Jedro

Odgovornost toženke ima drugačno materialnopravno podlago kot odgovornost pogodbenega partnerja. Navedeno pomeni, da se toženka s prelaganjem odgovornosti na pogodbenega partnerja ne more uspešno razbremeniti svoje odgovornosti. Bistvena je ugotovitev, da so bili zneski iz naslova blagajne vzajemne pomoči in potni stroški na škodo tožeče stranke, neupravičeno in po krivdi toženke izplačani njej in ostalim zaposlenim na njihove transakcijske račune. Zato pooblastilo in kršitev obveznosti iz pogodbe o opravljanju računovodskih storitev v škodo tožeče stranke niso v zvezi z razlogi odškodninske odgovornosti toženke in posledično za odločitev niso pomembni.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 7.205,00 EUR (I. točka izreka). Razsodilo je, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki znesek 0,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.205,35 EUR od 20. 2. 2015 do plačila (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožeči stranki plača znesek 15.706,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2017 do plačila, v presežku (razlika do vtoževanega zneska 21.272,16 EUR v višini 5.565,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 3.657,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del III. točke izreka in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženki naloži povrnitev vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je celotna škoda nastala že pred vložitvijo tožbe in je zato upravičena do zamudnih obresti najmanj od dneva vložitve tožbe dalje oziroma do procesnih obresti od zapadlih, pa neplačanih obresti. Odškodninska obveznost zapade s trenutkom nastanka škode in od takrat dalje tečejo zamudne obresti. Sklicuje se na pisno izjavo ravnatelja tožeče stranke A.A., iz katere izhaja, da je bilo stanje dolga toženki predstavljeno že ob zamenjavi ravnatelja. Sicer pa to za presojo zapadlosti odškodninske terjatve ni bistveno, ker je toženka prejela odločbo davčnega urada in je bila takrat seznanjena tudi z višino prikrajšanja tožeče stranke. Sodišče bi moralo tožeči stranki dosoditi zamudne obresti vsaj za čas od vložitve tožbe do 1. 3. 2017, ko je umaknila del tožbe. Glede zavrnilnega dela sodbe uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve potnih stroškov pooblaščenca v celoti, ker jo je zastopal že v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo odločilna dejstva, ker ni vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti Pg 72/2015, s čimer bi ugotovilo obseg škode, ki jo tožeča stranka vtožuje od družbe B. Vztraja, da je pogodbeno razmerje med tožečo stranko in navedeno družbo pomembno za odločitev o odškodninski odgovornosti toženke. Na pravilnost in zakonitost ravnanja toženke kaže sklenitev pogodbe o povračilu škode z dne 26. 10. 2011, s katero se je družba B. zavezala tožeči stranki povrniti nastalo in bodočo škodo, ki jo je povzročil njen delavec C.C. Toženka ni pasivno legitimirana za škodo, ki je nastala zaradi nepravilnosti pri opravljanju računovodskih in drugih storitev družbe B., ki je zaposlenim nakazovala sredstva iz računa tožeče stranke. Akontacija dohodnine od prejemkov izven delovnega razmerja ni bila izplačana toženki, pač pa zaposlenim, ki so s tem pridobili premoženjsko korist. Zato bi morala tožeča stranka povračilo škode zahtevati od zaposlenih, ki so prejeli sredstva iz njenega računa. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je izdalo sklep o delnem umiku tožbe za znesek 7.205,00 EUR, kljub temu da je toženka priznala ta del zahtevka po vložitvi tožbe. Ker toženka ni dala povoda za tožbo, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka po 157. členu ZPP. Odločba Davčnega urada D. z dne 25. 1. 2012 ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost toženke, saj obstaja razlika med nastalimi poslovnimi stroški in davčno priznanimi stroški. Ker se je sodišče pri odločitvi oprlo na navedeno odločbo in ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom v spis Pg 72/2015, je storilo bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljen je ugovor zastaranja odškodninske terjatve, saj je objektivni zastaralni rok začel teči pet let pred vložitvijo tožbe, to je 20. 2. 2010. Zatrjuje, da je za leto 2010 toženka preplačala nezastarani del odškodninske terjatve. Glede na to, da je tožeča stranka izvedela za škodo 25. 1. 2012, je potekel tudi subjektivni triletni zastaralni rok. Nasprotuje zaključku sodišča o obstoju vzročne zveze med ravnanjem toženke in obogatitvijo zaposlenih. Vzročna zveza je bila prekinjena s samovoljnim ravnanjem delavca družbe B. Tožeča stranka mora nositi posledice nepravilnega uveljavljanja odškodninske terjatve. Sodišče je kršilo ustavne pravice, saj toženka v primeru pravnomočnosti sodbe ne bo mogla uveljavljati regresnega zahtevka zoper družbo B. in zaposlene pri tožeči stranki. Priglaša pritožbene stroške.

