Jedro

Protipravnost, kot izhaja iz definicije kaznivega dejanja (7. člen KZ), je splošna sestavina slehernega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je v opisu dejanja posebej navedena.

Stališče, da je premoženjska korist protipravna le, če hkrati pomeni tudi oškodovanje gospodarskega subjekta, ni pravilna. Pri kaznivem dejanju po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ je premoženjska korist protipravna že zato, ker izvira iz storilčeve zlorabe položaja ali pravic, ne glede na njen vpliv na premoženje gospodarskega subjekta.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obosojenec je dolžan plačati povprečnino 600.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega E.D. spoznalo za krivega (točke I/1a in b in 2.) nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ, obsojenega C.C. pa (točka II.) nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenje poslovnih listin po 1. in 2. odstavku 240. člena KZ. Obsojenemu D. je izreklo kazen 1 leto in 8 mesecev zapora, obsojenemu C. pa kazen 8 mesecev zapora ter stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas štirih let. Odločilo je tudi, da sta oba obsojenca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka in vsak na 1,000.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Z isto sodbo je iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obsojenega C.C. oprostilo obtožbe nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega E.D. dne 15.7.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka B.B. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker ni utemeljena. Po pregledu sodb ugotavlja, da ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in tudi ne kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Obe sodišči sta se v razlogih svojih odločb opredelili do vseh bistvenih okoliščin v obravnavanem primeru, sodišče druge stopnje pa je zagovorniku argumentirano odgovorilo na njegove navedbe v pritožbi, katere zagovornik ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Dejstvo, da je višji državni tožilec podprl stališče obrambe, ne pomeni, da mora sodišče mnenje državnega tožilca sprejeti. Neupoštevanje mnenja višjega državnega tožilca ne predstavlja nobene kršitve zakona. Ne držijo tudi trditve zagovornika, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker naj bi obsojenemu očitano kaznivo dejanje ne imelo vseh znakov kaznivega dejanja. V opisu obeh dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja so tudi v konkretnem delu opisani navedeni znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. ali 1. odstavku 244. člena KZ. Tudi na te očitke je v zvezi z zagovornikovo pritožbo sodišče druge stopnje v svoji sodbi odgovorilo. Iz obširnih navedb v zahtevi jasno izhaja, da se zagovornik ne strinja tudi z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj izpodbija ugotovitve sodišča in polemizira z njimi. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljeno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Zaradi navedenega vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. V razdelku zahteve z naslovom "Kršitev ustavnih pravic in temeljnih načel kazenskega zakona in kazenskega postopka" zagovornik uveljavlja kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic (22. člen) ter ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen); sodišči naj bi po njegovem mnenju razsojali samovoljno in arbitrarno ter v nasprotju z zakonskimi določbami, saj se nista opredelili do bistvenih okoliščin primera ali pa jih zavrnili kot nepomembne.

Navedene kršitve v tem delu zahteve zagovornik uveljavlja brez povezave s konkretnimi okoliščinami oziroma na tako splošen način, da Vrhovno sodišče, ki je vezano zgolj na preizkus kršitev, ki jih vložnik konkretizira in utemelji (1. odstavek 424. člena ZKP), ni moglo preizkusiti njihove utemeljenosti. Iz enakega razloga tudi ni moglo odgovoriti na nejasen zagovornikov očitek, da naj bi višje sodišče "prekoračilo svoja pooblastila", ker je odločilo v nasprotju s predlogom višjega državnega tožilca, ki je, iz enakih razlogov kot zagovornik v pritožbi, predlagal razveljavitev prvostopenjske sodbe. Tudi v tem delu zahteve zagovornik ne opredeli določno, katera ustavna oziroma zakonska pooblastila naj bi sodišče s tem kršilo, pri tem pa že sam pravilno ugotavlja, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi formalno ni vezano na predlog višjega državnega tožilca.

