Jedro

Tožnik je tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazal, da je obstajal ustni dogovor za plačilo opravljenega dela. Dejstvo je, da urna postavka v Republiki Sloveniji ne more biti enaka urni postavki na Norveškem oziroma Nemčiji. Prav tako pa je tožena stranka glede višine plače zatrjevala različne zneske in ji sodišče ni moglo slediti. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločalo tudi na podlagi 17. člena ZDR-1, ki sicer določa pisnost pogodbe, pri čemer pa četrti odstavek določa, da če pogodba ni sklenjena v pisni obliki, to na veljavnost pogodbe na vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: da se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova prikrajšanja pri plači za mesece junij, julij in avgust 2013 v neto znesku 2.915,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka); da se ugotovi, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka); da se v točki I in II izreka ugotovljeni terjatvi medsebojno pobotata do višine 300,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2016 dalje do plačila (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe plačati iz naslova prikrajšanja pri plači neto znesek 3.589,85 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2018 dalje do plačila, v presežku za znesek 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2016 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe na neto znesek 2.915,22 EUR obračunati predpisane davke in prispevke in jih plačati pristojnim zavodom in institucijam (V. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v znesku 44,92 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.479,02 EUR in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Izpostava A., sklic št. ... v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 139,09 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I., III., IV. (prvi odstavek), ter V., VI. in VII. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi v spornem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki formalno od 10. 6. 2013 do 10. 8. 2013 in je v tem času delal kot delavec tožene stranke v tujini pri gradbenih delih na Norveškem in v Nemčiji. Tožnik je trdil, da mu tožena stranka ni plačala toliko kot je bilo ustno dogovorjeno, to je 10,00 EUR/h netto. Sodišče je v celoti sledilo tožniku (razen za 300,00 EUR) in naložilo toženi stranki plačilo kot izhaja to iz izreka sodbe. Sodišče je storilo procesno kršitev, ker je dvakrat odločalo o istem zahtevku in sicer I. točka izreka in IV. točka izreka in naložilo toženi stranki, da plača znesek 2.915,22 EUR in to dvakrat, to pa bi pomenilo, da bi tožnik za tri meseca dela prejel že plačanih še nadaljnjih 6.505,07 EUR in to kot pomožni delavec. Hkrati pa sta oba zneska (2.915,22 EUR in 3.589,88 EUR) tako po temelju kot po višini sporna in je izvedenec naredil izračun, upoštevaje predpostavko plačilo 10,00 EUR na uro. Tožnik je bil zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "krovec". Po oceni dela, ki ga je tožena stranka lahko opravljala v tujini, ni bilo nobenih možnosti, da bi bil tožnik plačan po 10,00 EUR/h neto. Vsa dokazila v zvezi s tem so bila prepozna, tako da gre za bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka oziroma B.B. kot fizična oseba je v kazenskem postopku, ker naj bi bil na pogodbi o zaposlitvi podpis ene in iste osebe in ne dveh, vendar postopek še ni končan, niti z odločitvijo na prvi stopnji, zato je preuranjeno govoriti o kakršnikoli krivdi B.B. za takšno stanje. Izvedenec dr. C.C. je v kazenski zadevi podal svoje mnenje, ki pa ni bilo brezpogojno oziroma strokovno avtoritativno. Izvedenec C.C. je v svojem mnenju govoril samo o možnosti, da je sporne podpise na delovni pogodbi in primerjalni rokopis podpisala ista oseba. Lastnik tožene stranke je vodil dela na gradbišču, torej je tudi sam vodil evidenco opravljenih ur in ne neka tretja oseba. Tožnik je v kazenskem postopku postavil svoj premoženjskopravni zahtevek, kjer je navedel, da naj se plačilo izvede na konkreten TRR, za katerega je B.B. ugotovil, da je to TRR njegove partnerice D.D. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o zakonskih zamudnih obrestih glede na nepriznane kilometrine na relaciji Ljubljana - Celje - Ljubljana. Stranka ima ustavno pravico do lastne izbire odvetnika. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter vpogledalo v izvedensko mnenje z dne 1. 11. 2016 - I Kpd 17945/2016, kopije iz kazenskega spisa ter zaslišalo tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke ter priče G.G., B.B., H.H., I.I., D.D., ter izvedlo dokaz z določitvijo izvedenca finančne stroke J.J. Ob navedenem je zavrnilo dokazni predlog, da se zasliši izvedenec za preiskave pisav in dokumentov C.C., ki je podal izvedensko mnenje v kazenskem postopku. Prav tako je opustilo dokaz z dodatnim zaslišanjem in soočenjem D.D. in I.I., ker je ocenilo, da njuno ponovno zaslišanje ni potrebno.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče naložilo toženi stranki plačilo zneska 6.505,07 EUR, saj je sodišče prve stopnje odločalo o pobotu medsebojnih terjatev in v izreku I. točke odločilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke zaradi prikrajšanja pri plači za mesec junij, julij in avgust 2013 v neto znesku 2.915,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila, v nadaljevanju pa je sodišče pobotalo medsebojni terjatvi in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 3.589,85 EUR, pri tem pa je izvedlo pobot terjatve tožene stranke v višini 300,00 EUR. Tako ne gre za dvojno plačilo, pri čemer je ugotoviti tudi, da je sodišče v točki I odločilo o netu znesku, v točki V pa je odločilo, da je tožena stranka na neto znesek dolžna obračunati predpisane davke in prispevke in jih plačati pristojnim zavodom in institucijam. Tako nikakor ne gre za dvojno plačilo, kot to zmotno meni tožena stranka.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer je sodišče pravilno odločalo na podlagi 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) do 129. člena ZDR-1, ki določa sicer plačilo za delo. Tožnik je delal za toženo stranko na Norveškem in v Nemčiji, tožnik pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazal, da je obstajal ustni dogovor za plačilo opravljenega dela v urni postavki 10,00 EUR neto, pri čemer je bila mesečna bruto plača določena 1.000,00 EUR oziroma bruto urna postavka 5,40 EUR. Dejstvo je, da urna postavka v Republiki Sloveniji ne more biti enaka urni postavki na Norveškem oziroma Nemčiji. Prav tako pa je tožena stranka glede višine plače zatrjevala različne zneske in ji sodišče ni moglo slediti. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločalo tudi na podlagi 17. člena ZDR, ki sicer določa pisnost pogodbe, pri čemer pa četrti odstavek določa, da če pogodba ni sklenjena v pisni obliki, to na veljavnost pogodbe na vpliva. V kazenskem postopku zaslišani K.K. je izpovedal, da plača ne bi smela biti več kot 7,00 EUR ali 8,00 EUR, pri čemer za takšno delo v Sloveniji znaša urna postavka 5,00 EUR na uro. V postopku število ur ni bilo sporno, prav tako niso bila sporna delna izplačila, pri čemer je tožena stranka dne 12. 9. 2013 tožniku nakazala znesek 594,81 EUR, dne 11. 10. 2013 znesek v višini 277,28 EUR, dne 21. 10. 2013 znesek v višini 790,40 EUR, skupaj torej 1.662,49 EUR. Sodišče je verjelo tožniku glede ur, ki izhajajo iz njegove pisne evidence. Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor glede tožnikovega denarnega zahtevka v kazenskem postopku, ko naj bi tožnik zahteval, da se uveljavljani denarni zahtevek nakaže na TRR tožnikove partnerice in to iz razloga, ker je tožnik v osebnem stečaju. Gre za pritožbeno novoto, pa tudi sicer navedeno ne bi moglo vplivati na rešitev predmetne zadeve.