4. Stranki v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe v pritožbah in predlagata njuno zavrnitev. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitve določb pravdnega postopka. Presoja pogodbenih obveznosti med tožečo stranko in družbo B. d. o. o. ni predmet tega postopka in ne vpliva odgovornost toženke iz delovnega razmerja. Zato ostalih predlaganih dokazov (vpogled v vse listine spisa Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Pg 72/2015) v smeri odgovornosti računovodskega servisa sodišče ni izvajalo. V zvezi z neizvedbo navedenega dokaznega predloga toženka sodišču očita kršitev iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker naj bi bili zaključki sodišča v nasprotju z listinami v spisu, pri čemer nadalje ne pojasni, kako naj bi se ta protispisnost odražala), ki pa ni podana. Ker predlagani dokaz ni potreben za odločitev o odgovornosti toženke, ni podana niti absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev ustavnih pravic toženke. Navedene kršitve niso podane niti v zvezi z očitkom toženke, da se je sodišče pri odločanju oprlo na odločbo Davčnega urada D. z dne 25. 1. 2012. Za sprejete zaključke o odškodninski odgovornosti toženke je imelo sodišče prve stopnje podlago v izvedenih dokazih tožeče stranke, in ne v navedeni odločbi.

8. Sodišče ni storilo bistveno kršitev določb postopka, ko je s sklepom postopek ustavilo zaradi delnega umika tožbe za znesek 7.205,00 EUR, ki ga je toženka plačala tožeči stranki dne 28. 2. 2017. O delnem umiku tožbe se toženka ni izjavila in mu ni izrecno nasprotovala. Zato je sodišče pravilno štelo, da je toženka privolila v delni umik in v tem obsegu ustavilo postopek (tretji odstavek 188. člena ZPP). Če po izjavi toženke o priznanju dela zahtevka v znesku 7.205,35 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od 20. 2. 2015 dalje, tožeča stranka delno umakne tožbo za znesek 7.205,00 EUR, v tem delu niso več izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe, saj sodišče odloča po stanju na dan izdaje odločitve, ko tožeča stranka ni več vztrajala v celoti pri zahtevku, ki ga je v tožbi postavila. Ker v delovnem sporu sodišče odloča v okviru postavljenih zahtevkov in ker učinki delnega priznanja zahtevka ne nastopijo že z dejstvom takšnega priznanja, temveč šele z izdajo sodbe, sodišče prve stopnje po delnem umiku tožbe za plačilo 7.205,00 EUR ni imelo več podlage za izdajo sodbe. Posledično je neutemeljen ugovor toženke iz 157. člena ZPP o povrnitvi plačila stroškov v primeru pripoznave zahtevka.

9. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je triletni subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve začel teči z imenovanjem A.A. za novega ravnatelja tožeče stranke (23. 2. 2012), petletni objektivni rok pa s trenutkom seznanitve njenega vodstva z ugotovitvami odločbe Davčnega urada D. z dne 25. 1. 2012, zato zastaralna roka do vložitve tožbe (20. 2. 2015) še nista potekla. Toženka neutemeljeno navaja, da je petletni zastaralni rok začel teči že 20. 2. 2010, saj ta trenutek ne sovpada s trenutkom nastanka škode. Triletni subjektivni zastaralni rok ni pričel teči – kot se neutemeljeno zavzema toženka – že s trenutkom izdaje odločbe Davčnega urada D., ki je bila vročena toženki, temveč je začel teči z dnem, ko je tožeča stranka oziroma njen novi ravnatelj lahko zaznal odločilna škodna dejstva, to je dne 23. 2. 2012. Ugovor zastaranja je bil torej pravilno zavrnjen.

