Jedro

Tudi v primeru odškodninske odgovornosti delodajalca (za škodo, ki izvira iz nesreče pri delu) odškodninska terjatev zastara v 3 letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v 5 letih, odkar je škoda nastala.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za tožnikovo škodo iz škodnega dogodka dne 10. 2. 2003. Zoper navedeno vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb ZPP, ker ima izpodbijana vmesna sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti pomanjkljivi in v nasprotju z listinami v spisu oziroma pridobljenim izvedenskim mnenjem. Po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje ni ravnalo v celoti v skladu z napotilom drugostopnega sodišča ter se tudi ni izreklo o izpovedbah tožnika ter tudi ni pravilno dokazno ocenilo izvedenskega mnenja, izpovedi priče I.K., pa je sodišče ponovno dalo preveliko težo. Drugostopno sodišče je v sklepu z dne 18. 6. 2009 jasno ugotovilo in opozorilo na izjavo tožnika, da je večkrat neuspešno zaganjal kotel in da je pri tretjem poskusu nenadoma močno počilo. To pa pomeni, da je do eksplozije dimne cevi kotla prišlo šele po tem, ko je tožnik večkrat neuspešno zaganjal kotel centralne kurjave. V smeri nepravilnega in nestrokovnega ravnanja je podal jasno mnenje tudi izvedenec za strojne instalacije J.L., ki pa ga je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe, v pretežnem delu, spregledalo oziroma se do ugotovitev izvedenca ni opredelilo. Sodba sodišča prve stopnje obširno povzema izpoved priče I.K., ostalih izvedenih dokazov (predloženih listin, izpovedi tožnika samega in direktorja tožene stranke) pa sodišče dokazno sploh ni ocenilo. Po napotilu drugostopnega sodišča je bilo v postopku z izvedencem potrebno ugotoviti ali je tožnik pri večkratnem neuspešnem zaganjanju kotla centralne kurjave ravnal v skladu s pravili rokovanja oziroma obratovanja kotla. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca J.L. izhaja: da je tožnik imel veljavno potrdilo za opravljanje del „strojnika centralnega ogrevanja“; da je bil tožnik seznanjen z navodili za obratovanje in vzdrževanje konkretnega kotla in tudi sicer strokovno usposobljen za rokovanje s kotlom; da je do eksplozije v kotlu prišlo, ker kurišče pred tretjim zagonom ni bilo prezračeno zaradi nepooblaščene blokade ventilatorja; da bi se nesreča lahko preprečila z doslednim upoštevanjem navodil; da je tožnik z neupoštevanjem pravila, da je po neuspešnem zagonu potrebno odpraviti napako in šele nato ponovno zagnati kotel, gotovo prispeval k nastanku nesreče in da do nesreče ne bi prišlo, če ne bi bilo nepooblaščenega posega v avtomatiko in izključitve blokade prezračevanja kurišča. Izvedenec je tudi izpovedal „tretjič povem, da bi se morala pred ponovnim zagonom odpraviti napaka, zaradi katere ni prišlo do zagona“. Dostop do kurilnice oziroma spornega kotla pa je imel zgolj tožnik (in serviser), saj so bila sicer vrata kurilnice zaklenjena. Prav tako je priča I.K., kateremu je sodišče dalo največjo težo v razlogih sodbe, izpovedal, da samega kurišča takrat ni odpiral in elektronike vizualno in fizično ni pregledoval ter da je ugotovil, da kotel pravilno deluje. V kolikor pa je serviser I.K. po nezgodi ugotovil, da je kotel pravilno deloval in ga je zagnal, pa navedeno po mnenju tožene stranke toliko bolj dokazuje, da je bila ob tretjem zagonu s strani tožnika „blokada odstranjena“. Po prepričanju tožene stranke sodišče prve stopnje ob odločanju v predmetni zadevi ponovno ni ugotovilo dejanskega stanja, pridobljenega izvedenskega mnenja ni pravilno dokazno ocenilo ter je ponovno brez navedbe razlogov, največjo težo dalo izpovedi priče I.K.. Izpoved priče bi bilo potrebno obravnavati kritično, saj je bila priča v spornem obdobju serviser kotla in bi se lahko ugotavljala tudi morebitna krivda samega servisiranja kotla. Priča pa je tudi priznal, da sta s tožnikom včasih šla na pijačo, kar kaže na očitno poznanstvo med tožnikom in navedeno pričo. Tožnik ni zanikal, da je trikrat zaporedoma zaganjal kotel in sicer dvakrat neuspešno, tretjič pa je počilo. Takšno ravnanje tožnika pa je bilo v nasprotju s pravili rokovanja oziroma obratovanja kotla. Tožnik je torej ravnal v nasprotju z navodili, kar je ugotovil tudi izvedenec za strojne instalacije. Odgovornost za nezgodo je zato potrebno iskati izključno pri tožniku, ki je očitno samovoljno in v nasprotju z navodili in pravili stroke večkrat neuspešno zaganjal kotel. Po mnenju tožene stranke je sodišče zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe tako navaja, da naj bi šlo pri kotlu za izvor večje nevarnosti in naj bi bila podana objektivna odgovornost tožene stranke, pri tem pa se ne opredeli do trditve tožene stranke, da tožena stranka sploh ni lastnik spornega kotla, saj je ta v solasti etažnih lastnikov poslovne stavbe. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do ugovora zastaranja, saj se je tožnik poškodoval dne 10. 2. 2003 in iz predložene medicinske dokumentacije izhaja, da je v bistvu zdravljenje končano že v mesecu marcu 2003. Do 13. 4. 2004 tožnik ni iskal nobene zdravstvene pomoči, tudi pri dispanzerju za psihohigieno se je prvič oglasil šele 15. 4. 2005. Tožnik je vsekakor za morebitne posledice vedel že v mesecu marcu 2003, ko je dejansko končal z zdravljenjem, tožbo pa je vložil šele 16. 4. 2007, zato je po prepričanju tožene stranke ugovor zastaranja utemeljen. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in razveljavi vmesno sodbo sodišča prve stopnje ter samo odloči o zadevi, tako, da zahtevek tožnika kot neutemeljen v celoti zavrne oziroma podredno po razveljavitvi vrne zadevo ponovno v odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje teh bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, vendar pa sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker se ni opredelilo do ugovora tožene stranke o zastaranju odškodninske terjatve.

V skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) odškodninska terjatev zastara v 3 letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru pa zastara terjatev v 5 letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek). Po 165. členu OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Zastaranje torej začne teči od trenutka, ko je obseg škode oškodovancu znan ali bi mu moral biti znan. Odločilno v tej zadevi je vprašanje, kdaj se je škoda „ustalila“. To vprašanje je dejansko vprašanje in ga sodišče ugotavlja v vsakem primeru posebej. Vprašanje zastaranja je namreč materialnopravno vprašanje in je o njem dolžno sodišče odločiti samostojno (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 60/2008 z dne 15. 5. 2008). Sodišče prve stopnje bo torej lahko odločilo o zastaranju odškodninske terjatve, ko bo ugotovilo, kdaj je tožnik zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode oziroma je imel vse realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Odškodninska terjatev za tisto škodo, za katero je tožnik vedel več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, je zastarala (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbah opr. št. II Ips 44/2004 z dne 11. 5. 2005, opr. št. II Ips 99/2005 z dne 26. 5. 2009, opr. št. II Ips 281/2007 z dne 26. 11. 2009 in opr. št. VIII Ips 386/2009 z dne 3. 10. 2011).

Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora zastaranja odškodninske terjatve, čeprav se je nanj tožena stranka ves čas postopka sklicevala, je bilo potrebno vmesno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje. V dopolnjenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje torej ugotoviti, kdaj je tožnik zvedel, da se je njegovo zdravstveno stanje toliko stabiliziralo, da ni bilo več mogoče pričakovati bistvenega izboljšanja ali poslabšanja, torej kdaj je bilo zdravljenje tožnika zaključeno.

