Jedro

Dodatka za pomoč in postrežbo ni mogoče uvrstiti med prejemke iz 1. točke prvega odstavka 12. člena ZSVarPre in ga všteti v lastni dohodek prosilca.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je uporaba drugega odstavka 15. člena ZSVarPre v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči protiustavna, kar pomeni, da se do razjasnitve podzakonskih predpisov, sprejetih na podlagi ZSVarPre, uporablja Pravilnik o metodologiji za upoštevanje dohodka iz dejavnosti za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, Bpp 816/2014 z dne 24. 7. 2014, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč prosilca A.A. (tožnika v tem sporu) z dne 16. 5. 2014, zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi tožena stranka navaja določbe drugega odstavka 12. člena, 13. člena in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določajo finančni (subjektivni pogoj) za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ker se v skladu z določbo 14. člena ZBPP za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe členov 12., 13., 14., 15., 16., 17., 18., 20., 21., 22., 23., 24. in 25. Zakona socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), tožena stranka razlaga določbe tega zakona.

2. Dohodek na člana družine (lastni dohodek) ne sme presegati 530,44 EUR. Prosilec za brezplačno pravno pomoč se šteje za samsko osebo, upravičen je do mesečnega dodatka za pomoč in postrežbo v višini 292,11 EUR, iz njegovega finančnega računa je razvidno, da je skupaj prejel v zadnjih treh mesecih 1.011,75 EUR v obliki rednih mesečnih prilivov, kar pomeni, da znaša povprečni dohodek iz tega naslova 337,25 EUR. Skupaj z dodatkom za pomoč in postrežbo znaša njegov povprečni mesečni dohodek 629,36 EUR, kar presega z zakonom določen cenzus.

3. Prosilec je samostojni podjetnik in je v tekočem letu posloval z negativnim poslovnim izidom (287 EUR). V nadaljevanju navaja 15. člen ZSVarPre, ki določa, da če je upravičenčev mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, se kot njegov dohodek upošteva dohodek v višini 75% bruto minimalne plače. Ker je bil njegov dohodek nižji in znaša v maju 2014 bruto minimalna plača 789,15 EUR, se kot njegov dohodek upošteva višina 75% tega zneska, to je 591,86 EUR. Že tudi s tem prosilec presega z zakonom določen cenzus.

4. V nadaljevanju tožena stranka navaja še okoliščine in dejstva iz spisa Bpp 2353/2013, katerega listine izkazujejo, da ne izpolnjuje pogojev niti za izjemno brezplačno pravno pomoč. Tožena stranka izpolnitve vsebinskih kriterijev po 24. členu ZBPP v nadaljevanju ni ugotavljala, ker prosilec ne izpolnjuje že komulativno določenega subjektivnega (finančnega) pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 5. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb postopka. V uvodu navaja odločitev tožene stranke in priloženo dokumentacijo. Navaja, da ima naslednje prihodke: dodatke za pomoč in postrežbo po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ) v višini 292,11 EUR; nagrado za preseganje kvote po Zakonu o zaposlitvi, rehabilitaciji in zaposlovanju, ki jo izplačuje Javni jamstveni in preživninski sklad v višini 25% minimalne bruto plače do aprila 2014, ki pa se je znižala na 20% minimalne bruto plače. Ta se izplačuje podjetju oziroma podjetniku, ki ima zaposlene invalide nad kvoto. Ker je samozaposlen in je sam na kvoti, je upravičen do te nagrade; vsi prilivi po tekočem računu se ne morajo obravnavati enako, glede na to, da je s.p. in po Zakonu o dohodnini ter računovodskem standardu RS39, obstaja prost pretok denarja med podjetnikom in njegovim gospodinjstvom. Neutemeljen je vpogled v drug spis in prenašanje listin oziroma ugotovitev v tem spisu na obravnavano zadevo.

6. V nadaljevanju tožnik graja vročanje tožene stranke, ki ni bilo elektronsko ter zahteva, da mu sodišče svojo odločitev vroči v elektronski obliki v varni poštni predal. 7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba je utemeljena.

9. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker tožnik ne izpolnjuje subjektivnega (finančnega) pogoja za njeno dodelitev. Pravno podlago za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine, v skladu s 14. členom ZBPP, po sprejemu ZSVarPre, predstavljajo določbe tega zakona, to je v spornem primeru 12. člen, ki določa, kateri dohodki in prejemki se štejejo v lastni dohodek. Iz 1. točke prvega odstavka tega člena izhaja, da se v lastni dohodek štejejo obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine.