2. V sklopu navedb o kršitvi kazenskega zakona, kar naj bi bil temeljni razlog za nezakonitost sodbe, zagovornik smiselno uveljavlja kršitev 1. točke 372. člena ZKP, saj po njegovem mnenju dejanje, za katerega je obsojenec obsojen, ni kaznivo dejanje po 244. členu KZ. Navaja, da naj bi sodišče druge stopnje pri razlagi določbe spregledalo, da je obravnavano kaznivo dejanje po svojem bistvu premoženjski delikt, ki pomeni poslovno nezvestobo storilca do lastnika podjetja in da je ravnanje storilca usmerjeno v pridobitev protipravne premoženjske koristi ali namensko povzročitev škode. V konkretnem primeru je obsojenec odobril izplačilo agentoma za opravljene storitve po sklepu pristojnega upravnega odbora, v skladu z odločitvijo lastnika gospodarskega subjekta in v njegovo korist, pri tem pa ni nastala nobena škoda. Zato po mnenju zagovornika pridobitev protipravne premoženjske koristi kot temeljni element tega kaznivega dejanja ni podana. Sodišče druge stopnje naj bi s svojo razlago zakona tudi "nezakonito in protiustavno širilo kriminalno cono kaznivosti določbe 244. člena KZ", saj, kot navaja zagovornik, vsako gospodarsko poslovanje v nasprotju s predpisi še ne pomeni, kot naj bi to izhajalo iz sodbe višjega sodišča, da je zaradi tega vsaka premoženjska korist oziroma škoda, ki izvira iz takšnega poslovanja, protipravna.

Iz navedenega sledi, da zagovornik problematizira obstoj kaznivega dejanja in obsojenčevo krivdo s sklicevanjem na okoliščine (sklep upravnega odbora oziroma privolitev lastnika v izplačilo provizije, koristnost oziroma neškodljivost takšnega obsojenčevega ravnanja za igralnico), ki so za presojo zadeve pravno nepomembne in ne izključujejo protipravnosti obsojenčevega ravnanja, kot zmotno navaja zagovornik.

Glede na vsebino zahteve je treba pojasniti, da protipravnost lahko na splošno opredelimo kot nasprotnost prepovedim in zapovedim iz pozitivnega prava, ki so v opisu dejanja praviloma ustrezno razčlenjene, ali pa se kazenska norma sklicuje na normo iz drugega pravnega področja (blanketna norma). Protipravnost, kot izhaja iz definicije kaznivega dejanja (7. člen KZ), je splošna sestavina slehernega kaznivega dejanja, ne glede na to ali je v opisu dejanja posebej navedena. Pri obravnavanem kaznivem dejanju je protipravnost storilčevega ravnanja izražena z inkriminacijo zlorabe storilčevega položaja ali pravic pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki je povezana z njegovim položajem in pooblastili pri gospodarskem subjektu in jo storilec lahko izvrši v treh oblikah: bodisi tako, da zlorabi svoj položaj, da prestopi meje svojih pravic ali pa tako, da ne opravi svojih dolžnosti. Značilnost obravnavanega kaznivega dejanja, brez katere ni tega dejanja, je tudi ta, da mora biti storilčevo ravnanje motivirano s pridobitvijo premoženjske koristi sebi ali komu drugemu ali s povzročitvijo premoženjske škode (1. odstavek); če sta premoženjska korist oziroma škoda veliki in ju je storilec hotel uresničiti, pa je podana hujša oblika tega kaznivega dejanja (2. odstavek).

Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je bistvo očitka obsojenčeve krivde v tem, da je kot direktor igralnice C.P., ki je odgovoren za zakonitost njenega poslovanja, agentoma - italijanskima državljanoma dovolil, da sta (na podlagi ustnega dogovora) brez predpisanih dovoljenj in ne da bi izpolnjevala zakonske pogoje za takšno dejavnost, torej nezakonito, na način, razviden iz opisa dejanja, posojala denar igralniškim gostom tako, da sta jim v zameno za čeke izročala igralne žetone. Zato sta od gostov prejemala 5% provizijo, po odobritvi obsojenca pa od igralnice še 5% provizijo od vsote žetonov, zamenjanih za čeke, torej enako plačilo kot banka, ki je v igralnici opravljala enako dejavnost. Navedeno dejavnost in izplačila je obsojenec prikril tako, da je s svojim podpisom potrdil upravičenost in odredil izplačilo lažnih računov, v katerih je bilo navedeno, da gre za stroške reklame (akvizicije gostov), ki pa jih agenta v resnici nista imela. Po ugotovitvah prvostopenjske sodbe tudi ni videti, "v čem naj bi bilo delo, kateremu sicer ne odreka izjemnega pomena, ki bi ga igralnica morala plačati s 5% provizijo, poleg provizije gostov", zaradi česar ocenjuje, da je bila takšna provizija nesorazmerna oziroma, da do nje nista bila upravičena, saj sta imela s svojo dejavnostjo minimalne stroške, glede na to, da sta opravljala dejavnost kot fizični osebi in nista plačevala nobenih dajatev, denar pa sta brez tveganja posojala samo gostom, ki sta jih poznala. Ugotovilo je tudi, da sta agenta v času od 17.1.1994 do konca meseca septembra 1995 prejela skupno okrog 45,000.000,00 SIT provizije.

