Jedro

Tudi oseba, ki je pravni laik, mora razložiti, zakaj meni, da je v svojih ter v katerih pravicah prizadeta, ter da z „golo“ prošnjo za BPP izpolnjevanja pogojev po petem odstavku 24. člena ZBPP ne more izkazati. Navedba zgolj podatka o odločbi v zvezi z zadnjim uporabljenim pravnim sredstvom ter posredovanje sodnih odločb, ki so bile v zadevi izdane, namreč ne more biti podlaga za zaključek, da so pogoji za postopek pred ESČP izpolnjeni.

Neuspeh tožnika v pravdnem postopku, v zvezi s katerim je vložil prošnjo za BPP, (še) ne more biti razlog za vložitev pritožbe na ESČP, saj po 34. členu EKČP to sodišče lahko sprejme le pritožbo osebe, ki zatrjuje kršitev pravic po EKČP - in to že v postopku pred domačimi sodišči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: BPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev BPP (z dne 20. 8. 2012), v kateri je tožnik prosil za BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), zaradi vložitve pritožbe, v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS, Up-581/12 z dne 17. 7. 2012. V razlogih izpodbijane odločbe se organ sklicuje na peti odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Navaja, da iz listin v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zoper toženca A.A., s katerim bi postal lastnik nepremičnine s priposestvovanjem, ter da je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo; Vrhovno sodišče RS je nato s svojim sklepom z dne 29. 3. 2012 zavrnilo predlog za dopustitev revizije, Ustavno sodišče pa je s svojim sklepom z dne 17. 7. 2012 sklenilo, da se ustavna pritožba tožnika ne sprejme v obravnavo. Čeprav je tožnik v Republiki Sloveniji izčrpal vsa pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo, organ za BPP meni, da niso podani zakonski pogoji za sprejem pritožbe oziroma za začetek postopka pred ESČP. Iz sklepa Ustavnega sodišča namreč izhaja, da senat ni sprejel ustavne pritožbe v obravnavo, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Ustavno sodišče RS je torej ocenilo, da tožnik ni izkazal kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi imele hujše posledice zanj, prav tako pa ni izkazal, da je šlo v tem primeru za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki je presegalo pomen konkretne zadeve. Tožnik v prošnji ni navedel, iz katerih razlogov želi na ESČP vložiti pritožbo in katere človekove pravice ali temeljne svoboščine so mu bile kršene. Zgolj dejstvo, da se je pravdni postopek pred slovenskim sodiščem zanj končal neugodno in da je v Sloveniji izčrpal vsa pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo, po oceni organa za BPP ni zadosti, da bi ESČP sprejelo pritožbo v obravnavo. Organ za BPP meni, da so se sodišča na treh stopnjah in še Ustavno sodišče opredelila do navedb tožnika, zato je po oceni organa za BPP očitno, da tožniku človekove pravice in temeljne svoboščine kljub neugodnemu izidu pravdnega postopka niso bile kršene. Organ za BPP tudi meni, da je imel tožnik tekom pravdnega postopka zagotovljene vse procesne in druge pravice, saj ga je pred sodiščema prve in druge stopnje zastopala odvetnica po odločbi o dodelitvi BPP. Zato je po mnenju pristojnega organa za BPP zelo verjetno, da mednarodno sodišče pritožbe tožnika ne bo sprejelo v obravnavo.

Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja. Ker pa ni prava uka oseba, prosi Upravno sodišče za dodelitev BPP, da bo tožba pravilno popravljena. S tem bo tožnik lahko navedel vsa dejstva, ki utemeljujejo odpravo izpodbijane odločbe. Tožnik navaja, da mu je bila z izpodbijano odločbo zavrnjena BPP za vložitev pritožbe na ESČP, ob razlogovanju organa za BPP, da je o zadevi že pravilno odločilo Ustavno sodišče, ki se je sklicevalo na drugi odstavek 55.b člena ZUstS. Tožnik navaja, da ni prava uka oseba ter je zato prosil za BPP za vložitev ustavne pritožbe, vendar je bila njegova prošnja z odločbo Bpp 1308/2012 z dne 12. 6. 2012 zavrnjena. Ker tožnik ni imel sredstev za plačilo odvetnika, tako ni mogel pravilno napisati in utemeljiti ustavne pritožbe. Kar pomeni, da je bilo tožniku namerno onemogočeno koriščenje pravnih sredstev za dosego pravilne in pravične odločitve. Ugotovitve, da tožnik ni izkazal, da je šlo v tem primeru za pomembno ustavnopravno vprašanje, so verjetno resnične, vendar pa je organ za BPP sam na nedovoljen in nezakonit način povzročil tako stanje, in sicer z nedodelitvijo BPP. Tožnik prosi, da se nezakonite odločbe odpravijo ter celotna zadeva vrne v prejšnje stanje, tako da bo tožniku omogočeno koriščenje BPP za pravilno vložitev ustavne pritožbe ali podrejeno za dodelitev ustrezne BPP za vložitev pritožbe na ESČP. Tožnik meni, da so mu bile kratene številne človekove pravice, zapisane v Ustavi RS ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). S pomočjo odvetnika pa bo tudi opredelil vsak posamezen člen ter opisal vzroke, zakaj meni, da je po katerem členu kršena človekova pravica.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bila tožniku zavrnjena prošnja za BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred ESČP, v zvezi s postopkom v pravdni zadevi tožnika kot tožeče stranke zoper A.A. kot toženo stranko, zaradi priposestvovanja, v kateri tožnik ni bi uspešen (sodba Okrajnega sodišča v Domžalah P 132/2009 z dne 11. 2. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1831/2011 z dne 30. 11. 2011) in ki nato tudi ni uspel s predlogom za dopustitev revizije (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 10/2012 z dne 29. 3. 2012) in z ustavno pritožbo, ki je Ustavno sodišče RS ni sprejelo (sklep Up-581/12 z dne 17. 7. 2012). Organ za BPP je tožnikovo prošnjo zavrnil na podlagi petega odstavka 24. člena ZBPP, ocene, da je očitno, da tožniku človekove pravice in temeljne svoboščine niso bile kršene ter zaključka, da je zelo verjetno, da mednarodno sodišče pritožbe tožnika ne bo sprejelo v obravnavo.

