Jedro

Za neustrezno varstvo psa, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost toženke, bi šlo v primeru, ko bi imel pes takšne lastnosti, kot jih zatrjuje tožnica, toženka pa na to ne bi opozorila inštruktorja in psu ne bi priskrbela nagobčnika. Vendar pa izvedeni dokazni postopek navedenega ni potrdil. Tožnica je zagotovila ustrezno varnost in nadzorstvo, saj je ravnala po navodilih pasjega inštruktorja, ki je kot strokovnjak ocenil, da njen pes ne potrebuje nagobčnika. Pes je imel ovratnico, toženka pa ga je tudi držala na povodcu ob svoji nogi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj toženka plača tožnici odškodnino v višini 1.961,28 EUR in ji povrne pravdne stroške, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodišča prve stopnje dalje do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da povrne toženki pravdne stroške v višini 1.767,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Tožnica izpodbija sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo izpoved priče D. F., inštruktorja psov, da mu toženka ni povedala, da se njen pes „zaganja“ v druge ljudi. Če bi mu to povedala, bi verjetno zahteval, da ima njen pes nagobčnik. Povedal je še, da je bila toženka prvič na tečaju in da po tem dogodku ni več prišla. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno razumelo izjavo priče A. P. Izpovedala je, da je toženkin pes ves čas zaprt in da je slišala od sosedov, da se ga bojijo. Če se ljudje bojijo psa, je strah gotovo posledica njegovih preteklih ravnanj. Iz te izjave je mogoče razbrati, da je toženkin pes nesocializiran, na kar bi morala opozoriti inštruktorja, ki bi odredil uporabo nagobčnika. Zato sodišče napačno zaključuje, da dejstvo, da je toženkin pes popadljiv in nevaren, ni dokazano. Njen pes ima vedenjske motenje zato predstavlja nevarno stvar. Tudi dejstvo, da PP Trbovlje ne beleži ugriza toženkinega psa, ne dokazuje, da ni nevaren, saj ta beleži le prijave od leta 2004 dalje, lahko pa je pes že pred tem koga ugriznil. Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena ZPP vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 -UPB3 in 45/08) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki so navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče upoštevalo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožnica ne izpodbija. Iz teh izhaja, da je toženka spornega dne pripeljala svojega psa mešanca srednje rasti v pasjo šolo z namenom, da bi se naučil določenega vedenja. Iz istega razloga je tudi tožnica pripeljala svojega psa zlatega prinašalca. Pri vaji, ki jo je vodil priča inštruktor D. F. in se je odvijala tako, da so tečajniki, med njimi tudi toženka, stali s svojimi psi v krogu, tožnica pa je s svojim psom tekla naokoli okrog njih, je toženkin pes prijel tožnico za nogo. Pes je imel ovratnico in bil na povodcu. Pravdni stranki sta se ravnali po navodilih inštruktorja, kako izvajati vajo. V takih okoliščinah pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pes ni nevarna stvar. Srečanje s psom na povodcu ne pomeni večje nevarnosti od povprečne. Situacija, ki se je tožnici sicer zdela nevarna, dejansko ni predstavljala večje nevarnosti od povprečne. Zato ne velja objektivna odgovornost imetnika psa (1. odstavek 158. člena in 2. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonik - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01).

Pravna podlaga za odločanje o temelju odškodninskega zahtevka je zato v 2. odstavku 158. člena OZ, po katerem je za škodo, ki jo povzroči domača žival ,

odgovoren njen imetnik, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Na podlagi teh pravil se je izoblikovala tudi sodna praksa o odgovornosti lastnikov psov in o pravnem standardu, kaj je nadzorstvo psa. Smisel potrebnega varstva in nadzorstva psa je v tem, da se mu prepreči, da bi koga poškodoval, zato mora biti to nadzorstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je lastnik mogel ali moral predvidevati. Toženka je zatrjevala, da je poskrbela za ustrezno varstvo in nadzorstvo svojega psa, saj je ravnala po navodilih inštruktorja, psa pa je držala na povodcu ob sebi. Tožnica je ugovarjala, da toženka ni poskrbela za potrebno varstvo, ker je njen pes popadljiv in nesocializiran, na kar bi morala biti toženka posebej pozorna in na to opozoriti ter psa zato opremiti še z ustreznim nagobčnikom. Trdila je še, da to ni prvi primer, ko je toženkin pes ugriznil človeka. Temu je toženka nasprotovala. V navedeni smeri je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, katerega rezultat je ugotovitev, da je toženkin pes pred spornim dogodkom ni ugriznil psa in bil popadljiv in je zato toženka v pasji šoli pri izvajanju vaje poskrbela za ustrezno varstvo in nadzorstvo. Če bi imel toženkin pes takšne lastnosti, kot jih zatrjuje tožnica, pa toženka ne bi na to opozorila inštruktorja in psu priskrbela nagobčnika, bi šlo za neustrezno varstvo psa. Vendar pa izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil. Iz poizvedb PP Trbovlje je razvidno, da od leta 2004 ne beležijo, da bi toženkin pes že koga ugriznil, starejših zadev pa ne hranijo več. Tudi izpoved priče A. P., da je toženki pes ves čas zaprt in da je slišala, da se ga ljudje bojijo, ne potrjuje zatrjevanih lastnosti psa. Dejstvo, da je pes zaprt, še ne pomeni, da je pes popadljiv in nesocializiran. Tudi izpoved priče o tem, da je od sosedov slišala, da se ga bojijo, pri čemer ne pove, zakaj naj bi se ga bali, ne zadošča za ugotovitev, da je popadljiv. Nenazadnje pa je navedena priča le posredna priča, ki je izpovedala tisto, kar so ji povedali sosedje, ne da bi bila prisotna ob konkretnem škodnem dogodku. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpoved priče D. F.. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče upoštevalo njegovo izpoved, da je preveril toženkinega psa in ocenil, da ne potrebuje nagobčnika, da pa bi verjetno zahteval uporabo nagobčnika, če bi ga toženka seznanila, da se njen pes „zaganja“ v ljudi. Ker pa ni dokazano, da je pes že koga napadel in je popadljiv, toženka ni bila dolžna na to opozarjati inštruktorja, ki bi v nasprotnem primeru sicer zahteval uporabo nagobčnika oziroma bi bila uporaba nagobčnika za ustrezno varstvo nujna. Tožnici tudi ni mogoče očitati, da bi morala predvideti škodni dogodek in zato poskrbeti, da bi njen pes nosil nagobčnik. Tožnica je zagotovila ustrezno varnost in nadzorstvo, saj je ravnala po navodilih pasjega inštruktorja, ki je kot strokovnjak tudi ocenil, da njen pes ne potrebuje nagobčnika. Pes je imel ovratnico, toženka pa ga je tudi držala na povodcu ob svoji nogi. Toženka je po prepričanju pritožbenega sodišča poskrbela kar je bilo glede na konkretne razmere za to potrebno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, ker toženkino ravnanje ni protipravno, ne da bi ugotavljalo obstoj ostalih elementov odškodninske odgovornosti iz 1. odstavka 131. člena OZ.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in niso podani pritožbeni razlogi, katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožnica ni priglasila.