V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje do preostalih pritožbenih navedb tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od aprila 2007 kot električar – vzdrževalec in da se mu je dne 10. 2. 2003 na delu pripetila delovna nezgoda. Pri zaganjanju kotla za centralno ogrevanje je nenadoma eksplodirala dimna cev kotla. Pritisk, ki je ob tem nastal, je bil tako močan, da je tožnika vrglo v betonsko konstrukcijo in je padel po tleh, cev pa je tožnika udarila v glavo.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni pravilno dokazno ocenilo izvedenskega mnenja in izpovedi priče I.K., kateremu naj bi dalo preveliko težo ter da se ni opredelilo do jasne ugotovitve izvedenca, da je do nezgode prišlo, ker tožnik ni upošteval navodil. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je za nezgodo izključno kriv tožnik, ker naj bi očitno samovoljno in v nasprotju z navodili in pravili stroke večkrat neuspešno zaganjal kotel in da škoda izvira izključno iz vzroka, ki je v sferi tožnika oziroma da je za nezgodo izključno odgovoren tožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo zaključke sodnega izvedenca J.L., ki je v mnenju na strani 11 zapisal, da je tožnik z neupoštevanjem pravil, da je po neuspešnem zagonu potrebno odpraviti napako in šele nato ponovno zagnati kotel, gotovo prispeval k nastanku nesreče, vendar je hkrati zaključil, da pa do nesreče ne bi prišlo, če ne bi nekdo nepooblaščeno posegel v avtomatiko in izključil blokado prezračevanja kurišča. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi izpovedi priče I.K. pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da je posegel v elektroniko in tako povzročil nesrečo. I.K. je izpovedal, da je pri pregledu kotla ugotovil, da je prišlo do poškodbe elektrode in sicer keramične izolacije, ki je počila. V takem primeru iskra, ki je potrebna za vžig, ne skoči na pravo mesto. Do poškodb elektrod je prišlo večkrat. Po njegovem mnenju je prišlo do eksplozije v kurišču, ker je bila količina plina očitno večja, kot bi morala biti, zaradi tega pa je prišlo do eksplozije. Hkrati je izpovedal, da na poškodbo elektrode, po njegovem mnenju, ni vplival človeški faktor, ker tudi ne more vplivati, razen v primeru, če bi to nekdo želel namerno povzročiti.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na 131. člen OZ, ki v prvem odstavku določa, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V drugem odstavku navedenega člena OZ pa je navedeno, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Bistvo objektivne odgovornosti je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde, zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (ker je imetnik nevarne stvari). V takem primeru se domneva, da je škoda posledica te nevarne stvari oziroma nevarnega obratovanja, razen če se dokaže, da ta ni bil vzrok. Vzročna zveza kot ena od splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti med nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo in nastalo škodo se torej domneva (prvi odstavek 149. člena OZ). To pomeni, da se za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari ali dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bil vzrok. Objektivna odgovornost je strožja od krivdne. Imetnik nevarne stvari ali tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, je prost odgovornosti le, če dokaže oprostitvene razloge iz 153. člena OZ. Dokazne breme pa je na imetniku in ne na oškodovancu.

Zaradi navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je potrebno odgovornost tožene stranke v obravnavani zadevi presojati po določbah OZ, ki opredeljujejo objektivno odgovornost. Sicer pa tudi tožena stranka v pritožbi izrecno ne nasprotuje zaključku, da gre za nevarno stvar, vendar pa zmotno meni, da sama ne nosi odgovornosti za obravnavani škodni dogodek. Pri tem ni bistveno ali je tožena stranka tudi dejanski lastnik spornega kotla in da je le-ta v solasti etažnih lastnikov poslovne stavbe, bistveno je, da je tožena stranka upravljala kotel za centralno ogrevanje in da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki.

Res je sicer, da je delavec dolžan delo opravljati s takšno skrbnostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (9. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu; Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji – ZVZD), vendar pa je predvsem delodajalec tisti, ki mora skrbeti za varno delo. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in zbirati take delovne in proizvodne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen ZVZD). Delodajalec mora tako stalno nadzorovati ali delavec pred in med delovnim procesom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporablja.

Kolikor bo sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnikova odškodninska terjatev ni zastarala po 352. členu OZ in da jo je tožnik pravočasno uveljavljal, je nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje glede objektivne odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo pravilen. V tem primeru bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju po izvedenem postopku odločiti o utemeljenosti višine vtoževanega tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je v skladu z ugotovljenimi razlogi ugodilo pritožbi tožene stranke ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.