Jedro

V obravnavani zadevi ni nobenega dvoma o tem, da je prekršek osebno zaznala policistka A. A. Dejstvo, da je plačilni nalog izdal policist B. B., pa ne pomeni, da je slednji plačilni nalog izdal na podlagi zbiranja obvestil in dokazov oziroma na podlagi proste presoje dokazov, saj so policista B. B. in C. C. ter policistka A. A. delovali kot (razširjena) patrulja, pri čemer je policistka A. A. imela vlogo opazovalke prometa, ki jo je izvajala iz civilnega vozila, ter zaznane kršitve sporočala policistoma B. B. in C. C., ki sta nato vozila ustavljala in kontrolirala. V okoliščinah konkretnega primera je tako izkazano, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1, na ta način pa tudi storilki ni bila kršena pravica do izjave v postopku, saj se je o samem prekršku in očitkih izjavila tako v postopku policistom kot tudi v zahtevi za sodno varstvo in ob zaslišanju na sodišču, prisotna pa je bila tudi ob zasliševanju prič ter je imela možnost pričama postavljati vprašanja in dajati pripombe.

Izrek

I. Pritožba zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilka je dolžna plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Velenje št. 125538979 z dne 27. 1. 2023 kot neutemeljeno in storilki naložilo plačilo sodne takse v znesku 90,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilka zaradi kršitve postopkovnega in materialnega prava ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo meritorno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče odločalo o storilkini zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog, s katerim je prekrškovni organ storilki izrekel globo v višini 250,00 EUR in stransko sankcijo tri kazenske točke zaradi storitve prekrška po petem odstavku 35. člena ZPrCP, ki ga je storila s tem, ko je med vožnjo osebnega avtomobila znamke Audi, tip A6, reg. št. ... , dne 27. 1. 2023 ob 12.30 uri na Koroški cesti v Velenju med vožnjo uporabljala mobilni telefon tako, da je držala telefon v desni roki prislonjen ob desnem ušesu, kar pomeni, da se ni vzdržala vseh ravnanj, ki zmanjšujejo njeno slušno ali vidno zaznavanje ali možnost obvladovanja vozila.

5. Ker je storilka v zahtevi za sodno varstvo oporekala odločilnim ugotovitvam policistov, da je med vožnjo uporabljala mobilni telefon, je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek tako, da je zaslišalo storilko ter priči policista B, B,, ki je storilki izdal plačilni nalog, in policistko A. A., ki je takrat iz civilnega vozila opazovala promet in osebno zaznala prekršek. Čeprav je storilka tudi na zaslišanju zanikala storitev prekrška in zatrjevala, da med vožnjo ni uporabljala telefona, je sodišče po izvedenem dokaznem postopku sledilo izpovedbama zaslišanih prič, ker sta verodostojno izpovedali in opisali dogodek vožnje s telefonom prislonjenim na desno uho storilke, kar je neposredno osebno zaznala policista A. A. Slednja je izpovedala, da je bila tistega dne v civilnem vozilu pozicionirana na Koroški cesti in je na desni strani opazovala promet, pri tem pa videla, kako je storilka v desni roki držala mobilni telefon, ter je to sporočila naprej kolegu, ki je stal na avtobusni postaji, kjer je bil nato tudi izveden postopek s storilko in izdan plačilni nalog. Zagovor storilke pa je priča A. A. zanikala in ponovno potrdila, da je videla, da storilka telefonira med vožnjo. Policist B. B. je v zvezi s samim postopkom ustavitve in predočitve prekrška storilki pojasnil, da je storilka na kraju storitve sicer trdila, da ni telefonirala, vendar ko jo je policist pozval, naj pokaže, kdaj je imela zadnji klic, telefona ni želela pokazati.

6. Ker v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 sodbe o zavrnitvi zahtevi za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje vezano. Upoštevajoč, da so te ugotovitve tudi razumno obrazložene, so neutemeljene pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba temelji na samovolji in pristranskosti razpravljajoče sodnice.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, kaj mora vsebovati izdana odločba o prekršku in kaj mora v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 36/2016 vsebovati izrek odločbe o prekršku, pritožbeno sodišče poudarja, da v predmetni zadevi o storilkini odgovornosti za prekršek ni bilo odločeno z odločbo o prekršku, temveč ji je bil izdan plačilni nalog na podlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1. Ta se izda, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav. Plačilni nalog se kršitelju, če je navzoč, vroči takoj na kraju prekrška, ob vročitvi plačilnega naloga pa se kršitelju hkrati ustno predstavi storjeni prekršek in dokaze, kar se zaznamuje na plačilnem nalogu. Izpodbijani plačilni nalog torej ni bil izdan na podlagi 55. člena ZP-1 (z zbiranjem dokazov o prekršku s strani prekrškovnega organa), zaradi česar so neutemeljene pritožbene trditve, da prekrškovni organ storilki na kraju prekrška ni dal možnosti izjave, kot tudi teza pritožbe o tem, da izrek plačilnega naloga ne vsebuje vseh sestavin odločbe.

8. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da storilka v postopku pred prekrškovnim organom ni imela pravice izjasniti se o dejstvih in okoliščinah prekrška ter da ji je bila ta pravica odvzeta zaradi samovolje pooblaščene uradne osebe ali nedopustne prekrškovne prakse prekrškovnega organa. Iz določbe prvega odstavka 57. člena ZP-1 namreč ne izhaja, da bi pooblaščenca uradna oseba morala kršitelju omogočiti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Pravica do izjave je v primeru izdaje plačilnega naloga zagotovljena v postopku z zahtevo za sodno varstvo, v katerem se plačilni nalog preizkuša v mejah razlogov iz zahteve za sodno varstvo, uradni preizkus plačilnega naloga pa je omejen le na nekatere kršitve postopka in kršitve materialnih določb zakona, ki določa prekršek. Nedvomno je pravica zaslišanja in ustne obravnave pomemben del pravice do poštenega sojenja, vendar je ta pravica namenjena uresničevanju pravice do izjave in ni sama sebi namen, storilka pa je pravico do izjave imela in jo je tudi izkoristila z vložitvijo zahteve za sodno varstvo, prav tako pa je bila tekom predmetnega postopka zaslišana pred sodiščem.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih storilka izpostavlja, da je plačilni nalog mogoče izdati le v primeru, ko pooblaščena uradna oseba osebno zazna prekršek, pri čemer pri osebni zaznavi zaključki uradne osebe glede zaznanega prekrška niso odvisni od naknadne presoje drugih dokazov, ki jih za dokazovanje preteklega dogodka zbere uradna oseba oziroma jih predložijo drugi udeleženci, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za osebno zaznavo prekrška takrat, kadar pooblaščena uradna oseba vse znake prekrška zazna neposredno s svojimi čutili, ko je torej fizično navzoča ob storitvi prekrška, in sama, tj. na podlagi lastnega opažanja, ugotovi njegove znake ter lahko tudi takoj ukrepa, ker njeni sklepi glede zaznanega prekrška niso odvisni od naknadne proste presoje dokazov, ki bi jih za dokazovanje preteklega dogodka predložile druge osebe ali pa bi jih izbrala sama pooblaščena uradna oseba. V primerih, ko pooblaščena uradna oseba s posebnim postopkom dokazovanja ugotavlja, ali so podani zakonski znaki prekrška in s tem povezana odgovornost kršitelja, pa mora prekrškovni organ izvesti ustrezen postopek o prekršku v celoti in izdati odločbo o prekršku z vsemi njenimi sestavinami (tako VS RS sodba IV Ips 28/2017 z dne 18. 4. 2017).

10. V obravnavani zadevi ni nobenega dvoma o tem, da je prekršek osebno zaznala policistka A. A. ; dejstvo, da je plačilni nalog izdal policist B. B., pa ne pomeni, da je slednji plačilni nalog izdal na podlagi zbiranja obvestil in dokazov oziroma na podlagi proste presoje dokazov, saj so policista B. B. in C. C. ter policistka A. A. delovali kot (razširjena) patrulja, pri čemer je policistka A. A. imela vlogo opazovalke prometa, ki jo je izvajala iz civilnega vozila, ter zaznane kršitve sporočala policistoma B. B. in C. C., ki sta nato vozila ustavljala in kontrolirala. V okoliščinah konkretnega primera je tako izkazano, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1, na ta način pa tudi storilki ni bila kršena pravica do izjave v postopku, saj se je o samem prekršku in očitkih izjavila tako v postopku policistom kot tudi v zahtevi za sodno varstvo in ob zaslišanju na sodišču, prisotna pa je bila tudi ob zasliševanju prič ter je imela možnost pričama postavljati vprašanja in dajati pripombe.

11. Ob pravilnih ugotovitvah, da je storilki dokazano, da je v času vožnje uporabljala mobilni telefon, je sodišče prve stopnje storilki utemeljeno očitalo, da je prekršek storila z eventualnim naklepom, saj se je nedvomno zavedala, da je takšno ravnanje prepovedano in da predstavlja prekršek, s svojim ravnanjem pa je privolila v to, da bo prekršek kljub temu storila.

12. Ob preizkusu storilki izrečenih sankcij je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so te bile izrečene v zakonsko predpisani višini globe 250,00 EUR, prav tako pa ji je bila zakonito in utemeljeno izrečena stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu. V nasprotju s trditvami storilke v zahtevi za sodno varstvo pritožbeno sodišče poudarja, da se kazenske točke v cestnem prometu kot stranska sankcija izrekajo obligatorno, v številu, kot so predpisane za posamezni prekršek, in da se pri tem ne ugotavlja, ali je bila s prekrškom povzročena zgolj abstraktna ali pa celo konkretna nevarnost za varnost cestnega prometa. Prav tako prekrškovnemu organu ni treba posebej pojasnjevati, da so podani pogoji za izrek te stranske sankcije, saj tretji odstavek 52. člena ZP-1, na katerega se sklicuje storilka, namreč ne velja za stransko sankcijo kazenskih točk, temveč za izrek drugih stranskih sankcij po ZP-1. V nasprotno ne prepričajo niti sklici storilke na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani PRp 2142/2008 in Okrajnega sodišča na Jesenicah ZSV 447/2013 ter na odločbo, objavljeno v Uradnem listu RS 33/2006 pod dokumentom Us 2 5901, z datumom odločitve 23. 3. 2005. 13. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14. Ker storilka s pritožbo ni uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 v zvezi z opombo 8.2 tarifne predloge Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo strošek pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku in na način, kot bo to določeno v pozivu prekrškovnega organa.