8. Ob navedenem pa je sodišče upoštevalo tudi, da je tožena stranka tožniku že izplačala znesek 300,00 EUR in ugotovilo terjatev tožene stranke do tožnika, ki jo je v nadaljevanju pobotalo s tožnikovim zahtevkom. Sodišče je pravilno pobotalo medsebojne terjatve, pri čemer so bili izpolnjeni pogoji, terjatve so bile istovrstne, vzajemne, dospele, iztožljive, likvidne in resnične, kot je to obrazložilo sodišče v točki 10 obrazložitve.

9. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka in sicer je sodišče o stroških postopka odločalo glede na to, da je bila tožniku odobrena BPP, in tako je tožena stranka dolžna na račun Delovnega sodišča v Celju, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, plačati 1.479,02 EUR. Prav tako je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 139,09 EUR, prav tako v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Glede na pritožbeni ugovor pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče odločalo skladno z določili Zakona o odvetništvu in Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015), pri čemer toženi stranki ni priznalo stroškov prihoda za odvetnika na sodišče in sicer priglašene kilometrine na relaciji Ljubljana - Celje - Ljubljana v skupni višini 377,50 EUR, iz razloga, ker ima odvetnik sedež zunaj sedeža sodišča oziroma okrožnega sodišča, tako da v skladu z ustaljeno sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča ne gre za potrebne stroške v smislu določil ZPP. Nedvomno ima stranka pravico, da si izbere odvetnika po svoji presoji, vendar to niso potrebni stroški postopka, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka (155. člen ZPP).

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.