Jedro

Kaznivo dejanje zatajitve davščin po čl. 254/I KZ je specialna oblika goljufije, storjena lahko tudi na način, kot se je očital obdolženki (s predložitvijo lažnih računov o stroških), zato ni steka med tem kaznivim dejanjem in kaznivim dejanjem ponareditve poslovnih listin po čl. 240 KZ, ker je to kaznivo dejanje konzumirano v kaznivem dejanju zatajitve davščin. Obe dejanji namreč smiselno predstavljata nujno celoto in je bil podan očitno enoten naklep, usmerjen k delni izognitvi plačilu davka.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolžene se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti s p r e m e n i tako, da se zoper obdolženo N.P. po 3. točki 357. člena ZKP zavrne obtožba, da je uporabila lažno poslovno listino kot resnično, s tem, da je kot nosilka gospodarske dejavnosti kot postranskega poklica Čistilni servis B. v času od 15.7.1993 do 28.2.1994 v svojo poslovno dokumentacijo zavedla račune E.M.,..., opremljenih s štampiljko številka 855 in sicer račun z dne: - 15.7.1993 v višini 50.000,00 SIT, - 30.7.1993 v višini 50.000,00 SIT, - 24.8.1993 račun št. 180 v višini 122.550,00 SIT, - 25.8.1993 račun št. 325 v višini 136.250,00 SIT, - 17.9.1993 račun št. 405 v višini 143.250,00 SIT, - 20.9.1993 račun št. 220 v višini 150.000,00 SIT, - 1. 10. 1993 račun št. 287 v višini 243.425,00 SIT, - 21.10.1993 račun št. 325 v višini 196.330,00 SIT, - 30.10.1993 račun št. 356 v višini 232.850,00 SIT, - 18.11.1993 račun št. 423 v višini 182.200,00 SIT, - 8.12.1993 račun št. 426 v višini 183.422,00 SIT in - 21.12.1993 račun št. 491 v višini 193.234,00 SIT, čeprav je vedela, da ti računi niso resnični, saj jih je izdal gostinski obrat, ki nudi le gostinske in slaščičarske sluge, ne pa prodaje čistil in blaga po izbiri, na kar so se računi glasili, s čemer naj bi storila kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po čl. 240/II KZ v zvezi s čl. 3/II KZ.

Na podlagi določila čl. 98/I v zvezi s čl. 96/I ZKP bremene stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo pod točko I je sodišče prve stopnje obdolženo N.P. spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po čl. 240/II KZ v zvezi s čl. 3/II KZ ter ji izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolženki je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka in sicer na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Pod točko II sodbe je zoper isto obdolženko na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po čl. 254/I KZ in odločilo, da v tem delu stroški kazenskega postopka bremene proračun.

Zoper obsodilni del sodbe je obdolženkin zagovornik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, obrazložil pa le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal oprostitev obdolženke ali pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v svojem mnenju, podanem v skladu z določilom čl. 445/II ZKP, predlagal ugoditev pritožbi tako, da se izpodbijana sodba razveljavi.

Preizkus izpodbijane sodbe po čl. 383/I ZKP je pokazal, da je bil v škodo obdolženke kršen kazenski zakon.

Državni tožilec je na glavni obravnavi umaknil obtožni predlog zoper obdolženko zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po čl. 254/I KZ, zaradi česar je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo zavrnilno sodbo. Zoper zavrnilni del sodbe pritožba ni bila vložena, zato je sodba v tem delu postala pravnomočna. Iz opisa kaznivega dejanja davčne zatajitve po čl. 254/I KZ, ki ga je sodišče povzelo po obtožnem predlogu, izhaja med drugim tudi očitek obdolženki, da je v istem svojstvu kot pod točko II sodbe z namenom, da bi se delno izognila plačilu predpisanih obveznosti vložila napoved za odmero davka od dohodka iz dejavnosti, ki je osnova za odmero davka, prikazala za 3.272.257,00 SIT več stroškov, kot jih je dejansko imela, med drugim tudi z neverodostojnimi računi (lažnimi računi).

Uporabo teh lažnih računov pa je državni tožilec pravno opredelil tudi kot posebno kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po čl. 240/II KZ v zvezi s čl. 3/II KZ. Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja davčne zatajitve je usmerjeno v preslepitev pristojnega davčnega organa, preslepitev pa je vsako ravnanje, s katerim storilec lažno prikaže dejansko stanje in ga uradna oseba pri pristojnem organu dojame kot resnično. V konkretnem primeru naj bi obdolženka preslepila davčni organ med drugim tudi z lažnimi računi. Kaznivo dejanje zatajitve davščin po čl 254/I KZ je specialna oblika goljufije, storjena lahko tudi na način, kot se je očital obdolženki, zato ni steka med tem kaznivim dejanjem in kaznivim dejanjem ponareditvijo poslovnih listin po čl. 240 KZ, ker je to kaznivo dejanje konzumirano v kaznivem dejanju zatajitve davščin. Obe dejanji namreč smiselno predstavljata nujno celoto in je bil podan očitno enoten naklep, usmerjen k delni izognitvi plačilu davka.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je podan stek teh dveh kaznivih dejanj, je bil v škodo obdolženke kršen kazenski zakon ( 1. točka 372.člena ZKP). Zato je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe obdolženkinega zagovornika v skladu z določilom čl. 394/I ZKP izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in sicer tako, da je obtožbo zaradi kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin zavrnilo iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP, ker je zavrnilna sodba zaradi kaznivega dejanja zatajitve davščin po čl. 254/I KZ, v katerem je konzumirano tudi kaznivo dejanje po čl. 240/II, že pravnomočna.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilih čl. 98/I ZKP v zvezi s čl. 96/I ZKP.