Jedro

Zakon o denacionalizaciji (Ur.l. RS, št. 27/91-1 in 31/93) upošteva kot dejansko podlago denacionalizacijske akte o podržavljenju, ki jih navaja v 3. in 4. členu, pri tem pa se ne spušča v njihovo utemeljenost in zakonitost. Upravni organ odloča v postopku denacionalizacije po dejanskem stanju, kakor izhaja iz javnih listin o podržavljenju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Oddelka za varstvo okolja in urejanje prostora občine, s katerim je bila zahteva tožnice za denacionalizacijo nepremičnin zavržena. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da so bile navedene nepremičnine, to je zemljišče in poslovna stavba, stoječa na tem zemljišču, podržavljene ... na podlagi 3. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48) kar je bilo ugotovljeno z odločbo Izvršilnega odbora občinskega ljudskega odbora z dne 7.2.1949. ... sta navedene nepremičnine pridobila s kupno pogodbo z dne 22.1.1941 od matere tožnic. Kot izhaja iz sodbe občinskega sodišča ..., potrjene s sodbo okrožnega sodišča ..., je bila ta kupna pogodba veljavna in tožena stranka ni mogla sprejeti pritožbenih navedb, da je upravičenka do denacionalizacije ..., ker kupna pogodba ni bila odobrena s strani takrat pristojnega starojugoslovanskega ministrstva in ker kupca nepremičnin po takratnih pravnih pravilih še nista pridobila, saj ni bil izveden vpis njune lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ker pravne prednice tožnic ni mogoče šteti za upravičenko do denacionalizacije v smislu 3. oziroma 4. člena zakona o denacionalizaciji, je odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita in tožnica je morala pritožbo zavrniti.

Tožnici v tožbi navajata, da je bilo premoženje, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, dejansko podržavljeno ... in ne ..., slednja nista nikoli postala lastnika spornih nepremičnin. Kupno pogodbo z dne 22.1.1941 so namreč pogodbene stranke razveljavile in kupnina ni bila v celoti plačana, ker pogodba ni bila potrjena od pristojnega organa. Pogodba tudi ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Ob času podržavljenja je bila zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin ... Tudi kupca sta pogodbo štela za neveljavno, kar naj bi z izjavo, priloženo tožbi, potrdila njuna vnukinja. Odločba o nacionalizaciji ni bila nikoli vročena ..., niti njenim pravnim naslednikom. S tem jim je bila odvzeta pravica do pritožbe in odločba je zato nezakonita. Premoženje je bilo ... odvzeto brez pravne osnove, zato tožnici predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi ter odvzeto premoženje vrne ..., podrejeno pa, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, naj sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je bilo premoženje, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, podržavljeno ..., kot sledi iz listin, na katere se sklicuje tožena stranka, ali ..., kot zatrjujeta tožnici. V pravnem smislu gre za vprašnje, kdo je bil lastnik premoženja ob podržavljenju. Z vidika denacionalizacijskega postopka je to vprašanje predhodno vprašanje (144. člen zakona o splošnem upravnem postopku), o katerem pa je bilo v obravnavanem primeru že odločeno, kot je razvidno iz listin predloženih upravnih spisov, s sodbo občinskega sodišča ..., potrjeno s sodbo okrožnega sodišča .... Iz navedenih sodb namreč izhaja, da je bila kupna pogodba, sklenjena dne 22.1.1941 med ... kot prodajalko in ... kot kupcema, veljavna ter da je bila v času podržavljenja nepremičnin dejansko tudi že izvršena. V spisu ni podatkov, iz katerih bi izhajalo, da je bilo o tem vprašanju kadarkoli drugače odločeno in tudi tožnici tega ne zatrjujeta.

Tožbene navedbe, da odločba o nacionalizaciji ni bila vročena ... oziroma njenim pravnim naslednikom in da je zato nezakonita, so v tem upravnem sporu neupoštevne. S temi navedbami tožnici napadata odločbo o nacionalizaciji iz leta 1949, kar pa po presoji sodišča ne more biti predmet postopka denacionalizacije. Zakon o denacionalizaciji (ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) upošteva kot dejansko podlago denacionalizacij akte o podržavljanju, ki jih navaja v 3. in 4. členu, pri tem pa se ne spušča v njihovo utemeljenost in zakonitost. Upravni organ odloča v postopku denacionalizacije po dejanskem stanju, kakor izhaja iz javnih listin o podržavljenju. Na listinsko izkazano dejansko stanje pa je tožena stranka po mnenju sodišča pravilno uporabila določbe ZDEN in zakona o splošnem upravnem postopku. Tožba torej ni utemeljena in sodišče jo je moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrniti.

Sodišče je zakon o upravnih sporih in zakon o splošnem upravnem postopku v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.