V skladu z navedenimi dejanskimi ugotovitvami in razlago bistva obravnavanega kaznivega dejanja je višje sodišče utemeljeno zavrnilo že omenjeno zagovornikovo stališče, da je premoženjska korist protipravna le, če hkrati pomeni tudi oškodovanje gospodarskega subjekta. Pri obravnavanem kaznivem dejanju je premoženjska korist protipravna že zato, ker izvira iz storilčeve zlorabe položaja ali pravic, ne glede na njen vpliv na premoženje gospodarskega subjekta. Tudi v konkretnem primeru koristnost oziroma škodljivost obsojenčevega ravnanja za igralnico pravno ni pomembna, saj ni zakonski znak kaznivega dejanja. Protipravnost obsojenčevega ravnanja in nastale posledice, ki jo vložnik zahteve zanika, se kaže predvsem v obsojenčevi nezakoniti odobritvi izplačil provizije agentoma z namenom, da jima pridobi premoženjsko korist. Ta je protipravna, ker je pogojena z obsojenčevim nezakonitim ravnanjem, brez katerega ne bi nastala, in ker agenta do nje nista bila upravičena iz naslova stroškov reklame, saj jih nista imela. Do plačila takšne provizije pa po oceni prvostopenjske sodbe nista bila upravičena niti glede na dejansko opravljene storitve v zvezi s posojanjem denarja in stroški, ki sta jih imela s tem v zvezi. Višje sodišče tudi pravilno ugotavlja, da sklep upravnega odbora, da se agentoma odobri izplačilo 5% provizije ne izključuje obsojenčeve krivde, saj je bil obsojenec glede na svoj položaj in pooblastila po zakonu dolžan skrbeti za zakonitost poslovanja.

3. V okviru zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka zagovornik predvsem izpostavlja izrek, ki naj bi bil "pomanjkljiv, neprecizen in nerazumljiv", s čimer smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

a) Navaja, da iz izreka in obrazložitve sodbe ni jasno, kakšno izvršitveno dejanje se obsojencu očita, saj je v njem navedeno, da je obsojenec "izrabil svoj položaj, oziroma prestopil meje svojih pravic", takšen izrek pa dopušča dvom in samovoljno razlago. Sprašuje se tudi, kako je obsojenec zlorabil svoj položaj s tem, da je dovolil agentoma posojanje denarja. Izrek naj bi tudi dopuščal razlago, da se obsojencu očita opustitev dolžnosti, ker agentoma kot direktor, ki je dolžan skrbeti za zakonitost, ni preprečil takšne dejavnosti.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v smislu nerazumljivosti opisa kaznivega dejanja je podana, ko ni jasno, na kaj se opis nanaša oziroma, kaj je bilo z njim odločeno. Zaradi navedene pomanjkljivosti v opisu abstraktnega dejanskega stanu, zaradi katere izrek v tem delu res ni razumljiv v enem samem pomenu, izpodbijani sodbi ni mogoče očitati navedene kršitve. Iz opisa konkretnega dejanskega stanu namreč določno in jasno izhaja očitek zlorabe položaja, katerega bistvo je predvsem v tem, da je obsojenec kot direktor igralnice odobril in odredil izplačilo računov agentoma C. in M. za stroške reklame, ki sta jih izdala, ki pa jima niso nastali, da bi s tem prikril opravljanje nezakonitega posojanja denarja v igralnici C.C. ter plačilo 5% provizije za opravljanje te dejavnosti; tako pa je ravnal z namenom, da jima bi pridobil premoženjsko korist, do katere nista bila upravičena.

