Jedro

Na podlagi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, tožnikovega zdravstvenega kartona in po opravljenem osebnem pregledu, je izvedenka menila, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo vodja lokala - natakar. To je za delo, ki ga je kot nosilec dejavnosti in edini zaposleni v svojem gostinskem lokalu večinoma opravljal sam. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj objektivno strokovne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 2. 2017 in št. ... z dne 17. 1. 2017 v delu glede zaključka začasne nezmožnosti za delo in ugotovi, da je tožnik začasno nezmožen za delo polni delovni čas zaradi bolezni od 1. 2. 2017 do 6. 2. 2018. Obenem je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede njegovega zdravstvenega stanja, saj zdravljenje še ni zaključeno. V letu 2017 se njegovo zdravstveno stanje v primerjavi z letom 2016, ko je bil celo leto v bolniškem staležu, ni izboljšalo. Zato je odločitev tožene stranke, da je od 1. 2. 2017 dalje zmožen za delo, nepravilna. Zatrjevana dejstva ne morejo biti sporna, saj izhajajo iz zdravstvene dokumentacije, izpovedi tožnika, zaslišanega kot stranka, izvedenskega mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 29. 8. 2017, pa tudi iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke. Izvedenka v obrazložitvi svojega mnenja navaja, da v letu 2017 iz zdravstvene dokumentacije ni razvidno eventualno akutno poslabšanje stanja. V nadaljevanju poudarja, da je bilo izboljšanje ugotovljeno že leta 2016, pri čemer se sklicuje na izvid Ortopedske bolnišnice A. z dne 16. 5. 2017, ko je opravil EMG spodnjih okončin. V povzetku izvida ugotavlja, da so pri EMG preiskavi levega spodnjega uda ponovno ugotovili kronične nevropatske spremembe v področju miotomov L3-4, podobno izražene kot pri prejšnjih pregledih. Pritožba vztraja, da ta izvid dokazuje, da se mu zdravstveno stanje ni izboljšalo, to pa potrjuje tudi dejstvo, da mu toženec, ker je razpolagal z izvidom nevrologa iz avgusta 2016, ni zaključil staleža. Moral bi slediti logičen zaključek, da je tožnik tudi od 1. 2. 2017 dalje začasno nezmožen za delo. Drugačnega mnenja tudi izvedenka ni podala, ampak, da bi svoje delo lahko opravljal le občasno, ko bi bile bolečine znosne ali ko jih ne bi imel. Sodišče je povzelo zgolj tiste dela mnenja, ki potrjuje sprejeto odločitev. Na podlagi mnenja izvedenke, da bi bil v spornem obdobju tožnik lahko le občasno zmožen za delo, bi morali upoštevati, da je samozaposlen ter da je nemogoče, da bi lokal nemoteno deloval ob samozaposlitvi in občasni pomoči študenta. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Prav tako pa ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 1. 2. 2017, s katero je zdravstvena komisija zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 17. 1. 2017. S slednjo je odločil, da je tožnik od 14. 1. 2017 do 31. 1. 2017 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 1. 2. 2017 dalje pa je zmožen za delo. Sporno v tej zadevi je, ali je bil tožnik v obdobju od 1. 2. 2017 do 6. 2. 2018 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ), kjer je vprašanje ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo urejeno v določbah 80., 81. in 82. člena. Podrobnejše določbe vsebujejo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami, Pravila). V 232. členu Pravil je določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da je začasno nesposoben opravljati svoje delo zaradi bolezni ali poškodbe. Poleg osebnega zdravnika sta za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo pristojna še imenovani zdravnik ter zdravstvena komisija.

7. Sodišče prve stopnje je v dokazne namene pridobilo izvedensko mnenje specialistke medicine dela, prometa in športa, izvedenko pa je v zvezi s pripombami, ki jih je na mnenje podal tožnik, še zaslišalo. Na podlagi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, tožnikovega zdravstvenega kartona in po opravljenem osebnem pregledu, je izvedenka menila, da je bil tožnik od 1. 2. 2017 do konca glavne obravnave (intermitentno) zmožen za delo vodja lokala - natakar. To je za delo, ki ga je kot nosilec dejavnosti in edini zaposleni v svojem gostinskem lokalu večinoma opravljal sam.

8. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj objektivno strokovne podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Pri tožniku je izvedenka ugotovila lumboishialgio sin., intraforaminalno diskus hernijo L3-4 levo, istmično spondilolistezo L5 prve stopnje, degenerativne spremembe vratne hrbtenice in cervicobrahialgijo desno. Po mnenju izvedenke je tožnikovo obolenje kronično, kar pomeni, da zdravljenje praktično nikoli ne bo končano. Značilnost bolezni je, da ima akutna poslabšanja in izboljšanja, ki jih ni mogoče predvideti. Po ugotovitvah izvedenke je tožnik v zadnjih šestih mesecih intenzivno telovadil, je brez terapije, brez protibolečinske terapije ves čas, objektivni klinični izvidi pa kažejo, da se je njegovo zdravstveno stanje izboljšalo v primerjavi z letom 2014. Edini podatek, ki ne kaže na izboljšanje je njegova anamneza, v kateri trdi, da po intenzivni fizioterapiji ni izboljšanja. Edina težava, ki jo navaja, je klecanje noge, ki traja 10 minut. Za relevantno obdobje, in sicer za leto 2017 do pregleda pri njej (21. 11. 2017) je izvedenka ugotovila, da je tožnik trikrat obiskal svojega zdravnika v glavnem zaradi pripravljanja dokumentacije v zvezi z invalidskim postopkom, nikoli pa zaradi težav s križem. Dodatno je ugotovila, da je tožnik v tem obdobju opravil pet preiskav pri specialistih, vendar iz dokumentacije ni razvidno eventualno akutno poslabšanje stanja.

9. Tako je tožnik 5. 5. 2017 naredil MR preiskave LS dela hrbtenice, ki je ugotovila istmično spondilolizo L5 z minimalno anterolistezo korpusa L5. 15. 6. 2017 je tožnik v Ortopedski bolnišnici A. opravil EMG spodnjih okončin, ki je pokazal kronične nevropatske spremembe v področju segmentov L3 in L4 levo. 8. 6. 2017 in že pred tem 2. 3. 2017, je tožnik na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo UKC B. opravil kontrolni pregled, kjer so mu postavili enake diagnoze kot 2. 3. 2017, predlagana pa je bila konzervativna terapija.

10. V konkretnem primeru je v dokaznem postopku prepričljivo ugotovljeno, da gre pri tožniku za kronično bolezen, kar dokazujejo ugotovljene diagnoze, kronične in nevropatske spremembe v področju segmentov L3 in L4 levo in kronične nevropatske spremembe v področju miotonov L3-L4. Ker gre za kronično bolezen pomeni, da zdravljenje praktično nikoli ne bo končano. Poleg tega je značilnost te bolezni, da ima akutna poslabšanja in izboljšanja. Vendar pa je v konkretnem primeru hkrati prepričljivo ugotovljeno, da v spornem obdobju ni prišlo do poslabšanja in do takšnega stanja, ki bi zahtevalo bolniški stalež. Izvedenka je namreč ugotovila, da je bil tožnik v relevantnem obdobju trikrat pri svojem zdravniku, vendar nikoli zaradi težav s križem in da je v relevantnem obdobju brez protibolečinske terapije, klinični izvidi pa kažejo, da se je njegovo zdravstveno stanje v primerjavi z letom 2014 izboljšalo. Torej ni izkazano, da bi v spornem obdobju prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do takšnega stanja, ki bi narekovalo bolniški stalež. Tožbeni zahtevek je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zavrnjen.

11. Odločitev in zaključki sodišča prve stopnje tudi niso v nasprotju z mnenjem v delu, ko izvedenka ugotavlja, da bi tožnik svoje delo lahko opravljal le občasno, ko bi bile bolečine znosne ali ko jih ne bi imel. Prav takšno stanje je izvedenka ugotovila pri tožniku na osebnem pregledu na podlagi anamnestičnih podatkov. Dovolj jasno pa je tudi odgovorila na vprašanje, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo v spornem obdobju, ko je bil brez protibolečinske terapije, ko je trikrat obiskal svojega osebnega zdravnika, vendar nikoli zaradi težav s križem.

12. Z zaslišanjem sodne izvedenke je sodišče prve stopnje ne samo razčistilo dvome, ki jih je tožnik izpostavil v pripombah na podano mnenje glede ocenjevanja njegovega delovnega mesta, pač pa tudi vprašanje, kakšno je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v relevantnem obdobju, predvsem ali je bil glede na ugotovljeno klinično bolezen, začasno nezmožen za delo v spornem obdobju.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.