Jedro

V primeru posrednega zastopanja je carinski dolžnik, poleg deklaranta, tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo, pri čemer sta oba solidarno zavezana k plačilu carinskega dolga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo (revidentkino) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 12. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi revidentke zoper sklep Carinskega urada Ljubljana z dne 4. 11. 2003, o prisilni izterjavi carinskega dolga in spremenila 1. točko izreka prvostopenjske odločbe tako, da je spremenila tek zamudnih obresti, ki tečejo od dne 4. 10. 2003 do plačila, v ostalem pa je revidentkino pritožbo zavrnila kot neutemeljeno (2. točka izreka). Prvostopenjski carinski organ je na podlagi carinskih deklaracij (ECL) z dne 8. 11. 2002, 11. 11. 2002, 12. 11. 2002, 13. 11. 2002, 14. 11. 2002, 19. 11. 2002, 20. 11. 2002, 22. 11. 2002 in 27. 11. 2002 sklenil, da se opravi prisilna izterjava in določil način izterjave z rubežem denarnih sredstev na revidentkinih bančnih računih do višine carinskega dolga v znesku 43,454.144,00 SIT (181.330,93 EUR).

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke in se v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ob svoji obrazložitvi sklicuje tudi na razloge tožene stranke. Navaja, da je deklarant po spornih ECL špedicija A. d. o. o. šla v stečaj, zaradi česar tožena stranka carinskega dolga ni mogla izterjati od njega, prijavila pa je terjatve v stečajnem postopku. Tožena stranka tudi ni mogla unovčiti bančne garancije, zato je bil na podlagi 143. člena in 150. člena Carinskega zakona - CZ izdan sklep o prisilni izterjavi carinskega dolga od revidentke, ki je prejemnica blaga, iz polja 14 ECL pa izhaja, da je deklarant vložil deklaracijo v svojem imenu in za račun revidentke, pri čemer je šlo za posredno zastopanje in posledično za solidarno odgovornost deklaranta in revidentke.

3. Revidentka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje oziroma, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da ni carinska zavezanka na podlagi obravnavanih ECL. Meni, da je izvršilni naslov lahko le carinska deklaracija in ne knjigovodska evidenca, na katero se sklicuje carinski organ. Deklarant ni imel njenega pooblastila za zastopanje v zvezi s carinskimi postopki. Deklarant je v stečajnem postopku carinski dolg v celoti pripoznal, ni pa mogoče terjati že priznane terjatve dvakrat in zoper tretjo osebo. Svoje obveznosti je plačala deklarantu, ta pa bi jih moral poravnati toženi stranki. Na ta način je kar dvakrat obremenjena za isti dolg, kar je protiustavno. Predlaga, da Vrhovno sodišče pred Ustavnim sodiščem preveri ustavnost tega predpisa. Tožena stranka ni bila dovolj skrbna glede vprašanja, ali bančna garancija dejansko zadostuje za poplačilo dolga. Tožena stranka naj se sama kot upnik priglasi v stečajni postopek dolžnika – deklaranta in se na ta način poplača. Prvostopenjsko sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker bi moralo odločiti po opravljeni glavni obravnavi, saj ji v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o pomembnih dejstvih in okoliščinah, in v senatu treh sodnikov, ne pa po sodniku posamezniku, saj ne gre za enostavno dejansko in pravno stanje, ob visoki vrednosti spornega predmeta.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega akta – sklepa o prisilni izterjavi v zvezi s sklepom tožene stranke znaša 181.330,93 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je poleg deklaranta tudi revidentka carinska dolžnica in kot taka solidarno zavezana k plačilu carinskega dolga po obravnavanih ECL.

9. Tretji odstavek 143. člen CZ določa, da je carinski dolžnik za plačilo carine pri sprostitvi blaga v prost promet deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Revidentka je vpisana v polje 8 obravnavanih ECL kot prejemnica blaga, v polje 14 pa je vpisan deklarant – špediter za revidentkin račun. Glede na te okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre v odnosu med deklarantom in revidentko za posredno zastopanje, kot izhaja iz vpisa v polje 14, zato je tudi revidentka carinska dolžnica v smislu 143. člena CZ in kot taka na podlagi 150. člena CZ solidarno zavezana za plačilo istega carinskega dolga. Revidentkina navedba, da deklarant ni imel njenega pooblastila za zastopanje v zvezi s carinskimi postopki, pa je protislovna, saj revidentka sama navaja, da je deklarant zanjo vlagal ECL in da je za te storitve tudi plačala. Poleg tega je revidentka bila seznanjena s svojim vpisom v polje 14 ECL, ki vzpostavlja razmerje posrednega zastopanja in posledično njeno solidarno odgovornost, saj so bile deklarantovim računom za opravljene storitve v zvezi s plačilom carine priložene tudi ECL.