10. V spornem primeru odločitev tožene stranke temelji na pravni podlagi, ki je veljala do odločitve Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-161/12-16 z dne 20. 2. 2014. 11. Nepravilno je tožena stranka uporabila za ugotavljanje finančnega pogoja tudi do odločitve Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-161/12-16 z dne 20. 2. 2014 veljavno določbo 15. člena ZSVarPre, ki je glede dohodkov iz dejavnosti določal, da če je upravičenec šele začel opravljati dejavnosti, ali če je njegov mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, se kot njegov dohodek upošteva dohodek v višini 75% bruto minimalne plače. To pomeni, da se je v primeru, ko nosilec dejavnosti izkazuje izgubo, za potrebe ugotavljanja pravic do socialnovarstvenih prejemkov, kot dohodek upoštevala bruto minimalna plača v višini 75% (550,61 EUR). Ustavno sodišče v točki 22 navedene odločbe navaja, da se na podlagi izpodbijane ureditve, prosilcem za brezplačno pravno pomoč, ki opravljajo dejavnost, pa je njihov (dejanski) dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot njihov dohodek upošteva dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače. Navedeno pomeni, da samostojni podjetnik (oziroma drugi samozaposleni z registrirano dejavnostjo), do brezplačne pravne pomoči ni upravičen že na podlagi izpodbijanega odločbe in ne glede na višino svojega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti oziroma siceršnjega materialnega položaja. To hkrati pomeni, da te osebe, ki se znajdejo (iz različnih razlogov, v določenem obdobju) v okoliščinah, ko s samostojnim opravljanjem svojega dela ne dosegajo dohodka v višini bruto minimalne plače in bi jim zato sicer lahko pripadala brezplačna pravna pomoč, te ne dobijo, ker opravljajo (primerno) delo v okoliščinah neodvisnosti in avtonomnosti in se jim (zgolj) zato kot njihov dohodek, ki je pomemben za ugotovitev njihovega materialnega položaja, upošteva neki fiktivni dohodek in ne njihov dejanski, realni dohodek iz tega naslova. Za takšno ureditev ni najti razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari.

12. Nadalje v 25. točki ustavna odločba določa, da takšna odločitev, da je uporaba drugega odstavka 15. člena ZSVarPre v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči protiustavna, pomeni, da se do razjasnitve podzakonskih predpisov, sprejetih na podlagi ZSVarPre, uporablja Pravilnik o metodologiji za upoštevanje dohodka iz dejavnosti za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči (Pravilnik), ki v 5. členu določa, da se za posameznika, ki uveljavlja pravice do denarne socialne pomoči in je dejavnost šele začel opravljati, kot mesečni dohodek šteje minimalna plača, znana na dan vložitve vloge, zmanjšana za akontacio dohodnine in prispevke za socialno varnost. Tudi za ugotavljanje lastnega dohodka prosilcev, katerih mesečni dohodek iz dejavnosti je nižji od višine bruto minimalne plače (tako tudi sodba IV U 10/2014 z dne 19. 3. 2014).

13. V ponovnem postopku, bo tožena stranka pri presoji prosilčevega (tožnikovega) socialno premoženjskega pogoja za dodelitev brezplačen pravne pomoči, ki se nanaša na dohodek iz s.p. dejavnosti, morala upoštevati tudi zgoraj navedeno odločbo Ustavnega sodišča. 14. Utemeljen je tožbeni ugovor, da je tožena stranka nepravilno štela kot osebni prejemek tožnika dodatek za pomoč in postrežbo v višini 292,11 EUR. Dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga mesečno prejema tožnik (to je med strankama postopka nesporno) je mesečni denarni prejemek, ki ga po ZPIZ pridobijo uživalci pokojnine in določeni zavezanci s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da gre za prejemek, ki ga določa 12. člena ZSVarPre izrecno ne šteje kot prejemek, ki se všteva v lastni dohodek. Glede na to, je treba še ugotoviti ali gre za obdavčljivi denarni prejemek na podlagi 1. točke prvega odstavka 12. člena tega zakona. Iz določb 23. člena Zakona o dohodnini (dalje ZDoh-2) izhaja, da se dohodnina ne plača od dohodkov iz naslova dohodkov iz obveznega pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, ki so našteti v tej določbi, med drugim tudi od dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi ZPIZ (4. točka ZDoh-2), kar pomeni, da spornega prejemka ni mogoče uvrstiti med prejemke iz 1. točke prvega odstavka 12. člena ZSVarPre. Glede na navedeno, je tožena stranka v višino tožnikovega lastnega dohodka v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo tožbe, nepravilno štela tudi ta znesek dodatka za pomoč in postrežbo, ne da bi ugotovila, ali je ta znesek sploh dolžna upoštevati (tudi sodba IV U 200/2013 z dne 3. 12. 2013). Sodišče ostale tožbene ugovore ni presojalo, ker za odločitev niso pravno relevantni.

15. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (nepravilna uporaba materialnega prava) in zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.