Jedro

Za dovoljenost revizije je odločilna le vrednost spornega predmeta, ki jo navede stranka ali določi sodišče. Ko gre za ugotovitvene zahtevke glede tega, katero premoženje spada v skupno premoženje strank in kolikšen je njun delež na tem premoženju, ni nujno, da je navedena vrednost spornega predmeta v višini, denimo, prometne vrednosti predmetov skupnega premoženja. Pri ugotovitvenih tožbah je namreč sporni predmet pravica ali pravno razmerje, ki se naj ugotovita. Gre torej za oceno interesa, ki ga ima tožnik za takšno ugotovitev.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s svojo odločbo med drugim ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank 57,3% dvosobnega stanovanja v Ljubljani, in naložilo tožencu, naj izstavi listino, na podlagi katere se bo vknjižila lastninska pravica na tej nepremičnini do 33,65% na tožničino ime; da mora toženec plačati tožnici 199.126,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.1992 dalje; da mora tožnica plačati tožencu tolarsko vrednost 3.785,60 DEM z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe dalje. Kar sta stranki zahtevali več, je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj jo vrhovno sodišče razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v ponovno reševanje in odločanje. Trdi, da vrednost izpodbijanega dela sodbe presega zakonsko mejo 1.000.000 SIT za dovoljenost revizije, saj gre za ugotovitev deleža na dvosobnem stanovanju v L., osebnem avtomobilu in denarnih sredstvih.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je (v premoženjskih sporih) revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Mogoče je tudi pritrditi, da vrednost stanovanja presega to vsoto. Vendar se upošteva, ko gre za pravico do revizije, vrednost, ki jo navede stranka v tožbi, če predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (drugi odstavek 180. člena in drugi odstavek 44. člena ZPP oziroma drugi odstavek 186. člena v času vložitve tožbe in nasprotne tožbe oziroma njenih sprememb veljavnega Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP 1977). V tej zadevi je predsednica senata na pripravljalnem naroku 3.12.1990 po opozorilu tožene stranke določila vrednost tožničinega ugotovitvenega tožbenega zahtevka na 1.000.000 din (oziroma po Zakonu o uporabi denarne enote RS, Ur. l. RS, št. 17/91 - 1.000.000 SIT). Tožena stranka pa je vrednost svojega ugotovitvenega zahtevka iz nasprotne tožbe dne 19.07.1991 ocenila na 90.000 SIT, denarni dajatveni zahtevek pa je bil postavljen v višini 6.000 DEM, kar je po takratnem tečaju 1 DEM je 13 din predstavljalo vrednost 78.000 din. Ko je tožeča stranka 1.04.1991 delno spremenila svoj ugotovitveni zahtevek in namesto ugotovitve skupnega premoženja med drugim na 150.000 DEM zahtevala takšno ugotovitev na dvosobnem stanovanju, nove vrednosti spornega predmeta ni navedla, tožena stranka pa na to ni reagirala. Res je bil takrat postavljen tudi podrejeni dajatveni zahtevek za plačilo 75.000 DEM, vendar ne kot alternativna obveznost oziroma nadomestno upravičenje v smislu prvega odstavka 40. člena ZPP 1977 (pa tudi sicer ta vsota po takratni vrednosti ne bi presegla znesek 1.000.000 din oziroma sedaj SIT). Iz povedanega sledi, da nobeden izmed tožbenih zahtevkov tako ene kakor druge stranke, pa naj gre za nedenarni (drugi odstavek 44. člena ZPP) ali denarni (prvi odstavek 39. člena ZPP) ne presega zneska 1.000.000 SIT. Kot rečeno, so pomembni le zneski, ki jih navede stranka sama ali določi sodišče po pooblastilu iz tretjega odstavka 44. člena ZPP. Tožena stranka tudi ni izkoristila možnosti po pravkar navedenem predpisu, da bi hkrati s pritožbo zoper sodbo izpodbijala tudi sodno določitev vrednosti spornega predmeta.

Ni utemeljeno nadaljnje revizijsko stališče, da sta bili tožbi vloženi in spreminjani še v času, ko je bila le ena vrsta prvostopenjskih sodišč in ko za to ni bila pomembna višina vrednosti spornega predmeta. Zakonske določbe o pravici do revizije, kadar je pomembna vrednost spornega predmeta, ne urejajo različno, v katerem obdobju se je določala vrednost spornega predmeta. Tako zatrjevanega razlikovanja ni mogoče upoštevati. Nadalje, sodišče mora res paziti na svojo stvarno pristojnost, toda v tej zadevi prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba zadeve odstopiti okrožnemu sodišču, ker vrednosti postavljenih zahtevkov tako tožeče kot tožene stranke niso presegale meje, nad katero bi bilo pristojno okrožno sodišče. V zvezi s trditvijo, da je nedopustno deklarirati nižjo vrednost spornega predmeta od dejanske, je bil o že pojasnjeno, da revident ni izkoristil možnosti pravnega sredstva zoper uradno določitev vrednosti spornega predmeta. Po drugi strani pa, ko gre za ugotovitvene zahtevke glede tega, katero premoženje spada v skupno premoženje strank in kolikšen je njun delež na tem premoženju, ni nujno, da je navedena vrednost spornega predmeta v višini, denimo, prometne vrednosti predmetov skupnega premoženja. Pri ugotovitvenih tožbah je namreč sporni predmet pravica ali pravno razmerje, ki se naj ugotovita. Gre torej za oceno interesa, ki ga ima tožnik za takšno ugotovitev.

Ker gre pri tožbenih zahtevkih, postavljenih v tej pravdi, tako v tožbi kakor nasprotni tožbi, za navadno objektivno kumulacijo zahtevkov (drugi odstavek 41. člena ZPP), nobeden med njimi pa ne presega revizijsko dovoljene meje 1.000.000 SIT, pomeni, da je tožena stranka vložila revizijo zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato je bilo treba nedovoljeno revizijo zavreči (377. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom tega sklepa (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).