Jedro

Čim eden od pogojev po prvem odstavku 39. člena ZDZdr, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, ni podan, prisilna hospitalizacija ni dopustna.

Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke in z neposrednim pogovorom z g. A. A. ocenilo, da slednji nima hudo motene presoje realnosti niti hudo motene sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Pritožba v to oceno, ki temelji na strokovni in na laični zaznavi, ne zbuja dvomov. Pritožbeno sodišče sicer nima razloga za to, da ne bi verjelo pritožnici, ko opisuje, da je življenje s sinom, ki ima psihične težave in uživa marihuano, težavno in neprijetno za vse njegov bližnje oz. neposredne sostanovalce. Vendar strokovna ocena bolezensko pogojene verjetnosti potencialnega ogrožujočega ravnanja prevlada. Poleg tega iz razgovora z g. A. A. neposredno izhaja, da se zaveda potrebe po psihiatričnem zdravljenju in da se ga bo udeleževal ambulantno, kar je sodna izvedenka psihiatrične stroke tudi sama podprla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A., za katerega je Psihiatrična bolnišnica X. predlagala sprejem na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, takoj odpusti iz tega oddelka navedene bolnišnice.

2. Zoper sklep se pritožuje njegova mati B. B. Navaja, da ima sin resne psihične težave, ki trajajo že od njegovega 17. leta. Ob tem naj bi užival droge (trenutno marihuano) in se zato stanje zelo poslabša. Družina zaradi njegovega stanja in izbruhov trpi že 10 let. Navaja, da mu želijo pomagati, kar naj bi odklanjal. Nekajkrat naj bi že bil na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici v X., vendar po odpustu vsakič opusti obiske psihiatrične ambulante, kar pa je zanj nujno. Navaja, da so se obrnili na CSD, vendar naj sin tudi z njimi ne bi hotel sodelovati. Družina naj bi bila na robu obupa, dvakrat naj bi doživela fizični napad s strani sina, ukrepati je morala tudi policija, tudi v tem zadnjem primeru, ko so ga ponovno odpeljali v bolnišnico. V isti hiši živijo še njeni straši, ter A. A. brat in dva podnajemnika, vsem pa naj bi bilo normalno življenje onemogočeno. Navaja, da je bila večina sinovih izjav, ki jih je dal na sodišču, neresničnih, zato predlaga, da se na obravnavo pokliče kot priče osebe, ki z njim živijo, preden bo prepozno. Prilaga kopije sinovih izjav iz družabnih omrežij.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Poudariti je treba, da je prisilno zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice hud poseg v človekove pravice in njegove temeljne svoboščine. Gre za pravice do osebne svobode (1. odst. 19. čl. Ustave RS), do varstva duševne integritete (35. čl. Ustave RS) in do prostovoljnega zdravljenja (3. odst. 51. čl. Ustave RS), ki poleg pravice do prostovoljnega zdravljenja obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Zato je tako zdravljenje dopustno le ob izpolnjenosti vseh v zakonu predpisanih pogojev. Ti so glede na določbo 53. čl. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) predpisani v 1. odst. 39. čl. istega zakona.

5. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je po določbi po 1. odst. 39. čl. ZDZdr zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: (i) če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (ii) če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (iii) če navedenih vzrokov in ogrožanja [...] ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

6. Čim eden od pogojev po 1. odst. 39. čl. ZDZdr, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, ni podan, prisilna hospitalizacija ni dopustna.

7. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke C. C. in z neposrednim pogovorom z g. A. A. ocenilo, da slednji nima hudo motene presoje realnosti niti hudo motene sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Pritožba v to oceno, ki temelji na strokovni in na laični zaznavi, ne zbuja dvomov. Pritožbeno sodišče sicer nima razloga za to, da ne bi verjelo pritožnici, ko opisuje, da je življenje s sinom, ki ima psihične težave in uživa marihuano, težavno in neprijetno za vse njegov bližnje oz. neposredne sostanovalce. Vendar strokovna ocena bolezensko pogojene verjetnosti potencialnega ogrožujočega ravnanja prevlada. Poleg tega iz razgovora z g. A. A. neposredno izhaja, da se zaveda potrebe po psihiatričnem zdravljenju in da se ga bo udeleževal ambulantno, kar je sodna izvedenka psihiatrične stroke tudi sama podprla.

8. Na podlagi navedenega je senat pritožbenega sodišča sklenil, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sklep potrdi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 42. Zakona o nepravdnem postopku).