Ta ureja izračun v primeru gradnje nadomestnega objekta, upošteva pa se neto tlorisna površina objekta oz. ugotavlja razlika pred in po spremembi. Poleg tega bi morala tožena stranka upoštevati tudi dejstvo, da je bil objekt že pred letom 1977 priključen na komunalno infrastrukturo, in sicer na cestno in vodovodno omrežje, urejene so bile javne površine. Tožena stranka bi morala zato ugotoviti neto tlorisno površino prvotnega objekta in glede na komunalno opremljenost v skladu s tretjim odstavkom 6. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Žirovnica izračunati komunalni prispevek in ga odšteti od novo odmerjenega prispevka. S tem, ko je tožena stranka le valorizirala oba plačana zneska, je napačno uporabila materialno pravo. Valorizacija ni pravi metodološki pristop za izračun komunalnega prispevka.

Dokazni postopek

8.Sodišče je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo listine, ki so v sodnem spisu popisane kot priloga A2 do A7 ter vse ostale listine v upravnem spisu. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

K I. točki izreka

9.Tožba ni utemeljena.

10.Komunalni prispevek je javna dajatev, ki jo je v času izdaje izpodbijane odločbe na zakonski ravni urejal Zakon o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 61/17, 175/20, ZUreP-2), in sicer v okviru poglavja o finančnih sredstvih zemljiške politike (216. do 229. člen). Namen komunalnega prispevka je v pridobivanju namenskih denarnih sredstev, s katerimi občina financira izgradnjo komunalne opreme, ki jo (lahko) koristijo zavezanci za plačilo.1

11.ZUreP-2 ureja komunalni prispevek za novo (216. člen) in za obstoječo komunalno opremo (217. člen). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo je prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 217. člena ZUreP-2). Določi se na podlagi podlag za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (četrti odstavek 217. člena ZUreP-2). Podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo sprejme občinski svet z odlokom (tretji odstavek 218. člena ZUreP-2). S plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je zavezancu zagotovljena možnost priključitve na obstoječo komunalno opremo oz. možnost njene uporabe (peti odstavek 217. člena ZUreP-2). V skladu s sedmim odstavkom 217. člena ZUreP-2, po katerem Vlada določi način izračuna in odmere komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, je bila sprejeta Uredba o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (Ur. l. RS, št. 20/19, 30/19, 34/129, 199/21, v nadaljevanju Uredba).

12.Zavezance za plačilo komunalnega prispevka določa 22o. člen ZUreP-2. V skladu z drugim odstavkom 220. člena ZUreP-2 je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo investitor oz. lastnik objekta, ki se na novo priključuje na obstoječo komunalno opremo, ali ki povečuje zmogljivost objekta ali spreminja njegovo namembnost. Komunalni prispevek za novo in obstoječo komunalno opremo zaradi graditve odmeri pristojni občinski organ z odmerno odločbo na zahtevo zavezanca, ali ko od upravne enote v zavezančevemu imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 221. člena ZUreP-2). Zahtevi zavezanca ali obvestilu o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja mora biti priložen tisti del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je potreben za odmero komunalnega prispevka (drugi odstavek 221. člena ZUreP-2).

13.Odločba, ki je predmet tega postopka, je bila izdana v zvezi z legalizacijo stanovanjske hiše, ki stoji na parc. št. ..., k. o. ... Da je tudi v zvezi s postopkom legalizacije potrebno odmeriti in plačati komunalni prispevek izhaja tako iz četrte alineje četrtega odstavka 116. člena GZ kot tudi iz tretje alineje drugega odstavka 117. člena GZ. Komunalni prispevek se torej plača ne le pred izdajo gradbenega dovoljenja v smislu 8. točke prvega odstavka 43. člena GZ, ampak tudi v postopkih legalizacije že izvedenih gradenj, katerih cilj je vzpostavitev domneve, da že izvedena gradnja ni nedovoljena. Da se komunalni prispevek v zvezi z legalizacijo objekta, kot jo določajo predpisi, ki urejajo graditev objektov, odmeri kot v postopku zaradi graditve objekta, pa izhaja iz drugega odstavka 29. člena Uredbe.

14.V tej zadevi je tožnica (skupaj s solastnikoma) vložila vlogo za odmero komunalnega prispevka s prilogami (projektno dokumentacijo). Iz vloge izhaja, da se vlaga v zvezi z legalizacijo neskladne gradnje, tj. objekta, ki je bil zgrajen pred 1. 1. 1998 v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem. Sporno v tej zadevi je, ali je tožena stranka v postopku odmere komunalnega prispevka, ki je stekel na podlagi tožničine vloge, pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, ali je pravilno uporabila materialno pravo in ali je pri izdaji upoštevala pravila postopka.