10. V skladu s 395. členom Obligacijskega zakonika – OZ vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Ker v tem primeru carinski organ dolga ni mogel izterjati od deklaranta, ima zakonsko možnost terjati revidentko kot solidarno dolžnico. Pripoznava dolga s strani enega solidarnega dolžnika (deklaranta v stečajnem postopku) ne pomeni, da carinski organ ne more terjati drugega solidarnega dolžnika. Dolžnik, ki je izpolnil obveznost, pa ima pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj (prvi odstavek 404. člena OZ). Revidentka tako ima regresni zahtevek zoper dekleranta in bo imela možnost doseči poplačilo obravnavanega dolga od deklaranta v njegovem stečajnem postopku.

11. Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave RS – URS in 23. člen Zakona o ustavnem sodišču – ZUstS). Takšno odločitev sodišče sprejme samostojno in ni vezano na predlog strank v postopku. Po določbah drugega odstavka 162. člena URS in 24. člena ZUstS pa lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem RS, če izkaže pravni interes. V obravnavanem primeru Vrhovno sodišče v zvezi z revidentkinim predlogom, da naj začne postopek za presojo ustavnosti CZ, meni, da določbe 143. in 150. člena CZ niso v nasprotju z URS. Revidentka namreč s temi določbami ni zavezana k dvakratnem plačilu istega dolga, kot to zatrjuje v reviziji. Revidentkina obveznost v obravnavanem primeru je plačilo carine (po ECL) carinskemu organu, pri čemer bo obveznost izpolnjena, ko bo upnik – carinski organ, prejel plačilo iz tega naslova. Če je revidentka dolgovan carinski dolg že plačala špediterju - pooblaščencu, pa ta dolga ni plačal carinskemu organu, je to stvar njunega notranjega razmerja ter pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz njega. Takšna ureditev pa ni v neskladju z URS.

12. Vrhovno sodišče meni, da sodišče prve stopnje zaradi opustitve oprave glavne obravnave ni storilo bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Prvi odstavek 59. člena ZUS-1 določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V obravnavanem primeru pa revidentka izvedbe glavne obravnave niti ni predlagala, niti ni navajala dejstev in dokazov, ki bi se tam preverjali. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da sodbo sprejme brez glavne obravnave, ker dejansko stanje ni predmet tožbenih ugovorov. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno odločati na glavni obravnavi v skladu z 2. točko tretjega odstavka 59. člena ZUS-1, kot to zatrjuje ravidentka v reviziji, saj je iz upravnega spisa razvidno, da je bila revidentki v postopku izdaje upravnega akta dana možnost, da se izjavi o pomembnih dejstvih in okoliščinah. Revidentka je bila namreč pred izdajo prvostopenjske odločbe najprej obveščena o obračunanem carinskem dolgu, h kateremu je dne 11. 9. 2003 podala odgovor. Z opominom Carinskega urada Ljubljana z dne 15. 10. 2003 pa ji je bil dan tudi odgovor na ta njen dopis.

13. Upravno sodišče lahko odloča po sodniku posamezniku pod alternativno določenimi pogoji iz drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru zakonito odločalo po sodniku posamezniku, s tem, ko je svojo odločitev utemeljilo s tretjo alinejo navedenega člena, ki določa, da lahko odloča sodnik posameznik, če gre za enostavno dejansko in pravno situacijo. V obravnavani zadevi na enostavnost dejanskega stanja kaže že dejstvo, da ga revidentka s tožbo niti ni izpodbijala. Enostavno pa je tudi pravno stanje, saj glede uporabljenih določb CZ obstaja ustaljena sodna praksa (na primer X Ips 94/2007). Ker so pogoji za odločanje po sodniku posamezniku določeni alternativno, je neutemeljen revidentkin ugovor o višini vrednosti spornega predmeta (vrednost presega 20.000 EUR), ki bi po prvi alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 utemeljevala odločanje prvostopnega sodišča v senatu treh sodnikov.

14. Izvršilni naslov v postopku prisilne izterjave carinskega dolga je carinska deklaracija. Če pa dolžnik dolguje uvozne dajatve iz različnih izvršilnih naslovov, pa je lahko izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ki ga sestavi knjigovodstvo carinskega urada, overi pa direktor carinskega urada (drugi in tretji odstavek 155. člena CZ). V obravnavanem primeru so izvršilni naslovi za prisilno izterjavo carinske deklaracije, ki so navedene v izreku sklepa prvostopenjskega carinskega organa in ne knjigovodska evidenca, kot zmotno zatrjuje revidentka. Knjigovodsko evidenco prvostopenjski carinski organ navaja le v obrazložitvi sklepa kot vir, na podlagi katerega se je seznanil z obstoječim carinskim dolgom.

15. Ker v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.