Jedro

Dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin je izkazana, kadar je verjetno izkazano upravičenje do denacionalizacije in kadar je za nepremičnine, za katere se zahteva prenos v začasno uporabo, verjetno izkazano, da jih je mogoče vrniti v naravi.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se odločba Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 8. 8. 2007 in sklep Upravne enote A., št. ... z dne 18. 5. 2007 odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s sklepom št. ... z dne 18. 5. 2007 odločil, da se Hidroelektrarna B., stoječa na parc. št. 477/2, stavbišče 259 m2, parc. št. 477/5, pot 195 m2, dvorišče 194 m2, dvorišče 64 m2, gospodarsko poslopje 13 m2, parc. št. 477/6 vodotok 8338 m2, parc. št. 477/8 funkcionalni objekt 30 m2, vse vpisane pri vl. št. 394 k.o. C., v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa prenese v začasno uporabo vlagateljic A.A., B.B. in C.C., tako da se primopredaja izvede neposredno z D.D. (1. točka izreka); da je zavezana stranka za izvršitev tega sklepa Elektro Z. (2. točka izreka); da sklep velja do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, s katero bo odločeno o denacionalizaciji Hidroelektrarne C. (3. točka izreka); da pritožba ne zadrži njegove izvršitve (4. točka izreka); da stroškov postopka ni (5. točka izreka). V obrazložitvi organ navaja, da je odločal po predlogu za prenos v začasno uporabo na podlagi 68. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Zavezanec - tožnik se je v ugotovitvenem postopku protivil izročitvi v začasno uporabo in menil, da niso izpolnjeni pogoji, ker je podana ovira za vrnitev po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen in 2. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Po izvedenem postopku prvostopni organ ugotavlja, da je pravna podlaga za izdajo začasne odredbe podana. Meni, da ni dvoma, da je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin verjetno izkazana. Premoženje je bilo podržavljeno pok. dr. E.E. na podlagi Zakona o zaplembi o izvrševanju zaplembe, bivši lastnik izpolnjuje pogoj državljanstva, zavezanec za vrnitev stvari pa je Elektro Z. Navedena pravna oseba je skladno z določbami 76. in 78. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS) in Uredbe o preoblikovanju podjetij elektrogospodarstva v javna podjetja, javno podjetje v lasti Republike Slovenije, ki opravlja dejavnost proizvodnje in distribucije električne energije. Ovire za vračilo nepremičnine po določbi 2. točke 1. odstavka 19. člena ZDen niso podane. Nepremičnine, o katerih se odloča o tem postopku, iz privatizacije niso izvzete, saj se je zavezana stranka lastninila (ne po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij - v nadaljevanju: ZLPP, pač pa po ZGJS) in v okvir premoženja zajela tudi nepremičnine, o katerih se odloča s tem sklepom. Prav tako ni ovir iz 3. odstavka 16. člena ZDen. Namreč nepremičnine so v lasti gospodarskega javnega podjetja, torej niti fizičnih niti civilnih pravnih oseb. Da se je podjetje lastninilo, še ne pomeni ovire za vračilo v naravi podržavljenih nepremičnin. Če bi se podjetje lastninilo po ZLPP, bi dejstvo, da začasna odredbo po ZLPP ni bila vložena, res pomenilo oviro za vračilo v naravi. Četudi začasna odredba v času lastninskega preoblikovanja po določbi 68. člena ZDen ni bila izdana, to ne pomeni, da se je lahko s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, prosto razpolagalo. Nedovoljena razpolaganja prepoveduje določba 88. člena ZDen. Uvedena je torej prepoved razpolaganja s premoženjem, s katerim bi se poslabšal položaj upravičenca v postopku denacionalizacije. Da pa gre v primeru lastninskega preoblikovanja podjetja za nedovoljeno razpolaganje v smislu določbe 88. člena ZDen, po ustaljeni pravni in sodni praksi ni nobenega dvoma. Kakršnegakoli ugotavljanja nevarnosti, ki jo predpisuje ZUP, ne pa ZDen, ni bilo potrebno ugotavljati. Zaradi napotka organa druge stopnje, je prvostopni organ presojal tudi vprašanje, kako bi prenos nepremičnin vlagateljicam v začasno uporabo vplival na možnost preprečitve nadaljnje škode. Vlagateljice bi s pravnomočnostjo sklepa pridobile posest nepremičnin, kar pomeni, da bi uporabljale nepremičnine kot posestniki in imajo zato veljavno posestno varstvo v primeru motilnih dejanj. Zavezanec bi imel kot trenutni lastnik zavezo ohranjati nepremičnino v primernem stanju in v ta namen izvajati na nepremičninah tudi nujno potrebne investicije, ta pravica oziroma dolžnost pa mu ne bi bila s prenosom nepremičnin v začasno uporabo v ničemer okrnjena. Vlagateljice pa bodo lahko ohranjale nepremičnine v uporabnem stanju, jih tekoče in investicijsko vzdrževala, za kar po Zakonu o graditvi objektov ni potrebno niti gradbeno dovoljenje, niti lokacijska informacija. Iz navedenega izhaja, da bi vlagateljice lahko preprečile nastanek nadaljnje škode, čeprav obstoj škode upravni organ posebej ni presojal. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Sprejema stališče in ugotovitve organa prve stopnje, da je dejanska in pravna podlaga za vračilo nepremičnin izkazana. Meni, da zadostuje zgolj verjetnost za izdajo začasne odredbe. Zavezanec bo še vedno imel možnost dokazovati in dokazati drugače. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o tem, da je prvostopni organ ravnal v nasprotju s sodno prakso in možno obliko vračanja prejudiciral. Meni, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na sklep št. I Up 362/2001 z dne 6. 2. 2002 Vrhovnega sodišča RS in sodbo opr. št. U 1465/2003 z dne 9. 11. 2004 Upravnega sodišča RS. Nadalje ugotavlja, da je prvostopni organ upošteval pravila postopka in načelo kontradiktornosti, ker pa za izdajo začasne odredbe zadošča zgolj stopnja verjetnosti, bo imel zavezanec še možnost izkazati ovire za vračilo predmetnih nepremičnin v naravi, v kolikor so podane.