15.Tožnica v tožbi trdi, da je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Žirovnica, in sicer naj bi tožena stranka po mnenju tožnice napačno uporabila predvsem 6. člen v tožbi navedenega odloka. V zvezi s tem je sodišče najprej ugotovilo, da ne drži trditev, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Žirovnica. Tožena stranka namreč v obrazložitvi odločbe navaja, da se za izračun komunalnega prispevka v predmetni zadevi uporablja Odlok o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo v Občini Žirovnica (Ur. l. RS, št. 81/2019, 63/2020). Stališče tožene stranke je pravilno. Tako v času, ko je bila tožničina vloga vložena (22. 7. 2021), kot v času izdaje izpodbijane odločbe (7. 10. 2021), je namreč odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo v Občini Žirovnica urejal na podlagi tretjega odstavka 218. člena ZUreP-2 sprejet Odlok o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo v Občini Žirovnica (Ur. l. RS, št. 81/2019, 63/2020), tj. odlok, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka. Ta je v 17. členu določil, da z dnem njegove uveljavitve preneha veljati Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Žirovnica (Ur. l. RS, št. 43/11, 50/13, 87/14, 12/17 in 4/19), tj. predpis, na katerega se v tožbi (nepravilno) sklicuje tožnica.

16.Temeljno relevantno pravno podlago za presojo v tej zadevi torej predstavljajo že omenjene določbe ZUreP-2, GZ, Uredbe ter Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo v Občini Žirovnica (Ur. l. RS, št. 81/2019, 63/2020, v nadaljevanju Odlok). Ob tem sodišče sicer dodaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe glede navajanja posameznih določb Odloka, na katere se odločba opira (prim. 4. točko prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), precej skopa, vendar izpodbijana odločba po presoji sodišča kljub temu omogoča njen preizkus, kar bo razvidno iz nadaljevanja te sodbe.

17.Odlok v 2. členu določa, da so predmet obračuna komunalnega prispevka predvideni in obstoječi objekti, ki se bodo prvič priključevali na cestno omrežje, kanalizacijsko omrežje ali vodovodno omrežje, prvič koristili javne površine oz. se jim bo povečala zmogljivost ali spremenila namembnost (gre za določbo, ki ima podlago v določbi drugega odstavka 220. člena ZUreP-2). Nadalje iz prvega odstavka 3. člena Odloka izhaja, da se njegove določbe uporabijo tudi pri odmeri komunalnega prispevka v primeru legalizacije objekta. Izračun komunalnega prispevka je urejen v 8. in 9. členu Odloka, sam postopek odmere pa v 10. do 13. členu Odloka.

18.Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica ena od zavezank za plačilo komunalnega prispevka v postopku legalizacije stanovanjske hiše na parc. ..., k. o. ... (prim. 10. člen Odloka), postopek pa je bil začet (tudi) na njeno zahtevo (prim. prvo alinejo prvega odstavka 11. člena Odloka). Iz tožbenih trditev smiselno izhaja, da tožnica prvenstveno nasprotuje izhodišču tožene stranke, da se komunalni prispevek v tej zadevi izračuna kot za novogradnjo in ne upoštevaje dejstvo, da je bilo gradbeno dovoljenje v letu 1977 izdano za nadomestno gradnjo (prejšnja gradnja naj bi namreč že imela določene komunalne priključke, omogočena je bila uporaba določene komunalne opreme), ter dejstvo, da je bil leta 1977 ob pridobivanju gradbenega dovoljenja že plačan komunalni prispevek, zaradi česar bi morala tožena stranka pri izračunu upoštevati le razliko v bruto površinah objekta, ki je 155 m2 (tj. razliko med bruto površino objekta, za katerega je bil leta 1977 plačan komunalni prispevek (204,70 m2), ter bruto površino objekta, ki je bil zgrajen (360,70 m2)). Pri izračunu tudi ne bi smela upoštevati površine gradbene parcele, saj je bila ta že upoštevana pri odmeri komunalnega prispevka v letu 1977.

