Jedro

Sopotnik, ki se odloči za vožnjo z vinjenim voznikom, se ne more razbremeniti svoje soodgovornosti zato, ker naj bi zaradi lastne vinjenosti ne zaznal, da je voznik pod vplivom alkohola.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 1.455.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila in mu povrniti na 289.060,00 SIT odmerjene stroške postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem se pritožbi zavrneta in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.645.000,00 SIT z obrestmi in mu povrniti 486.422,50 SIT pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku je sodišče prve stopnje, upoštevajoč popravni sklep, višji tožbeni zahtevek zavrnilo, predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks pa zavrnilo. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in sklep o neoprostitvi plačila sodnih taks, pri tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, le podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Predlaga tudi ugoditev predlogu za taksno oprostitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode odškodnino za to škodo po vseh postavkah odmerilo prenizko, povsem neutemeljeno pa zavrnilo zahtevek za tujo pomoč, pri čemer se pritožba sklicuje na ustrezno sodno prakso. Tudi predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks je sodišče neutemeljeno zavrnilo, saj bi moralo predhodno pozvati tožnika, da predloži ustrezno dokumentacijo, katero tožnik tudi prilaga pritožbi. Tožena stranka pa v svoji pritožbi izpodbija ugodilni del, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Navaja, da niti ni z gotovostjo izkazano, da je bil tožnik udeležen v prometni nesreči kot sopotnik, niti da je utrpel poškodbe, zaradi katerih vtožuje odškodnino, v predmetnem škodnem dogodku. Opozarja, da je tožnik s kraja nezgode pobegnil, ob tem pa bil pod močnim vplivom alkohola in je mogoče, da je utrpel poškodbe kasneje na poti domov. Poleg tega pa je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje dosodilo tožniku premajhno sokrivdo. Tožnik ni bil privezan z varnostnim pasom, izvedenka je povedala, da bi bile poškodbe, če bi bil privezan, bistveno manjše, poleg tega se je vinjen vsedel k vinjenemu vozniku, kar vse je tudi sokrivda. Tožba vztraja pri njegovi 50% sokrivdi. Tudi po višini je prisojena tožniku previsoka odškodnina. Primarnega strahu tožnik ni utrpel, ker je bil preveč pod vplivom alkohola, po lastni izpovedbi pa tudi v nezavesti. Treba bi bilo pri odškodnini za telesne bolečine upoštevati, da je tožnik sam zavlekel zdravljenje, ker ni odšel takoj po nesreči k zdravniku. Previsoka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti, saj je tožnik kot varnostnik sam povedal, da ga posledice poškodb ne ovirajo pri opravljanju vsakdanjih del. Pritožbi sta delno utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v zvezi ugotavljanjem temelja zahtevka in tožnikove sokrivde ugotovilo, da tožnik kot sopotnik ni bil privezan z varnostnim pasom, kot tudi, da se je peljal z močno vinjenim voznikom. Ugotovilo je tudi vzročno zvezo med neprivezanostjo tožnika z varnostnim pasom in obsegom škode, ki jo je utrpel, čeprav sodišče prve stopnje šteje, da razmerja ni mogoče točno oceniti. Tako je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik do 10% prispeval k nastali škodi, ker ni bil privezan z varnostnim pasom, da pa mu ni mogoče očitati sokrivde zato, ker se je peljal z vinjenim voznikom, saj je verjelo tožniku, da zaradi lastne vinjenosti ni zaznal vinjenosti voznika. S takšnim sklepanjem in ovrednotenjem tožnikovega soprispevka k nastali škodi, pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Glede na lokacijo