10. Toženka v pritožbi prikazuje, da je za škodo, ki je nastala tožeči stranki, odgovoren pogodbeni partner tožeče stranke družba B. d. o. o. oziroma zanjo C.C. Pogodbeno razmerje med tožečo stranko in družbo B. d. o. o. je samostojno in ločeno civilnopravno razmerje in ne posega v odgovornost toženke iz delovnega razmerja s tožečo stranko. Po 49. členu Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS št. 12/96 s spremembami - ZOFVI) je ravnatelj poslovodni organ šole in kot tak odgovoren za zakonitost in namenskost razpolaganja s sredstvi šole. Odgovornost toženke ima torej drugačno materialnopravno podlago kot odgovornost pogodbenega partnerja. Navedeno pomeni, da se toženka s prelaganjem odgovornosti na pogodbenega partnerja ne more uspešno razbremeniti svoje odgovornosti. Bistvena je ugotovitev, da so bili zneski iz naslova blagajne vzajemne pomoči (BVZ) in potni stroški na škodo tožeče stranke, neupravičeno in po krivdi toženke izplačani njej in ostalim zaposlenim na njihove transakcijske račune. Zato pooblastilo C.C. in kršitev obveznosti iz pogodbe o opravljanju računovodskih storitev v škodo tožeče stranke niso v zvezi z razlogi odškodninske odgovornosti toženke in posledično za odločitev niso pomembni.

11. Neutemeljen je očitek toženke o neobstoju pasivne legitimacije, ker ni bila obogatena za sredstva, ki so bila neupravičeno izplačana drugim zaposlenim. Toženka je vedela, da na računu BVP ni dovolj sredstev za vsa odobrena izplačila in se tako porabljajo sredstva tožeče stranke, namenjena njenemu poslovanju in je kljub temu odobravala izplačila (pravnomočna sodba sodišča prve stopnje Pd 85/2012 z dne 12. 12. 2012 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 238/2013 z dne 9. 5. 2013 in sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 192/2013 z dne 25. 3. 2014). Krivdno ravnanje toženke ima za posledico nastanek škode tožeči stranki, zato so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti toženke (bivše ravnateljice). Posledično niso relevantne navedbe toženke, da bi morala tožeča stranka od zaposlenih zahtevati vračilo izplačanih sredstev na račun plačane akontacije dohodnine za prejete dohodke.

12. Toženka neutemeljeno nasprotuje sklepu sodišča glede obstoja vzročne zveze med svojim ravnanjem in tožeči stranki nastalo škodo. Vzročnost je pravno upoštevna, ker je ugotovljeno protipravno ravnanje toženke neposreden vzrok škode; zatrjevanega samovoljnega ravnanja delavca družbe B. d. o. o. pa ni mogoče šteti za nov in neodvisen vzrok, ki bi pretrgal vzročno zvezo med ravnanjem toženke in nastalo posledico.

13. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnilni del sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Konkretna vsebina odškodninske obveznosti v času nastanka škode oziroma prvi naslednji dan po imenovanju sedanjega ravnatelja, to je dne 24. 2. 2012, od katerega zahteva tožeča stranka v tožbi (kapitalizirane) zamudne obresti, še ni bila jasno opredeljena, da bi bila toženka kot dolžnica že takrat v zamudi z izpolnitvijo odškodninske obveznosti. Vsebina in obseg odškodninske obveznosti toženke ne izhajata iz pisne izjave sedanjega ravnatelja A.A. niti iz odločbe Davčnega urada D. z dne 25. 1. 2012, temveč jo je sodišče raziskovalo z izvedenko finančne stroke. Zato je sodišče na podlagi drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) pravilno štelo, da bi bila toženka v zamudi s plačilom odškodninske terjatve od postavitve konkretnega zahtevka za izpolnitev (v obravnavanem primeru od vložitve tožbe), če ne bi toženka dne 28. 2. 2017 izplačala nesporni del odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 7.205,00 EUR. Tožeča stranka je skladno z 288. členom OZ v delno plačilo najprej vračunala zapadle in neplačane zamudne obresti za čas od vložitve tožbe (20. 2. 2015) do dneva delnega plačila (28. 2. 2017) v znesku 3.979,25 EUR in šele nato del glavnice, tako da je nazadnje zahtevala še plačilo zneska 21.272,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2017 dalje. Glede na navedene okoliščine primera je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo procesnih obresti oziroma zamudnih obresti od 20. 2. 2015 do 28. 2. 2017. 14. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov prevoza pooblaščenca, ki si ga je izbrala izven območja sodišča, s tem da ima tožeča stranka sedež celo znotraj tega območja, četudi jo je pred tem zastopal v sporu o zakonitosti odpovedi, v katerem je kot delodajalec tudi sicer sama krila svoje stroške postopka. Pritožbene navedbe tožeče stranke v tej smeri so neutemeljene.

15. Ker niso podani uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo ter sklep sodišča prve prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

16. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).