19.Odlok v 8. členu ureja izračun komunalnega prispevka za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme za stavbe (prvi odstavek), za gradbeno-inženirske objekte (drugi odstavek) in za druge gradbene posege (peti odstavek). Za izračun sta v Odloku predpisani formuli, ter definirani njuni elementi (tretji odstavek). V četrtem odstavku 8. člena Odloka je določeno, na kakšen način se lahko pridobijo konkretni podatki glede posameznih elementov (tj. o površini gradbene parcele in bruto tlorisne površine). V šestem odstavku 8. člena pa Odlok predpisuje, na kakšen način se zavezancu odmerja komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo zaradi spremembe zmogljivosti ali namembnosti objekta, in sicer na način, da se izračunata višina komunalnega prispevka po spremembi zmogljivosti ali namembnosti in pred spremembo zmogljivosti ali namembnosti ter ugotovi razlika (komunalni prispevek se odmeri, če je ta pozitivna). V skladu z 11. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe zmogljivost objekta pomeni bruto tlorisno površino stavbe, ki je določena v skladu s standardom SIST ISO 9836. V skladu s 36. točko prvega odstavka 36. člena GZ je sprememba namembnosti sprememba namena objekta ali njegovega dela, ki se izvede samostojno ali hkrati z vzdrževanjem, rekonstrukcijo ali prizidavo.

20.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka za izračun uporabila formulo iz prvega odstavka 8. člena Odloka (t. i. izračun za stavbe), tožnica pa smiselno trdi, da bi morala tožena stranka za izračun uporabiti šesti odstavek 8. člena Odloka (odmera zaradi spremembe zmogljivosti ali namembnosti objekta). To namreč izhaja iz njenih trditev, da bi bilo treba pri izračunu upoštevati le razliko v bruto površini objekta, katerega gradnja je bila dovoljena z dovoljenjem leta 1977, ter objekta, ki je bil dejansko zgrajen in ga želi legalizirati. S tem tožnica smiselno trdi, da je edina razlika med objektoma v njuni zmogljivosti oz. bruto površini.

21.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (ter tudi odločbe organa druge stopnje) izhaja, da temu ni tako. Organ prve stopnje namreč v izpodbijani odločbi ugotavlja, da zgrajena stanovanjska stavba od pridobljenega gradbenega dovoljenja v letu 1977 odstopa po velikosti, postavitvi vhoda, razporeditvi prostorov in višini slemena. Nadalje navaja, da je iz priloženih arhitekturnih načrtov iz leta 1977 in 2021 razvidno, da gre za drugačno zasnovo stanovanjskega objekta in ne le za spremembo tlorisne površine, ampak za dva popolnoma različna objekta. Objekt, ki se legalizira je povsem drugačen od tistega, za katerega se je v letu 1977 pridobilo gradbeno dovoljenje št. 351-69/76-4. Navedene ugotovitve nato organ prve stopnje dodatno utemeljuje z ugotovitvami, ki izhajajo iz odločbe št. 351-206/2021-3 z dne 14. 9. 2021, ki jo je v zvezi z nadomestilom za degradacijo in uzurpacijo prostora v tem istem postopku legalizacije izdala UE Jesenice. Ta je pri določitvi nadomestila v skladu z relevantnim predpisom upoštevala faktor F1=1.0, kar pomeni, da je objekt, ki je predmet legalizacije, ovrednotila kot novogradnjo in ne kot npr. dozidavo, nadzidavo, spremembo namembnosti rekonstrukcijo ali odstranitev.

22.Zgornjim dejanskim ugotovitvam organa prve stopnje tožnica ne v pritožbi ne v tožbi ni oporekala. Njeni ugovori se nanašajo (le) na način izračuna (tožnica trdi, da bi moral organ pri izračunu upoštevati le razliko v bruto površini med dovoljenim in dejansko izgrajenim objektom), v ničemer pa tožnica ne nasprotuje ugotovitvam tožene stranke, da je po primerjavi dovoljenega in izgrajenega objekta na podlagi predloženih arhitekturnih načrtov iz leta 1977 in 2021 ugotovila tudi druge razlike, tj. ne le v površini, ampak tudi v velikosti, postavitvi vhoda, razporeditvi prostorov in višini slemena. Prav tako tožnica ne oporeka ugotovitvi, da gre zaradi drugačne zasnove objekta, za popolnoma dva različna objekta. Povedano drugače: tožnica v nobeni fazi dosedanjega postopka, ne v tožbi, ni ne trdila ne dokazala, da je bil v konkretnem primeru dejansko zgrajen objekt, katerega gradnjo bi lahko v primerjavi z gradnjo, ki je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem iz leta 1977, opredelili zgolj kot spremembo zmogljivosti v smislu šestega odstavka 8. člena Odloka v zvezi 11. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe. Glede na to je sodišče presodilo, da je tožena stranka za izračun komunalnega prispevka pravilno uporabila formulo, ki jo določa prvi odstavek 8. člena Odloka.