Sodišče prve stopnje je na 40. strani sodbe strnjeno povzelo bistvo obsojenčevega ravnanja in ugotovilo, da je obsojenec na opisan način izrabil položaj direktorja ter agentoma pridobil premoženjsko korist, ki je slednja sicer ne bi pridobila. Stališče pritožbe glede nejasnosti izreka je zavrnilo tudi pritožbeno sodišče (sodba, stran 6), ki je poudarilo, da je za razumevanje opisa kaznivega dejanja odločilen opis konkretnega dejanskega stanu, mnenja pa je tudi bilo, da je izvršitvena oblika kaznivega dejanja v opisu in razlogih sodbe "ustrezno pojasnjena". Kolikor zagovornik zanika, da bi obsojenec na kateri koli način zlorabil svoj položaj, s tem izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi; iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

b) Nejasnost izreka zagovornik vidi tudi v tem, ker v opisu dejanja naj ne bi bil določen čas njegove izvršitve oziroma, kdaj naj bi obsojenec zlorabil svoj položaj, pri čemer zagovornik zavrača stališče pritožbenega sodišča, da čas storitve ni pomemben.

Pritrditi je treba stališču pritožbenega sodišča, da pri nadaljevanem kaznivem dejanju, ki je predmet tega postopka, zadošča navedba začetka in konca obsojenčeve kaznive dejavnosti. Ta se je, kot izhaja iz izreka sodbe, raztezala od 17.1.1994 do septembra 1995. V navedenem obdobju je bila izvrševana nezakonita dejavnost agentov, vključno z obsojenčevo neupravičeno odobritvijo izplačila premoženjske koristi.

c) Zagovornik se ne strinja s stališčem višjega sodišča, za katerega naj ne bi bila pomembna protispisnost oziroma nejasnost izreka, ki jo zagovornik vidi v tem, da obsojenec ni posojal denarja, kot se zatrjuje v izreku, pač pa je v resnici zamenjeval čeke za žetone, za kar je prejemal provizijo.

Vsebina dejavnosti, ki jo je v igralnici opravljal C.C., je nedvomno ugotovljena. Sodišče prve stopnje jo je v izpodbijani sodbi temeljito razčlenilo (sodba, stran 35 in 36) ter zaključilo, da je v manjšem obsegu šlo za menjalni posel, v preostalem delu pa za posojilno pogodbo. Ker zagovornik v pritožbi ni pojasnil, zakaj naj bi bila natančnejša pravna označba navedenih poslov odločilnega pomena za obstoj kaznivega dejanja, oziroma v čem naj bi natančnejša pravna označba vplivala na razumljivost izreka, tega pa ne pojasni tudi v vloženi zahtevi, Vrhovno sodišče te zagovornikove navedbe prav tako ocenjuje kot nepomembne za presojo zadeve.

d) Vložnik tudi zatrjuje, da naj bi bil izrek sam s seboj v nasprotju, do česar pa se višje sodišče naj ne bi opredelilo, ker se v začetku opisa zatrjuje, da gre za plačilo dogovorjene pet odstotne provizije, iz česar bi bilo po mnenju zagovornika mogoče sklepati, da gre za upravičeno izplačilo za dogovorjeno in opravljeno storitev, v nadaljevanju pa je v nasprotju s tem zapisano, da gre za neupravičeno izplačilo, ker agenta storitev, navedenih v računih, nista opravila.

Zatrjevana kršitev je posledica zagovornikove nepravilne interpretacije opisa kaznivega dejanja oziroma stališča obrambe, ki pa ga prvostopenjsko sodišče argumentirano zavrača, četudi ne zadeva bistva obtožbe, ki je želela prepričati, da sta bila agenta upravičena do izplačila 5% provizije od vsote zamenjanih čekov za žetone. Za takšno razlago pa v opisu kaznivega dejanja, v povezavi z obrazložitvijo prvostopenjske sodbe, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi kar zadeva jasnost in popolnost izreka, ni podlage. Zato višjemu sodišču tudi ni mogoče očitati, da se ni opredelilo do te pritožbene navedbe (1. odstavek 395. člena ZKP).

