Jedro

Izhodišča za določitev vrednosti spornega predmeta ne morejo predstavljati predvideni stroški izvedbe sodnega postopka, saj je smisel opredelitve spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora, na katerega se nato vežejo (nadaljnje) procesne posledice, med drugim tudi odmera taksne obveznosti in predvideni sodni stroški.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožeče stranke ugodi ter se plačilni nalog z dne 11. 3. 2019 spremeni tako, da znaša znesek sodne takse, ki ga mora tožeča stranka plačati 15,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog opr. št. V Pg 1485/2018 z dne 11. 3. 2019, s katerim ji je v plačilo naložilo premalo plačano sodno takso za postopek po tarifni številki 1111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) v višini 3.075,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1) Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru ugodi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožeča stranka kot delničar tožene stranke izpodbija veljavnost sklepa skupščine tožene stranke, s katerim je skupščina soglašala s sklenitvijo in izvršitvijo prodajne pogodbe 146.460 delnic tožene stranke v družbi G. d.d., K., in sicer po ceni 298,00 EUR na delnico.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugovora tožene stranke o prenizko ocenjeni vrednosti spornega predmeta v višini 1.500.00 EUR, tega sprva po prostem poudarku glede na obseg in pomen predmeta določilo na višino 186.523,41 EUR (30. člen ZST-1). Štelo je, da pomen obravnavane tožbe za tožečo stranko ni enak obsegu spremembe sklepa o soglasju k prodaji, pač pa bi se njen pomen kazal v znesku, ki bi ga v primeru uspeha imel sporni pravni posel s prodajo delnic v skupnem znesku 43.525.880,00 EUR upoštevaje število njenih delnic. Ker bi na tožečo stranko kot imetnika 929 delnic tožene stranke ob prodaji tako odpadlo 186.523,41 EUR, je sklenilo, da navedeni znesek predstavlja pravo vrednost predmeta postopka. Na tej podlagi ji je nato naložilo plačilo premalo plačane sodne takse v višini 3.075,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nadalje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 11. 3. 2019 glede napačne odmere sodne takse, v katerem je zatrjevala, da vrednost spornega razmerja obsega zgolj upravičene stroške storitve, ki so potrebni za pripravo in izdajo ugotovitvene ali oblikovalne sodbe tovrstnega gospodarskega spora, ki večinoma temelji na predložnih dokazih v tožbi. Ponovilo je stališče, da glede na pomen in obseg predmeta pravo vrednost spora predstavlja 186.523,41 EUR.

7. Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija sodno določitev vrednosti spornega predmeta in na tej podlagi odmerjeno višino sodne takse, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno raztolmačilo povezanost določb ZGD-1, ZNP, ZPP in ZST-1.1 Izhodišče za določitev vrednosti spornega predmetna namreč ne morejo predstavljati predvideni stroški izvedbe sodnega postopka, saj je smisel opredelitve spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora, na katerega se nato vežejo (nadaljnje) procesne posledice, med drugim tudi odmera taksne obveznosti in predvideni sodni stroški. Ker tožeča stranka uveljavlja nedenarni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti skupščinskega sklepa, ZST-1 pa za takšne spore posebno ne določa zakonske vrednosti predmeta (prim. 19. člen ZST-1), je sodišče denarni ekvivalent pravnega interesa tožeče stranke pravilno preizkušalo potrditveni podlagi strank in ob uporabi metodološkega napotila prostega preudarka po 30. členu ZST-1. Sodišče prve stopnje je pri tem pretresalo več okoliščin primera, pri čemer je skupno vrednost prodaje delnic vzelo zgolj za eno izmed njih, ne pa za tudi za odločilno, saj je prav tako upoštevalo položaj tožeče stranke kot manjšinskega delničarja tožene stranke, na katerega tožeča stranka pritožbeno opozarja. V tem oziru zato ne držijo pritožbene navedbe, da mu je bilo kot takemu z očitanim postopanjem sodišča poseženo v njegovo pravico do sodnega varstva.

8. Sodišče prve stopnje je prav tako ravnalo pravilno, ko je tožeči stranki v izpodbijanem sklepu podalo pojasnilo, da rok za plačilo takse začne teči naslednji dan po vročiti tega sklepa. Takšno postopanje mu namreč nalaga sedmi odstavek 34.a člena ZST-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče ugovoru zoper plačilni nalog ne ugodi, začne teči rok za plačilo takse naslednji dan po vročitvi sklepa, s katerim je o ugovoru odločeno, na kar mora sodišče stranko opozoriti. Ker izpodbijani sklep takšen pouk vsebuje, zadostuje zakonskim pogojem, zato so odveč tudi pritožbene trditve o zmotni uporabi materialnega prava.

9. Tožeča stranka pa utemeljeno izpostavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki se nanaša na pomanjkljivost matematičnega izračuna pri opredelitvi vrednosti predmeta, na kar je opozorila tudi že v ugovoru zoper plačilni nalog. Pravilni so očitki, da računska operacija, po kateri je sodišče prve stopnje predvideno kupnino 43.525.880,00 EUR od prodaje delnic tožene stranke v G. d.d., K. (146.060 delnic po 298,00 EUR) delilo s številom delnic tožeče stranke v toženi stranki (929 delnic), ne da končnega rezultata 186.523,41 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa o določitvi vrednosti predmeta, je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na notarski zapisnik 27. redne skupščine delničarjev tožene stranke (priloga B2), iz katerega (še) izhaja, da je tožeča stranka imetnik 929 delnic tožene stranke od skupno 21.678.535, kar obseg njenih upravičenj postavi na višino 0,000042 %. Glede na izbrani kriterij (imetništvo delnic) bi bilo njen pravni interes za sodno varstvo tako v razmerju do predvidene kupnine potrebno ovrednotiti glede na njena upravičenja znotraj tožene stranke. Tega vidika pa sodišče prve stopnje pri celotnem izračunu ni upoštevalo, čeprav se na (relativni) obseg njenih delnic kot manjšinskega delničarja v obrazložitvi sklepa sklicuje. Morebitno iztržena kupnina 43.525.880,00 EUR, bi tožečo stranko glede na njen delež korporacijskih upravičenj tako lahko zadevala (zgolj) v znesku 1.828,08 EUR in ne v znesku 186.523,41 EUR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da je za vrednost spornega predmeta, ki je sorazmeren interesom tožeče stranke v konkretni zadevi potrebno vzeti znesek 1.828,08 EUR.

10. Sodišča prve stopnje je glede na navedeno vrednost spornega predmeta določilo in sodno takso nato odmerilo na podlagi napačne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je posledica zmotne presoje seznama prisotnih delničarjev na skupščini tožene stranke (priloga B2). Tožeča stranka je ob vrednosti spornega predmeta 1.828,08 EUR tako po tarifni številki 1111 ZST-1 dolžna plačati sodno takso v znesku 165,00 EUR. Ker jo je v znesku 150,00 EUR po vložitvi tožbe že plačala, ostaja neporavnana še v višini 15,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep skladno z navedenim spremenilo tako, da je ugovoru tožeče stranke ugodilo ter doplačilo sodne takse v plačilnem nalogu določilo na višino 15,00 EUR (2. točka 358. člena ZPP).

1 Zoper odločbo o ugotovitvi prave vrednosti iz prvega odstavka 31. člena ZST-1 je dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1). Ustavno skladna pa je razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Prim. VSL sklep I Cpg 202/2017.