23.Ob tem sodišče sicer pritrjuje tožničinemu stališču, da ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi bila tožena stranka pri odmeri komunalnega prispevka v zvezi s postopkom legalizacije vezana na ugotovitve upravnega organa v postopku odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, vendar v tej zadevi ne gre za tak primer. Tožena stranka je lastne dejanske ugotovitve glede razlik med dovoljenim in izgrajenim objektom namreč zgolj dodatno (ne pa izključno) utemeljila z ugotovitvami, ki so izhajale iz odločbe UE Jesenice o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora.

24.Upoštevaje zgoraj navedeno tudi ni pravno relevantno sklicevanje tožnice, da je bila z dovoljenjem iz leta 1977 dovoljena nadomestna gradnja, saj je že prej na isti parceli stal objekt. Za konkretno zadevo je pravno pomembno le, kakšen objekt je bil dovoljen z gradbenim dovoljenjem iz leta 1977 (četudi je šlo "le" za nadomesten objekt) ter kakšen objekt je bil nato dejansko zgrajen oz. kakšna so po obsegu in vsebini njegova odstopanja od dovoljenega. Kot že navedeno, je bilo v predhodnem upravnem postopku tako s strani organa prve stopnje kot s strani organa druge stopnje ugotovljeno, da gre za odstopanja, ki jih ni mogoče ovrednotiti kot spremembo zmogljivosti ali namembnosti v smislu šestega odstavka 8. člena Odloka.

25.Po izračunu komunalnega prispevka po formuli iz prvega odstavka 8. člena Odloka, je tožena stranka pri izračunu končnega zneska pravilno uporabila tudi 15. člen Odloka, ki določa, da občina pri odmeri na zahtevo zavezanca upošteva morebitne že plačane prispevke za gradnjo posamezne vrste komunalne opreme na podlagi predloženih dokazil o plačilu in za tako ugotovljene amortizirane prispevke zniža plačilo odmerjenega komunalnega prispevka. Upoštevanja že plačanega komunalnega prispevka predvideva tudi deveti odstavek 30. člena Uredbe (prim. drugo alinejo te določbe).

26.Tožena stranka je zato pravilno odštela prispevek v višini 877,00 din (revalorizirano 188,02 EUR), ki je bil plačan v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja v letu 1977, ter prispevek 711,68 EUR (revalorizirano 759,36 EUR), ki je bil plačan leta 2015 za opremljanje zemljišč s kanalizacijo. Ugovor o tem, da valorizacija ni pravilen metodološki pristop za izračun komunalnega prispevka, pa je tožnica podala šele v pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2024, kar je smiselno v nasprotju s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 ter 52. členom ZUS-1. Poleg tega tožnica tega ugovora ni podrobneje pojasnila oz. navedla, kakšen je upoštevaje 15. člen Odloka po njenem mnenju pravilen pristop.

27.Tožnica je v tožbi uveljavljala tudi kršitev pravil postopka, in sicer kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Trdi, da je tožena stranka pred izdajo odločbe ni seznanila s svojimi ugotovitvami v postopku, zaradi česar se o njih ni mogla izjaviti (prim. tudi četrti odstavek 146. člena ZUP). Sodišče je po pregledu upravnega spisa ugotovilo, da ima tožnica glede nemožnosti izjave o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, prav. Organ prve stopnje je namreč pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanil z dejstvi, ki jih je štel za pravno pomembna za izračun komunalnega prispevka. Vendar pa je tožnica po prejemu izpodbijane odločbe zoper njo vložila pritožbo, v kateri se je (lahko) opredelila do vseh stališč (dejanskih in pravnih) organa prve stopnje v izpodbijani odločbi. Organ druge stopnje je njene pritožbene navedbe pretehtal in o njih odločil z odločbo z dne 5. 11. 2021, v kateri je svoja stališča ustrezno pojasnil. Nato je tožnica vse svoje ugovore zoper izpodbijano odločbo podala še v obravnavani tožbi, pri čemer tožena stranka v odgovoru na tožbo morebitni nepravočasnosti tožbenih navedb v smislu 52. člena ZUS-1 niti ni nasprotovala. Glede na to je sodišče na glavni obravnavi obravnavalo vse navedbe, ki jih je tožnica podala v tožbi. S tem je bila kršitev pravil postopka, ki jo je zagrešil organ prve stopnje v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, odpravljena.