Izrek naj bi bil po vložnikovih navedbah nejasen in nerazumljiv tudi v opredelitvi glede tega, kdo naj bi opravljal prepovedano dejavnost in komu naj bi nastala protipravna premoženjska korist. Iz opisa kaznivega dejanja določno izhaja, da je prepovedano dejavnost v igralnici C. opravljal C.C. v svojem, kot tudi v imenu P.M.M., iz sodbenega izreka nadalje izhaja, da sta oba izdajala in uporabljala lažne račune in da je obsojenec z odobritvijo plačila računov obema pridobil premoženjsko korist. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe na prvi strani izhaja, da sta C. in M. ustanovila ustno družbo za menjavo žetonov in da so družbeniki prihodke iz te dejavnosti delili.

4. Zagovornikove ugovore v zvezi z uporabo oziroma razlago zakona o igrah na srečo, s katerimi prav tako uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, je mogoče strniti v naslednje očitke: a) V opisu pod točko I/2 se obsojencu očita tudi kršitev 6. člena Zakona o igrah na srečo, ki je tujcem prepovedoval opravljanje storitev v zvezi s katerokoli igro na srečo. Sodišče prve stopnje se po navedbah vložnika naj ne bi opredelilo do te kršitve, sodišče druge stopnje pa je bilo mnenja, čeprav gre za odločilno dejstvo, da to ni pomembno, ker je celotna vsebina določbe povzeta v opisu kaznivega dejanja, kar pa po mnenju zagovornika ne drži. Ob takšnem ravnanju, ko se sodišče ne opredeli do odločilnega dejstva, zagovornik vidi kršitev kazenskega postopka in tudi kršitev 22. člena Ustave.

b) Zagovornik tudi navaja, da je omenjeni zakon stopil v veljavo šele 3.6.1995, zato bi se očitek o kršitvi te določbe lahko nanašal le na zadnje tri račune v opisu dejanja pod točko I/2, ne pa na vse naštete račune iz te točke. Za sodišče druge stopnje je to nepomembno, čeprav obsojenec na ta način odgovarja za kršitev po zakonu, ki v času njegovega ravnanja ni bil v veljavi.

c) V opisu pod točko I/1 je po navedbah vložnika očitek o navedeni kršitvi zakona izpuščen, čeprav je dejanje opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje, vendar zagovornik ne pove, katero konkretno kršitev zakona s tem uveljavlja.

V opisu dejanja pod točko I/2 je med drugim navedeno, da "opravljanje storitev v zvezi s katerokoli igro na srečo tujim osebam prepoveduje tudi 6. člen Zakona o igrah na srečo". Celotno besedilo te določbe pa se glasi: "Sprejemanje vplačil za igre na srečo ali opravljanje drugih storitev v zvezi s katerokoli igro na srečo za tuje osebe v Republiki Sloveniji je prepovedano". Primerjava pokaže, da je v opisu dejanja vsebina navedene določbe povzeta le deloma, vendar vsebinsko korektno in jo je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča mogoče upoštevati zgolj v pomenu, kot ga pravilno navajata nižji sodišči. Ker je Zakon o igrah na srečo stopil v veljavo šele 3.6.1995 (torej po času storitve kaznivega dejanja pod tč. I/1), višje sodišče pravilno ugotavlja, da se očitek o kršitvi te določbe lahko nanaša le na zadnje tri račune v opisu dejanja pod točko I/2. Čeprav iz opisa to ni razvidno, to v ničemer ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja in obseg obsojenčeve kazenske odgovornosti. Višje sodišče namreč pravilno poudarja, ko zavrača kot neutemeljene vsebinsko enake pritožbene navedbe zagovornika, da je bila dejavnost C.C. v igralnici nedovoljena tudi po drugih predpisih; "C. namreč ni imel delovnega dovoljenja, določenega v 2. členu Zakona o zaposlovanju tujcev, začetka opravljanja storitev v Republiki Sloveniji pa tudi ni prijavil pri pristojnem državnem organu, kot to zahteva 20. člen Zakona o zunanje trgovinskem poslovanju. Zato tudi po oceni Vrhovnega sodišča navedene pomanjkljivosti, na katere sicer upravičeno opozarja zagovornik, ne predstavljajo kršitev, ki bi terjale razveljavitev oziroma spremembo pravnomočne sodbe.

