Jedro

Vrhovno sodišče kot sodišče v smislu tretjega odstavka 267. člena PDEU je dolžno predložiti zadevo SEU, ob predpostavki, da je vprašanje razlage prava EU za odločitev bistveno, v sodni praksi SEU pa nanj še ni bil dan odgovor. Pritožnik je predlagal postavitev predhodnih vprašanj SEU v zvezi z izvajanjem Šeste direktive, pri čemer je prvo vprašanje navezal na dejstvo, da je kupec plačal prodajalcu del zneska iz računa (v višini DDV), drugo vprašanje o pravici do odbitka DDV pa se nanaša na primer, kadar zavezanec prejme račun, ki dokazuje avansno plačilo. Vrhovno sodišče je tožeči stranki odgovorilo, da za odločitev v konkretnem primeru ni bistvena razlaga Šeste direktive glede na dejstvo, da je tožeča stranka kot podlago za odbitek vstopnega davka uporabila neustrezen račun, oziroma listino, ki te lastnosti nima, ker vsebuje neresnične podatke. Ker torej prvi pogoj za predložitev zadeve SEU ni bil podan, je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek tožeče stranke, da je Vrhovno sodišče ravnalo protipravno, ker je opustilo svojo dolžnost predložitve zadeve SEU.

V konkretnem primeru račun ne potrjuje tistega poslovnega dogodka, ki se je zgodil glede na ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku, za katerega tožeča stranka ni trdila, da v njem ni sodelovala. Če je tožeča stranka za blago, ki ga je kupila za opravljanje svoje obdavčljive dejavnosti, plačala del kupnine kot avans za blago, katerega lastnica naj bi postala ob sklenitvi pogodbe, bi morala zahtevati, da ji prodajalec izda račun, ki ustreza takemu dejanskemu stanju. Tožeča stranka pa je pri davčnem obračunu upoštevala račun, ki potrjuje neka popolnoma druga dejstva. Tako stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča jasno izhaja in ga tožeča stranka nekritično obrača s ponujanjem možnosti, kako naj se račun lahko bere drugače od tistega kar je v njem zapisano. S tem pa Vrhovnemu sodišču tudi po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno očita kršitev prava EU.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.585,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 133.663,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2006 dalje do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki 2.497,50 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. V celoti jo je izpodbijala zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno, potrdi sodbo sodišča prve stopnje in toženi stranki prizna nadaljnje pritožbene stroške, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka v roku 15, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je 10. 4. 2013 vložila zoper Republiko Slovenijo tožbo zaradi plačila odškodnine za škodo, ki ji je nastala s plačilom davkov v skupni višini 133.663,30 EUR (na podlagi odločbe Davčnega urada Maribor št.: 0610-113/2008-8 (0905-00) z dne 23. 6. 2008). Trdila je, da ji je škodo povzročilo Vrhovno sodišče, ki je v upravnem sporu odločilo s sodbo X Ips 472/2010 z dne 22. decembra 2011 o zavrnitvi revizije tožeče stranke zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1948/2009-10 z dne 28. 9. 2010. Vrhovnemu sodišču je očitala zmotno uporabo prava EU, ker ji ni priznalo odbitka vstopnega DDV v višini 87.631,45 EUR, čeprav ji takšna pravica pripada tako po Šesti direktivi Sveta, kot po takrat veljavnem Zakonu o DDV. Trdila je, da pravica do odbitka DDV nastane takoj, ko je pri dobavitelju nastala obveznost obračuna DDV, obveznost za dobavitelja pa nastane ob sami izdaji računa ter da tega pravila Vrhovno sodišče pri zavrnitvi revizije ni upoštevalo. Poleg tega je Vrhovnemu sodišču očitala tudi kršitev ustaljene prakse SEU, ki je zavrnila stališče, da je pravica do odbitka DDV pogojena le s prevzemom blaga. Protipravnost pri odločitvi o reviziji v upravnem sporu pa je tožeča stranka utemeljevala tudi na dejstvu, da Vrhovno sodišče ni na predlog tožeče stranke prekinilo postopka in na podlagi 234. člena Pogodbe o evropski skupnosti SEU postavilo vprašanj1 za predhodno odločanje ter da se o zahtevi stranke za postavitev predhodnega vprašanja v sodbi sploh ni izjasnilo.

6. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek tožeče stranke zoper državo obravnavalo na podlagi določbe 26. člena Ustave Republike Slovenije. V zvezi s presojo zatrjevanega protipravnega ravnanja sodišča se je sklicevalo na odločbo2 Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), iz katere izhaja stališče, da se načela, po katerih so države članice dolžne povrniti škodo, povzročeno posameznikom s kršitvami prava EU, za katere te države odgovarjajo, uporabljajo tudi, če očitana kršitev nastane s sodbo nacionalnega sodišča zadnje sodbe.

7. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da zaradi učinkov pravnomočnosti ter tudi zaradi same stvarne pristojnosti ne more in ne sme ponovno presojati dejanskega stanja, na katerem temelji sodba Vrhovnega sodišča. Iz navedene sodbe izhaja, da je bilo v reviziji sporno vprašanje, ali revidentu utemeljeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV za davčno obdobje december 2005 za stroje in opremo po računu številka 254-05 z dne 14. 12, 2005, ki se glede vsebine opravljenega prometa blaga sklicuje na Pogodbo o nakupu strojev in opreme z dne 10. 12. 2005. Iz navedene sodbe prav tako izhaja, da tožeča stranka ni pri davčnem obračunu za davčno obdobje december 2005 odbila vstopnega davka na podlagi predračuna (avansnega računa), pač pa, da je uporabila pri obračunu za odbitek vstopnega DDV račun številka 254-05 z dne 14. 12. 2005, ki pa ne izkazuje resničnega dejanskega stanja - poslovnega dogodka dobave blaga v decembru 2005. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča revident ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV za nabavo blaga na podlagi prvega odstavka 40. člena ZDDV v davčnem obdobju december 2005 na podlagi računa številka 254-05 z dne 14. 12. 2005. 8. Pritožnik zatrjuje v pritožbi, da iz ugotovljenega dejanskega stanja jasno izhaja, da prodajo blaga dokazuje račun in pogodba, ter da se ne strinja s stališčem Višjega upravnega sodišča, ki ga povzema tudi v sodbi Vrhovno sodišče, o navideznosti pogodbe. V kolikor pritožnik ocenjuje, da sodba Vrhovnega sodišča temelji na tej podlagi in da je nepravilna zato, ker je imel pritožnik resen namen usposobiti poslovni prostor, v katerega bi namestil kupljeno opremo ter pričel s proizvodnjo, kar trdi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, pritožbeno sodišče odgovarja, da s temi trditvami neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, ki je izdalo izpodbijano sodbo, da je opustilo presojo pravilnosti odločitve Vrhovnega sodišča v delu, ki se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali sporni račun izkazuje resničnost poslovnega dogodka dobave blaga tožeči stranki, ki je navedena v računu. Sporni račun (A15) je izstavila družba E. d. o. o., x, naslovljen je na tožečo stranko, z datumom izstavitve: 14. 12. 2005, datumom odpošiljanja: 14. 12. 2005 in datumom zapadlosti plačila 13. 4. 2006, za stroje in opremo po Pogodbi z dne 14. 12. 2005, količina EM: 1, po ceni 105.000,00, v znesku brez DDV 105.000.000,00, znesek DDV 21.000.000,00, skupaj za plačilo v SIT: 126.000.000,00, z opombo: do popolnega plačila kupnine ostaja predmet pogodbe v lasti prodajalca, 2 % vrednosti računa plačilo takoj oz. 15 dni. Na podlagi tega računa tožeči stranki ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, ker ne izkazuje resničnega dejanskega stanja - poslovnega dogodka dobave blaga v decembru 2005, tožeča stranka pa s trditvami, da ni pomembno, kaj v računu piše, drugačne odločitve ne more več doseči, ker je o tem, da na podlagi spornega računa ni imela pravice do odbitka vstopnega davka, že odločeno. Sodišče bi se v odškodninskem sporu ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bila glede na ugotovljeno dejansko stanje tožeča stranka upravičena do odbitka vstopnega DDV le pri presoji vzročne zveze med škodo in protipravnim ravnanjem, če bi ugotovilo, da je Vrhovno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje kršilo pravo EU, za kršitev katere odgovarja Republika Slovenija. Ker pa je ugotovilo, da so neutemeljene trditve tožeče stranke, da je Vrhovno sodišče v njeni zadevi kršilo pravo EU, se pravilno s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Zato je neutemeljen tudi pritožnikov očitek sodišču prve stopnje, da je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni postavilo izvedenca davčne stroke, ki naj bi pojasnil sporna vprašanja, ki se nanašajo na davčni postopek, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve navedlo, da je v 40. členu ZDDV določeno, da pravica do odbitka vstopnega DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. V drugem odstavku istega člena je določeno, da če ni s tem zakonom drugače določeno, sme davčni zavezanec od svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Sodišče prve stopnje je poleg tega pojasnilo, da mora imeti za uveljavljanje do odbitka vstopnega DDV davčni zavezanec račun, izdan v skladu z 80.a do 84.a členom ZDDV-1 (točka a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1) ter, da takšna ureditev izhaja tudi iz določb členov 2(1)( a ) in ( c ) , 167, 168 ( a ), 178, 220 in 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (veljavna od 1. 1. 2007), ki je razveljavila in nadomestila t. i. Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977. Poleg tega je v isti točki obrazložitve navedlo po ustaljeni sodni praksi oblikovane pogoje, ki morajo biti podani kumulativno za odbitek vstopnega DDV pri obračunu davčnih obveznosti, konkretno glede enega izmed pogojev - računa: "da ima davčni zavezanec ustrezen račun". Ustrezen račun pa je tista verodostojna knjigovodska listina, ki vsebuje v formalnem smislu ključne podatke, poleg tega pa tudi temelji na dejansko opravljenem poslovnem dogodku (opravljeni storitvi oziroma dobavi blaga) in kot tak daje podlago za plačilo opravljene storitve oziroma dobavljenega blaga, posledično pa tudi podlago za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, sicer pa ne gre za ustrezen račun.

10. Pri presoji, da Vrhovno sodišče ni kršilo prava EU se je sklicevalo na zadevo Genius Holding BV proti Staatsseccretaris van Financen, C-324/87, v kateri je sodišče odločilo, da prejemnik računa ni upravičen do odbitka vstopnega DDV že zgolj zato, ker razpolaga z računom, če račun ni povezan z dejanskim prometom blaga oziroma z opravljeno storitvijo. Iz tega primera je kot bistveno izluščilo, da je v skladu s prakso SEU stališče, da je račun podlaga za pridobitev pravice do odbitka vstopnega DDV, pri čemer pa mora biti glede računa izpolnjen še dodatni pogoj, da je bila dobava blaga oziroma storitev, ki jo račun potrjuje, tudi dejansko opravljena. Odločitev Vrhovnega sodišča, ki temelji na zaključku, da tožeča stranka ni imela pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računa, ki ni (dokazno) povezan z dobavo blaga, je zato ocenilo kot skladno s sodno prakso SEU.

11. Zavrnilo je tudi očitek tožeče stranke, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do njene zahteve za postavitev predhodnega vprašanja in se pri tem sklicevalo na 16. točko obrazložitve sodbe X Ips 472/2010. Takemu stališču pritožnik nasprotuje s stališčem, da bi mu moralo Vrhovno sodišče, ki je dolžno postaviti predhodno vprašanje, obrazložiti, da sta njegovi vprašanji iz zornega kota vseh nacionalnih praks držav članic EU nerelevantni. S takim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja.

12. V obravnavani zadevi gre za vprašanje, ki je povezano s področjem indirektnih davkov, ki je predmet skupnega urejanja držav članic in Evropske unije. Vrhovno sodišče kot sodišče v smislu tretjega odstavka 267. člena PDEU je dolžno predložiti zadevo SEU, ob predpostavki, da je vprašanje razlage prava EU za odločitev bistveno, v sodni praksi SEU pa nanj še ni bil dan odgovor. Pritožnik je predlagal postavitev predhodnih vprašanj SEU v zvezi z izvajanjem Šeste direktive, pri čemer je prvo vprašanje navezal na dejstvo, da je kupec plačal prodajalcu del zneska iz računa (v višini DDV), drugo vprašanje o pravici do odbitka DDV pa se nanaša na primer, kadar zavezanec prejme račun, ki dokazuje avansno plačilo. Vrhovno sodišče je tožeči stranki odgovorilo, da za odločitev v konkretnem primeru ni bistvena razlaga Šeste direktive glede na dejstvo, da je tožeča stranka kot podlago za odbitek vstopnega davka uporabila neustrezen račun, oziroma listino, ki te lastnosti nima, ker vsebuje neresnične podatke. Ker torej prvi pogoj za predložitev zadeve SEU ni bil podan, je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek tožeče stranke, da je Vrhovno sodišče ravnalo protipravno, ker je opustilo svojo dolžnost predložitve zadeve SEU. Pritožbeno sodišče se s prvostopenjskim sodiščem strinja, pri tem pa še dodaja, da so se tožnikova vprašanja nanašala na različne možnosti presoje računa, glede računa pa je Šesta direktiva jasna in sicer, da določijo merila za odločanje, ali se dokument prizna kot račun, države članice (22. člen točka 3(c)). V konkretnem primeru račun ne potrjuje tistega poslovnega dogodka, ki se je zgodil glede na ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku, za katerega tožeča stranka ni trdila, da v njem ni sodelovala. Če je tožeča stranka za blago, ki ga je kupila za opravljanje svoje obdavčljive dejavnosti, plačala del kupnine kot avans za blago, katerega lastnica naj bi postala ob sklenitvi pogodbe, bi morala zahtevati, da ji prodajalec izda račun, ki ustreza takemu dejanskemu stanju. Tožeča stranka pa je pri davčnem obračunu upoštevala račun, ki potrjuje neka popolnoma druga dejstva (ki so opisana v 8. odstavku te obrazložitve). Tako stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča jasno izhaja in ga tožeča stranka nekritično obrača s ponujanjem možnosti, kako naj se račun lahko bere drugače od tistega kar je v njem zapisano. S tem pa Vrhovnemu sodišču tudi po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno očita kršitev prava EU.

13. Pritožbene trditve, da pogodba s prodajalcem ni bila dokončno realizirana, vendar ne zaradi takega namena tožeče stranke ob sklenitvi pogodbe, pač pa zato, ker mu je davčni organ z nezakonitimi postopki neprestano povzročal škodo, pozneje pa tudi sodišče, niso v zvezi z zahtevkom, zato pritožbeno sodišče na njih ni odgovarjalo niti ugotavljalo, kaj v pravnem (in posledično davčnem) smislu pomenijo trditve o nerealizaciji pogodbe. Kot nepomembne pa je ocenilo tudi trditve tožeče stranke, ki se ukvarjajo s polemiziranjem z obrazložitvijo Vrhovnega sodišča v delu, ki za odločitev ni pomemben.

14. S tem je pritožbeno sodišče pritožniku odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so bile odločilne za rešitev pritožbe. Pri tem še dodaja, da ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo odločitev, da ne sledi zahtevi tožeče stranke, ki je tudi v tem postopku sodišču predlagala, da postavi predhodno vprašanje SEU. Ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje po oceni pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni storilo niti nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 353. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP):

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, dolžna pa je povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo po specificiranem stroškovniku v višini 1.585,60 EUR.

1 Tožeča stranka je zatrjevala, da je predlagala Vrhovnemu sodišču, da postavi naslednji vprašanji: - ali ima davčni zavezanec na podlagi 2. odstavka 17. člena Šeste direktive Sveta pravico do odbitka DDV, ki ga je plačal po računu o nakupu opreme za opravljene obdavčljive dejavnosti? in - ali je po omenjeni določbi pravica do odbitka pogojena z okoliščino, da je davčni zavezanec, kot kupec, postal lastnik opreme in jo prevzel v posest, ali je pravica do odbitkaneodvisna od posesti oz. zavezancu nastane s samim prejemom računa, ki dokazuje avansno plačilo? 2 C-224/01 z dne 30. 9. 2003, Gerhard Kobler v Republika Avstrija