Jedro

Ustni dogovor, da delodajalec delavcu omogoči skrajšan delovni čas, v zameno pa se delavec odreče letnemu regresu, ne more biti podlaga za to, da delavec ne bi bil upravičen do regresa. Gre za navedbe delodajalca, ki predstavljajo neustrezen poskus uveljavitve pobotanja terjatve delavca in ugodnosti, ki naj bi jih delodajalec nudil delavcu v zvezi z delovnim časom. Ne gre za dve terjatvi, ki bi se sploh lahko pobotali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih od prisojenega zneska regresa) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da obračuna tožnici regres za letni dopust za leto 1998 v višini 102.000,00 SIT bruto, od tega odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača neto znesek regresa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1998 dalje do plačila ter ji povrne stroške postopka v višini 77.952,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2003 dalje do plačila, vse v roku 8 dni.

Zoper sodbo se v delu, ki določa plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega regresa, pritožuje tožena stranka. V pritožbi priznava, da za leto 1998 tožnici ni izplačala regresa, to pa zaradi dogovora in na željo tožnice. Ta je zaradi zamere ob prekinitvi delovnega razmerja odstopila od tega dogovora in sprožila spor pred sodiščem. Po prihodu s porodniškega dopusta ji je namreč zaradi varstva ustrezal krajši delovni čas in je zato predlagala takšen dogovor. Tožena stranka se zaveda obveznosti za izplačilo regresa, ne čuti pa se krivo za zapoznelo izplačilo in se ne strinja s plačilom zakonskih zamudnih obresti. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu, odločitev o plačilu revalorizirane vrednosti ali da sodišče prizna tožnici le izplačilo regresa v višini, ki je določena za tekoče leto.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno oprlo na določbo 42. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (Ur.l. RS št. 2/91), 51. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 40/97) in na tarifno prilogo te kolektivne pogodbe. Ob dejstvu, da je bila tožnica pri toženi stranki v letu 1998 zaposlena že dalj kot 6 mesecev, ji je prisodilo pravilen znesek regresa, z zamudnimi obrestmi od 1.12.1998 dalje, kar je v skladu s tožbenim zahtevkom. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo ni sklicevala na nek dogovor s tožnico glede izplačila regresa, temveč le na svoje likvidnostne težave v letu 1998. Dogovor je omenila v posebni vlogi z dne 9.5.2003, in sicer, da je neizplačilo regresa tožnici v letu 1998 posledica ustnega dogovora v zvezi z njenim delovnim časom, ki je bil skrajšan zaradi majhnega otroka. V zameno za to se je tožnica odpovedala letnemu regresu. Šlo je za golo trditev tožene stranke, saj za njeno potrditev ni navedla nobenega dokaza. Tožena stranka tudi ni pristopila na prvi narok za glavno obravnavo. Tudi če je do takšnega ustnega dogovora dejansko prišlo, česar pa tožena stranka ni dokazala, tak dogovor ne bi mogel biti podlaga za to, da tožnica ne bi bila upravičena do izplačila regresa za letni dopust, že od datuma zapadlosti, kot ga v primeru nelikvidnih organizacij določa SKPGd. Navedbe tožene stranke namreč predstavljajo neustrezen poskus uveljavitve pobotanja terjatve tožnice in ugodnosti, ki naj bi jih tožena stranka nudila tožnici v zvezi z delovnim časom. Ne gre za dve terjatvi, ki bi se sploh lahko pobotali (336. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, ki se je v RS v času spornega razmerja uporabljal kot republiški predpis).

Glede na navedeno in v skladu z 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni zaznamovala.