5. Zagovornik višjemu sodišču tudi očita, da se ni opredelilo do ostalih pritožbenih navedb v zvezi s kršitvijo materialnega prava, kot tudi do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje in so po njegovem ključnega pomena. V tem vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka (smiselno uveljavlja kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP) ter kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic ter pravice do pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave).

a) Zahteva navaja, da že omenjeni zakoni o igrah na srečo, o zaposlovanju tujcev in o zunanjetrgovinskem poslovanju ne prepovedujejo posojilne dejavnosti v igralnici in tudi ne opravljanje take dejavnosti tujcem, saj prepoved v zakonu ni izrecno določena; določajo zgolj pogoje, pod katerimi lahko tujci v Republiki Sloveniji opravljajo takšno dejavnost. Zato kršitev navedenih predpisov ni mogoče opredeliti kot nezakonito ravnanje in je očitek C.-ju v tej smeri neutemeljen.

Iz razlogov drugostopenjske sodbe na osmi strani izhaja, da se sodišče druge stopnje pridružuje razlogom prvostopenjske sodbe, da je C.C. opravljal svojo dejavnost, ne da bi izpolnjeval že omenjene zakonske pogoje, torej je po oceni sodišča ravnal nezakonito. Na isti strani svoje odločbe pa je kot odvečna zavrnilo tudi zagovornikova pojasnjevanja v pritožbi, kaj je razumeti pod izrazom "nezakonito" in pravilno ugotovilo, da ga razume kot neskladnost z "zakoni in predpisi".

b) Med pritožbenimi navedbami, ki se sicer nanašajo na dejansko stanje, na katere sodišče druge stopnje naj ne bi odgovorilo (stran 11 - 13 zahteve), zagovornik izpostavlja: - položaj in pravice obsojenega D. kot direktorja krovne družbe igralnice C., ki je bil izvajalec poslovne politike in ukrepov, izoblikovanih v upravnem odboru družbe; - ugotovitev sodišča, da naj bi bili člani upravnega odbora zapeljani in da niso vedeli, kakšne sklepe sprejemajo; - problematiko dela in nagrajevanja agentov, s katero je bil upravni odbor seznanjen in o kateri je odločal na svojih sejah; - da je C.C. dejansko opravljal agencijske posle in v tem okviru servisiral goste, da njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot posojilno službo in da enako delo opravlja še sedaj, le da v okviru družbe S.L.M.; - da so bila izplačila 5% provizije izvršena za dejansko opravljeno delo in da računi, kot izhaja iz izpovedb dveh prič iz finančno računovodske službe, niso bili sporni in da so bili knjiženi kot reklamno propagandni stroški, nastali v zvezi z pridobivanjem gostov; - da se nižji sodišči vsebinsko nista opredelili tudi do obsojenčeve krivde oziroma ključnih okoliščin za njeno presojo.

Pregled razlogov drugostopenjske sodbe pokaže, da so navedeni očitki neutemeljeni. Po pregledu obrazložitve drugostopenjske sodbe je namreč moč ugotoviti, da je sodišče druge stopnje presodilo in se opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb zagovornika (1. odstavek 395. člena ZKP) ter jih obrazloženo zavrnilo; nekatere z navajanjem podrobnejših razlogov, druge pa zgolj s smiselnim pritrjevanjem razlogom prvostopenjske sodbe, ki jih ocenjuje kot prepričljive. S tem je višje sodišče zadostilo navedenim ustavnim in zakonskim kriterijem, na katere se sklicuje zagovornik in ki sodijo med jamstva poštenega sodnega postopka.

Obrazložitev ustavnih in procesnih kršitev, ki naj bi jih po mnenju zagovornika storilo pritožbeno sodišče, se tako slej ko prej pokaže kot zagovornikovo nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki pravnomočne sodbe. Kot je že bilo omenjeno, pa iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa.