Jedro

Sodišče zaključuje, da so kljub spornemu dejanskemu stanju izpolnjeni zakonski pogoji za sojenje na seji, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno. Predlagani dokaz z zaslišanjem strank je bil namreč izveden že v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, izvedba dokaza z ogledom na kraju samem pa ni bila potrebna, saj so si predmetno parcelo neposredno ogledali že pristojni strokovnjaki v postopku pridobivanja lokacijske dokumentacije, tožniki pa so upravnem spisu predložili tudi fotografije sporne parcele in cestišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 10.7.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti lokacijskem dovoljenju Upravne enote L., Izpostava B. z dne 20.2.2001. Z njim je bila na podlagi 1. odstavka 52. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l.SRS, št. 18/8-4, 37/85, 26/90 in Ur.l.RS, št. 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97; ZUN) investitorici Z.M. izdano lokacijsko dovoljenje za izgradnjo stanovanjske hiše s pripadajočo zunanjo, komunalno in prometno ureditvijo, na zemljišču parc. št. 327/4, 328/2 in 328/9, k.o. Č., pod pogoji navedenimi v izreku tega lokacijskega dovoljenja.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi strinja z razlogi tožene stranke, ki je pravilno in popolno odgovorila na ponovljene pritožbene ugovore tožnikov. Dodaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je izdano lokacijsko dovoljenje v skladu s podrobnimi merili in pogoji iz 13. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja Č., G., G., P. (Ur.l.RS, št. 52/97; PUP), kar izhaja iz priložene lokacijske dokumentacije. Iz lokacijskega dovoljenja in iz predloženih upravnih spisov tudi izhaja, da so tožniki imeli možnost sodelovati v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. O neizvedbi dokaza z ogledom na kraju samem se je odločila uradna oseba glede na okoliščine primera, zato tožniki s tem ugovorom niso mogli uspeti. Sodišče ni moglo preveriti pavšalnega ugovora v zvezi z neenakopravnim obravnavanjem strank v postopku, ker ga tožniki niso natančneje obrazložili. Ugovori glede vodenja dveh lokacijskih postopkov pa predstavljajo tožbeno novoto, ki ga sodišče ni presojalo.

Tožniki vlagajo pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu po 1. točki in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da sodišče izpodbijano sodbo odpravi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločitev oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo in spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Glede 1. točke navajajo, da je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav so v tožbi predlagali zaslišanje strank in ogled, in da se sodišče do predlaganih dokazov ni opredelilo. Strank ni enako obravnavalo, ker je v postopku upoštevalo le interese investitorke, ne pa interese tožnikov, ki jim bo novogradnja še dodatno poslabšala njihove že sedaj neprimerne pogoje bivanja zaradi neurejene komunalne in javne infrastrukture. Tožbene navedbe glede vzporednega vodenja dveh postopkov pridobivanja lokacijskega dovoljenja iste investitorke na istem zemljišču (enega za stanovanjski in drugega za poslovni objekt) je neupravičeno štelo za tožbeno novoto, saj tožniki tega ugovora brez svoje krivde niso mogli ugovarjati že prej, ker jim je bilo v upravnem postopku pojasnjeno, da je investitorka umaknila prvotno vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja za poslovni objekt. Glede 2. točke navajajo, da sodišče ni upoštevalo skupnih meril in pogojev, ki so določeni v 5.10. členu PUP in jih investitorka ne izpolnjuje, ampak se je sklicevalo zgolj na podrobnejša merila in pogoje za posamezno morfološko enoto iz 13. člena PUP. Sodišče nadalje ni presojalo zakonitosti Soglasja oddelka za ceste in komunalne službe MOL, pač pa je netočno ugotovilo, da tožniki niso natančno opredelili, katera soglasja izpodbijajo.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi podatkov upravnih spisov pritožbeno sodišče zaključuje, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja poleg posebnih določb za morfološko enoto 2 A/1,2,3 (3. odstavek 4. dela 13. člena PUP) upoštevala tudi splošna merila in pogoje predmetnega PUP, na katere izrecno napotuje 2. odstavek 4. dela 13. člena. Investitorka pa je skladnost z zahtevanimi merili in pogoji dokazala z vsemi zahtevanimi soglasji in ostalo lokacijsko dokumentacijo. V 5. členu PUP določa, da so novogradnje dovoljene, če (1) to dopušča velikost in oblika gradbene parcele, (2) so izpolnjene svetlobno-tehnične zahteve, (3) novogradnja ne moti bivalnega okolja in (4) ni drugih omejitev, ki bi preprečevali gradnjo. Navedene določbe predstavljajo le splošno usmeritev za posege v prostor, ki niso neposredno uporabljive, saj so določne in konkretne rešitve urejene v kasnejših členih PUP. Pogoje iz 1. alinee 5. člena PUP tako podrobneje ureja 7. člen PUP z naslovom merila in pogoji za določanje gradbenih parcel in funkcionalnih zemljišč, ki določa, da je potrebno upoštevati omejitve rabe zemljišč, urbanistične zahteve in sanitarno-tehnične zahteve. Iz soglasij MOL, Oddelka za GJS in p. z dne 20.12.2000 ter strokovnega mnenja KPL z dne 7.2.2001 izhaja, da je investitorka te zahteve izpolnila. Pogoje iz 2. alinee 5. člena PUP ureja zadnji odstavek 9. člena PUP, ki določa, da je vse javne prometne površine, parkirne površine in površine, namenjene pešcem, treba opremiti z javno razsvetljavo, v skladu s svetlobno-tehničnimi standardi. Ker je naslovljenec tega člena pristojna občinska služba, za investitorko te zahteve v postopku pridobitve lokacijskega dovoljenja niso bile relevantne. Pogoje iz 3. alinee 5. člena PUP pa ureja 10. člen PUP, ki določa, da je novogradnja dovoljena pod pogojem, da ti posegi ne povzročajo motenj v okolju oziroma ne presegajo s predpisi dopustnih meja ter da je pri vseh posegih potrebno upoštevati normativne določbe glede zaščite okolja, kar je investitorka dokazala s soglasjem Zdravstvenega inšpektorata RS z dne 9.6.2000. Tožniki kot drugo omejitev iz 4. alinee 5. člena PUP štejejo nedokončano izgradnjo Ž. ulice, vendar pa to z izpodbijanim lokacijskim dovoljenjem ni v nikakršni zvezi, kar je tožnikom pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je soglasje Oddelka za ceste in komunalne službe (pravilno gospodarske javne službe) MOL z dne 20.12.2000 zakonito in temelji na 6. odstavku 8. člena PUP in 56. členu ZUN.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ko je odločilo na seji. Sodišče namreč lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali če to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (drugi odstavek 50. člena ZUS). Iz tožbe v upravnem sporu izhaja, da tožniki niso izrecno zahtevali glavne obravnave, uveljavljali pa so tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter za to predlagali izvedbo dveh dokazov: ogled na mestu samem ter zaslišanje strank (za tožečo stranko M.P. in J.Š.). Sodišče zaključuje, da so kljub spornemu dejanskemu stanju izpolnjeni zakonski pogoji za sojenje na seji, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno. Predlagani dokaz z zaslišanjem strank je bil namreč izveden že v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta (zapisnik o ustni obravnavi z dne 7.1.2000), izvedba dokaza z ogledom na kraju samem pa ni bila potrebna, saj so si predmetno parcelo neposredno ogledati že pristojni strokovnjaki v postopku pridobivanja lokacijske dokumentacije, tožniki pa so upravnem spisu predložili tudi fotografije sporne parcele in cestišča. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da stranke v postopku niso bile enakopravno obravnavane. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ v postopku upošteval interese vseh udeleženih strank in jim omogočil, da so zavarovale in uveljavile svoje pravice. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da so tožniki kot prizadete stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja upravičeni uveljavljati le ugovore glede skladnosti predvidene gradnje s predpisanimi pogoji po ZUN in prostorsko izvedbenimi akti ter drugimi predpisi, ki določajo pogoje za gradnjo, nasprotno pa ne morejo uveljavljati zasebno pravnih interesov. Neurejeno komunalno in javno infrastrukturo so namreč dolžne urejati pristojne občinske javne službe, ne pa investitor v postopku pridobivanja lokacijskega dovoljenja.

Prvostopni upravni organ izda lokacijsko dovoljenje za objekte na območjih, ki se urejajo s PUP, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija na podlagi zahteve za lokacijsko dovoljenje, v kateri mora investitor med drugim navesti osnovne podatke o namenu in zmogljivosti nameravanega objekta (53. člen in drugi odstavek 54. člena ZUN). V obravnavani zadevi je investitorka v zahtevi za lokacijsko dovoljenje navedla gradnjo stanovanjskega objekta, za ta namen izdano in izpodbijano lokacijsko dovoljenje pa je predmet tega upravnega spora. Zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo poslovnega objekta na istem zemljišču in presoja zakonitosti tega lokacijskega postopka pa ni predmet tega upravnega spora, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem pravno neupoštevne in jih pritožbeno sodišče ni presojalo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je glede na navedeno pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.