Jedro

V zadevi je bistveno vprašanje, ali je terjatev Republike Slovenije do tožnika zastarala. Le navedba, da ne gre za obligacijsko razmerje, ne zadostuje. Dejstvo, da v določbah ZBPP glede vračanja sredstev, ko gre za situacijo, ki jo določa 48. člen ZBPP, ni določen zastaralni rok, še ne pomeni, da ta terjatev Republike Slovenije do tožnika ne zastara. Nezastarljivost terjatve mora biti namreč v zakonu izrecno določena, sicer je to v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 241/2002 z dne 9. 1. 2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 420,00 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da je tožnik dolžan povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe opr. št. Bpp 241/2002 z dne 28. 2. 2003 v višini 3.093,01 EUR, in sicer v 15-dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Navedla je tudi transakcijski račun, na katerega je tožnik dolžan znesek nakazati. Tožena stranka navaja, da je o zadevi odločala ponovno in ob tem upoštevala mnenje Upravnega sodišča št. I U 1706/2012 glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku z odločbo Bpp 241/2002 z dne 28. 2. 2003 dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v pravdni zadevi, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Na podlagi zahtevka za izplačilo nagrade je organ A.A. odvetniku v Ljubljani, odmeril nagrado v znesku 3.094,01 EUR, ki jo je tudi prejel. Postopek, za katerega je bila odobrena brezplačna pravna pomoč je bil pravnomočno končan dne 24. 9. 2007 s sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (opr. št. P 3014/2006 z dne 24. 9. 2007). Iz 8. točke poravnave izhaja, da je bil B.B., ki je vstopil kot stranka v postopek sodne poravnave, dolžan tožniku izplačati znesek v višini 179.000,00 EUR. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določbo 48. in 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ugotavlja, da je tožnik v postopku uspel. Po sklenjeni sodni poravnavi nasprotna stranka ni bila dolžna povrniti stroškov sodnega postopka, torej njegova terjatev iz tega naslova ni nastala, zato tudi ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu z določbo 46. člena ZBPP. To pa ne pomeni, da je tožnik prost svoje odgovornosti, določene v 48. členu ZBPP. Z ravnanjem je namreč preprečil nastop subrogacije v korist države, zato je postal glavni zavezanec proti državi. Tožena stranka zavrača ugovor zastaranja terjatve, ker meni, da ne gre za obligacijsko razmerje v smislu prvega odstavka 1. člena in 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ), temveč za odločbo, izdano v okviru upravno-pravnih pooblastil. Sklicuje se na sodbi št. X Ips 141/2007 in št. Up 1090/2004. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, ter predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi. Meni, da tožena stranka ni sledila napotkom iz sodbe opr. št. I U 1706/2012 z dne 27. 11. 2012. V ponovljenem postopku je le ugotovila, da je tožnik prejel premoženje v višini 179.000,00 EUR, v pravdnem postopku pa se je zavezal, da bo sam nosil svoje stroške postopka. S tem se je odpovedal zahtevku za povrnitev stroškov postopka in preprečil nastop subrogacije v korist države. Meni, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer, ali je tožnik s poravnavo uspel. Že ves čas postopka je trdil, da s sodno poravnavo ni uspel v tem smislu, da bi svoje premoženje povečal, pač pa je le uredil kompleksna razmerja s tam tožečo stranko in sopodpisnico sodne poravnave. Zato je nesmiselna ugotovitev, da je tožnik z določilom 5. točke sodne poravnave preprečil nastop subrogacije v korist države. Nepravilno se je tudi opredelila do ugovora zastaranja terjatev. Izpodbijani sklep zato ne vsebuje nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, ki zadevajo ugovor zastaranja, zato v tem delu sklepa niti ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno to, ali mora upravičenec do BPP (tožnik) povrniti stroške postopka zaradi leta 2007 sklenjene sodne poravnave.

Tožena stranka je v zadevi odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča št. I U 1706/2012 z dne 27. 11. 2012. Sodišče je s citirano sodbo tožbi ugodilo in med drugim zapisalo, da bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku zavzeti tudi stališče glede tožbenega ugovora zastaranja terjatev, ker gre za okoliščino, ki je pomembna za odločitev v smislu prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP. Nadalje je sodišče v sodbi tudi opozorilo, da iz obrazložitve ni razvidno, kako je tožena stranka prišla do ugotovitve o višini dolgovanega zneska.

Po presoji sodišča tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila stališču v citirani sodbi in se do ključnih vprašanj ni opredelila.

Po presoji sodišča se tožena stranka v ponovljenem postopku ni ustrezno opredelila do ugovora zastaranja terjatve. Zapisala je le, da ne gre za obligacijsko razmerje v smislu prvega odstavka 1. člena in 3. člena OZ, s čimer se sodišče strinja. To pa ne pomeni, da se je do ugovora zastaranja opredelila s pravnimi argumenti. V zadevi je bistveno vprašanje, do katerega se bo mogla tožena stranka v ponovljenem postopku opredeliti, ali je terjatev Republike Slovenije do tožnika zastarala. Le navedba, da ne gre za obligacijsko razmerje, ne zadostuje. Dejstvo, da v določbah ZBPP glede vračanja sredstev, ko gre za situacijo, ki jo določa 48. člen ZBPP, ni določen zastaralni rok, še ne pomeni, da ta terjatev Republike Slovenije do tožnika ne zastara. Nezastarljivost terjatve mora biti namreč v zakonu izrecno določena, sicer je to v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Nezastarljivost namreč pomeni negotovost za stranko, kar pravno ni dopustno. Vsaka terjatev zastara, le roki so (lahko) različni. V kolikor zakonodajalec v določbah ZBPP zastaranje te terjatve ni uredil, bo morala tožena stranka, ob izkazani pravni praznini, glede tega vprašanja zavzeti stališče s pomočjo analogije. Ponovno bo morala presoditi ali bi bilo mogoče glede zastaranja terjatve uporabiti določbe ZBPP, se morda opreti na (analogno uporabo) določbe, ki urejajo davčni postopek, poleg tega tudi, ali morda ne gre za verzijski zahtevek države proti prejemnikom brezplačne pravne pomoči. Sodbi, ki se vodita pod opr. št. X Ips 141/2007 in Up 1090/2004, se ne nanašata na sporno vprašanje zastaranja terjatve v zadevi brezplačne pravne pomoči Tožena stranka tudi ni sledila napotkom sodišča, da mora pojasniti, kako je ugotovila višino dolgovanega zneska. Iz sodne poravnave sicer izhaja, da je B.B. po sodni poravnavi dolžan tožniku plačati znesek 179.000,00 EUR (8. točka poravnave). Iz poravnave izhaja, da stranke poravnave v zadevah pod točkami 1 do 4 krijejo vsaka svoje stroške, vendar pa se tožena stranka ni opredelila do tega, kaj je z morebitnimi ostalimi stroški, če le-ti obstajajo.

Sodišče je glede na navedeno tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30-dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava.

K 2. točki izreka: Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbi ugodi in odpravi upravni akt, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavane zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Zato je sodišče v 2. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 350,00 EUR, povečan za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR. Znesek mora plačati tožena stranka tožniku v 15-dneh od prejema sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.