Po petem odstavku 24. člena ZBPP se BPP dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena, v zvezi z ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije in za postopek pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, in če so izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo oziroma pogoji za začetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami (posebna pravna pomoč).

S presojo organa za BPP, da tožnik ni izpolnil pogojev iz petega odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev posebne BPP za postopek pred ESČP, se sodišče strinja. Da bi bili izpolnjeni pogoji za postopek pred ESČP, tudi po presoji sodišča tožnik v prošnji za BPP ni izkazal. V prošnji namreč niti ne navaja, za katere človekove pravice oziroma temeljne svoboščine meni, da so mu bile v pravdnem postopku, v zvezi s katerim je vložil prošnjo za BPP, kršene. Take navedbe pa mora prosilec za BPP podati v okviru podatkov o zadevi, ki jih po določbah tretjega odstavka 32. člena ZBPP prošnja mora vsebovati; to mora po mnenju sodišča veljati tudi za osebo, ki je pravni laik, namreč da mora razložiti, zakaj meni, da je v svojih ter katerih pravicah prizadeta, ter da z „golo“ prošnjo za BPP izpolnjevanja pogojev po petem odstavku 24. člena ZBPP ne more izkazati. Navedba v prej navedenem okviru zgolj podatka o odločbi v zvezi z zadnjim uporabljenim pravnim sredstvom ter posredovanje v prilogi sodnih odločb, ki so bile v zadevi izdane (tako je ravnal tožnik), namreč ne more biti podlaga za zaključek, da so pogoji za postopek pred ESČP izpolnjeni; le tak zaključek pa bi narekoval priznanje BPP po petem odstavku 24. člena ZBPP. Namreč neuspeh tožnika v pravdnem postopku, v zvezi s katerim je vložil prošnjo za BPP, (še) ne more biti razlog za vložitev pritožbe na ESČP, saj po 34. členu EKČP to sodišče lahko sprejme le pritožbo osebe, ki zatrjuje kršitev pravic po EKČP - in to že v postopku pred domačimi sodišči. Zaradi neizpolnjenega navedenega pogoja pa pritožba že ne prestane meril dopustnosti (35. člena EKČP) oziroma je glede take pritožbe realna ocena, da šteje kot očitno neutemeljena za nedopustno (3. a).

Kolikor pa tožnik še zatrjuje, da organ odločitve v izpodbijani odločbi ne bi mogel opirati na zaključek, da je tudi Ustavno sodišče ocenilo, da tožnik ni izkazal kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma da bi v zadevi šlo za pomembno ustavnopravno vprašanje, ker tožnik kot pravni laik, BPP pa mu ni bila dodeljena, ustavne pritožbe ni mogel ustrezno pravno utemeljiti, s tem pa naj bi organ za BPP tožniku namerno onemogočil koriščenje pravnih sredstev za dosego pravilne in pravične odločitve, sodišče odgovarja, da tožniku odločbe organa za BPP, s katero mu je ta odrekel BPP za postopek pred ustavnim sodiščem, v sodnem postopku pred tem sodiščem ni uspelo izpodbiti ter je sodišče njegovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (sodba I U 1233/2012-6 z dne 21. 11. 2012). Nikakor pa v tem postopku upravnega spora tožnik tudi ne more (ponovno) uveljavljati odprave navedene odločbe, saj se le-ta nanaša na drugo in tudi že pravnomočno končano zadevo. Zato so zgoraj navedeni tožnikovi ugovori neutemeljeni ter sodišče nima pomislekov, da bi organ za BPP ne mogel svoje odločitve med drugim temeljiti tudi na odločitvi Ustavnega sodišča (to je že v postopku preizkusa ustavne pritožbe – ali bo začelo postopek na njeni podlagi - odločilo, da se ustavne pritožbe ne sprejme, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS; po navedeni določbi pa se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve).

Sodišče še dodaja, da je bila z odločbo organa za BPP tega sodišča Bpp 187/2012 z dne 29. 11. 2012 tožniku zavrnjena tudi njegova prošnja za BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem v zvezi s predmetno tožbo. Glede na to je sodišče reševalo tožnikovo tožbo, kot jo je sam vložil; pri tem pa dodaja, da je bilo na pravilno uporabo materialnega in procesnega prava pri preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe dolžno paziti že po uradni dolžnosti (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1, arg. a contrario).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.