poškodb, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, udarnina glave, udarnine po obrazu, udarnine prsnega koša, udarnine po trebuhu in golenih, zlomi prsnih vretenc, nedvomno, neodvisno od siceršnje ocene sodne izvedenke, potrjujejo pritožbeno stališče o pomembnem prispevku tožnika (ker ni bil pripet z varnostnim pasom) k višini škode, ki jo je utrpel. Njegov prispevek k nastali škodi, glede na navedeno ni mogoče ocenjevati z 10%, temveč po presoji pritožbenega sodišča najmanj s 25%. Prav tako pritožbeno sodišče tudi ne sprejema stališča prvostopnega sodišča, da tožnik ni sokriv, ker se je odločil za vožnjo z vinjenim voznikom, glede na to, da se zaradi lastne vinjenosti ni mogel zavedati alkoholiziranosti voznika. Tudi če sprejmemo stališče sodišča prve stopnje, po katerem glede na stopnjo alkoholiziranosti tožnika in voznika ni dokazano, da bi se tožnik zavedal voznikove alkoholiziranosti, tožnik odgovarja v ustreznem deležu za škodo, ki jo je utrpel zato, ker se je vozil z vinjenim voznikom, to pa na podlagi določbe 2. odst. 159. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, zanjo odgovarja, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje. Tožnik ni dokazoval, še manj pa dokazal, da bi prišel v vinjeno stanje po krivdi koga drugega. Tudi obravnavano tožnikovo ravnanje, ko je pristal na vožnjo z močno vinjenim voznikom, po presoji pritožbenega sodišča predstavlja njegov najmanj 25% prispevek k nastanku škode, skupaj je torej po mnenju pritožbenega sodišča tožnik soodgovoren do 50%. V tem obsegu je pritožbeno sodišče, kar bo podrobneje navedeno v nadaljevanju, pritožbi tožene stranke ugodilo. Ni pa mogoče slediti pritožbenim izvajanjem v zvezi s tem, da je bil tožnik morda sam voznik vozila v času prometne nesreče, oziroma, da se je morda poškodoval kasneje, neodvisno od prometne nesreče. Gre le za domneve tožene stranke, izražene v pritožbi, ki pa nimajo nobene podlage v izvedenih dokazih in tudi niso dokazno podprte v pritožbi. Višino prisojene odškodnine izpodbijata obe pravdni stranki, tožena meni, da je prisojena odškodnina previsoka, tožeča pa, da je prenizka. V zvezi z višino nepremoženjske škode, pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz razlogov izpodbijane sodbe. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o intenziteti in trajanju strahu, intenziteti in trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je določilo primerno odškodnino po višini za strah v znesku 250.000,00 SIT in za telesne bolečine v znesku 1.600.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tožniku v okviru prisojene odškodnine priznalo le odškodnino za sekundarni strah, kar je v skladu s tožnikovo lastno izpovedbo v povezavi z dopolnilnim izvedeniškim mnenjem. Glede na obseg poškodb in trajanje zdravljenja, je tožniku iz naslova strahu za izid zdravljenja priznana ustrezna odškodnina iz tega naslova. Prav tako je priznana tožniku ustrezna odškodnina iz naslova telesnih bolečin, upoštevajoč njihovo po izvedenki ugotovljeno intenziteto in čas trajanja, zlasti pa tudi vseh nevšečnosti tekom dolgotrajnega zdravljenja. Kolikor pritožbi izpodbijata prisojeno odškodnino iz naslova strahu in telesnih bolečin, tako nista utemeljeni. Utemeljeno pa po presoji pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življejskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je iz tega naslova tožniku prisodilo po višini 2.200.000,00 SIT. Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da tožnik v funkcionalnem pogledu ni utrpel trajnih posledic poškodb, da lahko v posledici nezgode opravlja vse običajne dnevne aktivnosti enako dobro kot pred utrpelo nezgodo, težje pa težja fizična dela, ki so povezana s prisiljenim položajem telesa, sklonjenim v naprej v zgornjem delu prsne hrbtenice. Le v ta dela bo moral vložiti več truda, kot bi ga sicer, poleg tega pa je delno omejen pri rekreativnih športih. Lahko se sicer ukvarja neomejeno, vendar zmerno z rekreativnimi športi, pri čemer pa niso priporočljivi kontaktni športi, pri katerih bi moral uporabljati tožnik konfekcijsko opornico za desno koleno. Posledice poškodb torej pri tožniku zmanjšujejo možnosti za rekreativno ukvarjanje z agresivnimi športi, ter zahevajo od tožnika večji trud pri opravljanju težjih fizičnih del ter pri ukvarjanju z težjo rekreativno športno dejavnostjo. Duševne bolečine, ki jih zaradi takšne okrnitve življenjskih aktivnosti trpi in bo trpel tožnik, upoštevajoč tudi njegovo starost, ne utemeljujejo odškodnine, kot mu jo je prisodilo prvostopno sodišče. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bila pravična denarna odškodnina za te duševne bolečine izražena z zneskom 1.000.000,00 SIT. Pri tem še pritožbeno sodišče pripominja, da posledice poškodb, ki se kažejo v anatomskem pogledu, v okroglasti obliki hrbta, ki pa ne zmanjšujejo življejskih aktivnosti tožnika, ni mogoče upoštevati pri prisoji odškodnine iz tega naslova, odškodnine zaradi skaženosti pa tožnik ni vtoževal. V spredaj povedanem v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je vsebovan tudi odgovor, zakaj pritožba tožnika proti zavrnilnemu delu iz tega naslova ni utemeljena. Utemeljeno pa se tožnik pritožuje proti zavrnitvi njegovega zahtevka iz naslova tuje pomoči. Tožnik je namreč po uveljavljeni sodni praksi upravičen zahtevati odškodnino za tujo pomoč tudi v primeru, če so mu pomoč nudili družinski člani. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik rabil tujo pomoč tri mesece in to po uro do dve dnevno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zahtevani znesek po 20.000,00 SIT mesečno za tujo pomoč primeren, za tri mesece tuje pomoči, je torej tožnik upravičen do odškodnine v znesku 60.000,00 SIT. Toliko mu je tudi priznalo v drugostopni sodbi. Upoštevajoč vse spredaj navedeno je torej po presoji pritožbenega sodišča tožnik upravičen do odškodnine za strah po višini v znesku 250.000,00 SIT, do odškodnine za telesne bolečine v višini 1.600.000,00 SIT, do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.000.000,00 SIT in do odškodnine za tujo pomoč v znesku 60.000,00 SIT, skupaj torej 2.910.000,00 SIT. Upoštevajoč njegovo 50% sokrivdo, je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.455.000,00 SIT in je tako sodišče druge stopnje tudi spremenilo prvostopno sodbo. Ustrezno spremenjenemu uspehu tožnika v pravdi je pritožbeno sodišče, upoštevajoč prvostopno odmero, spremenilo tudi izrek o stroških prvostopnega postopka. Upoštevajoč uspeh po temelju (50%) in višini (30%), je tožnikov povprečen uspeh v pravdi 40%, uspeh tožene stranke pa 60%. Izrek o stroških pritožbenega postopka pa je odpadel, ker niso bili priglašeni. Pritožba tožnika proti sklepu o zavrnitvi njegovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks ni utemeljena. Tožnik je v tožbi predlagal oprostitev plačila sodnih taks, pri čemer je le pavšalno navedel, da ima nizke dohodke in je brez premoženja. Tudi v pritožbi ne navaja kakšnih konkretnih podatkov in okoliščin, s katerimi bi utemeljeval svoj predlog za taksno oprostitev. Prilaga sicer listine, katere bi moral priložiti že predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, prilaga torej dokaze, ob tem pa ne navaja nobenih dejstev, s katerimi utemeljuje svoj predlog. Tako je pritrditi prvostopnemu sodišču, da tožnik ni izkazal pogojev za oprostitev plačila sodnih taks, določenih v 172. in 173. členu ZPP/77 in je zato predlog za taksno oprostitev utemeljeno zavrnjen.