28.Na podlagi zgoraj ugotovljenega je sodišče tožbo v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

29.Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožnica v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške postopka, zaradi česar je bilo treba njeno zahtevo zavrniti.

-------------------------------

1Podlipnik, J.: Pravna narava javnih dajatev v novi prostorski zakonodaji s poudarkom na taksi za neizkoriščena stavbna zemljišča, Javna uprava 2018/1-3, str. 47.

2Tožnica v tožbi ne navaja, v katerem Uradnem listu je bil ta odlok objavljen.

3Sodišče je tožnico na glavni obravnavi v okviru načela odprtega sojenja seznanilo s svojimi ugotovitvami glede razlik pri sklicevanju na pravno podlago izpodbijane odločbe. Tožnica je pojasnila, da se je pri sestavi tožbe oprla na predpise, ki so javno objavljeni na spletni strani Občine Žirovnica. Sodišče pojasnila tožnice ne more sprejeti, saj je v Statutu Občine Žirovnica (Ur. l. RS, št. 55/2011) v 97. členu določeno, da morajo biti statut, odloki in drugi splošni akti, kakor tudi posamični pravni akti, za katere tako določa zakon, objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije in pričnejo veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njih drugače določeno (prim. tudi drugi odstavek 1. člena Zakona o Uradnem listu Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 57/96, 90/05, 102/07, 109/09, 38/10. 60/17).

48. člen Odloka se glasi: "(1) Komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme se za stavbe izračuna na naslednji način: KPobstoječa (i) = ((AGP・Cpo(i)・Dpo) + (ASTAVBA・Cto(i)・Dto ・Fn))・psz(i) KPobstoječa = Σ KP obstoječa(i) (2) Komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme se za gradbeno-inženirske objekte obračuna na naslednji način: KPobstoječa (i) = AGIO・Cto(i)・Dto・Fn・psz(i) KPobstoječa = Σ KP obstoječa(i) (3) Zgornje oznake pomenijo: - KPobstoječa(i): znesek dela komunalnega prispevka za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme, - AGP: površina gradbene parcele stavbe, - AGIO: površina gradbeno-inženirskega objekta, - Cpo(i): stroški posamezne vrste obstoječe komunale opreme na m2 gradbene parcele stavbe, - Dpo: delež gradbene parcele stavbe pri izračunu komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, - ASTAVBA: bruto tlorisna površina stavbe, - Cto(i): stroški posamezne vrste obstoječe komunalne opreme na m2 bruto tlorisne površine objekta, - Dto: delež površine objekta pri izračunu komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, - Fn: faktor namembnosti objekta glede na njegov namen uporabe, - psz(i): prispevna stopnja zavezanca za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme ( %), - i: posamezna vrsta obstoječe komunalne opreme. (4) Površina gradbene parcele in bruto tlorisne površine stavbe se pridobi iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma ob upoštevanju določb 3. člena tega odloka. (5) Če se odmerja komunalni prispevek za objekte, ki se uvrščajo med druge gradbene posege, se komunalni prispevek izračuna ob smiselnem upoštevanju prvega in drugega odstavka tega člena. (6) Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, ki se odmerja zavezancu zaradi spremembe zmogljivosti ali namembnosti objekta, se izračuna tako, da se izračunata višina komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo po spremembi zmogljivosti ali namembnosti objekta in pred spremembo zmogljivosti ali namembnosti objekta. Zavezancu se odmeri komunalni prispevek, ki predstavlja pozitivno razliko med komunalnim prispevkom po spremembi in pred spremembo zmogljivosti ali namembnosti objekta. Če je razlika negativna, se z odmerno odločbo ugotovi, da je komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo že poravnan."

5Opisana določba tega Odloka torej ne omenja gradnje nadomestnega objekta, tako kot jo je drugi odstavek 6. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Žirovnica (Ur. l. RS, št. 43/11), na katerega se tožnica sklicuje v tožbi.

6Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Ur. l. RS, št. 33/03, 79/09, 6/14 in 61/17).

7V zvezi s tem sodišče opozarja še na Popravek Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo v Občini Žirovnica, ki je bil objavljen 6. 10. 2021 v Ur. l. RS št. 161/2021, in s katerim je bila beseda "amortizirane" popravljena z besedo "valorizirane".

-------------------------------

Zveza

Zakon o urejanju prostora (2017) - ZUreP-2 - člen 217 Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 116, 116/4, 116/4-4, 117, 117/2, 117/2-3

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.