Tožnik v tožbi navaja, da že iz samega predloga za izdajo začasne odredbe ne izhaja, da bi bila utemeljena. Upravni organ prve stopnje pa dejanskega in pravnega stanja zadeve niti ni ugotavljal v smeri utemeljenosti postavljenega zahtevka za prenos v začasno uporabo. Kljub temu, da je upravni organ prve stopnje po odpravi procesnih napak dal strankam možnost opredeliti se do nasprotnikovih stališč, je enako kot prvič sprejel nepravilen in nezakonit sklep, saj je bilo materialno pravo pri presoji utemeljenosti predloga nepravilno uporabljeno. Tožnik se niti ne protivi ugotovitvam prvostopnega organa glede upravičenja po 9. členu ZDen, nedopustno pa je nadaljnje izvajanje upravnega organa, saj dejansko glede ovir za vračilo v naravi navaja že razloge, ki jih bo moral navesti šele v odločbi o denacionalizaciji, s katero bo meritorno odločal o samem denacionalizacijskem zahtevku. Postavlja se vprašanje, zakaj organ prve stopnje ne odloči meritorno o samem zahtevku, če evidentno meni, da je tudi v tem delu ugotovitveni postopek že ustrezno izveden. Tožnik se ponovno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 362/2001 z dne 6. 2. 2002 in sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 1465/2003 z dne 9. 11. 2004, ki izrecno navajata, da rešitve vprašanja o možni obliki vračanja podržavljenega premoženja v postopku za izdajo začasne odredbe ni mogoče prejudicirati. Prvostopni organ pa je šel še celo tako daleč, da se je postavil na stališče, da je zavezanec z lastninskim preoblikovanjem zagrešil nedovoljeno razpolaganje v smislu določbe 88. člena ZDen, pri tem pa očitno ni upošteval, da je bilo njegovo lastninsko preoblikovanje predpisano in nato izvedeno skladno z zakonom (ZGJS). Nadalje se ne strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je za utemeljenost zahtevka po 68. členu ZDen dovolj, da je izkazana pravna podlaga za vrnitev nepremičnine, da pa za ugotavljanje nevarnosti. Meni, da ni relevantna okoliščina, ker odloča po ZDen in ne po ZUP. Meni, da je takšno stališče napačno, ter da je tudi izdaja odločbe po 68. členu ZDen mogoča le, da se prepreči razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko onemogočilo vračanje v obliki in obsegu postavljenega zahtevka, takšna nevarnost pa mora biti izkazana. Prvostopni organ pa bi moral ob presoji utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe odgovoriti tudi na temeljno vprašanje, to je kako bi sam prenos nepremičnin v začasno uporabo vlagateljicam lahko vplival na možnost preprečitve nadaljnje škode. Na to vprašanje ni bilo ustrezno odgovorjeno, kljub napotkom drugostopnega organa. Začasna odredba bi bila torej lahko izdana zgolj ob predpostavki, da je verjetnost zahtevka izkazana ter da obstaja nevarnost, da bo zavezana stranka razpolagala s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije ali pa kako drugače znatno onemogočila oziroma znatno otežila izpolnitev obveznosti ali pa nevarnost, da se bo premoženje oziroma stvar uničila, poškodovala ali kako drugače zmanjšala njena vrednost. Predlaga odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve prvostopnemu organu v novo odločanje.

Stranke z interesom v tem postopku A.A., B.B. in C.C. so na tožbo odgovorile in predlagajo, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

Po 68. členu ZDen se lahko odredi prenos nepremičnin v začasno uporabo upravičencu (zaradi zavarovanja zahteve za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov), če je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin verjetno izkazana. Tudi po mnenju sodišča je dejanska in pravna podlaga zahteve izkazana, kadar je verjetno izkazano upravičenje do denacionalizacije in kadar je za nepremičnine, za katere se zahteva prenos v začasno uporabo, verjetno izkazano, da jih je mogoče vrniti v naravi. V obravnavani zadevi ni sporno upravičenje do denacionalizacije, sporna pa je denacionalizacija v obliki vračila nepremičnin v naravi. Tožnica je kot zavezanka v denacionalizacijskem postopku navajala ovire za vrnitev v naravi, ki jih je utemeljevala na določbah 3. odstavka 16. člena in 2. točke 19. člena ZDen. Tudi po mnenju sodišča dosedanji postopek, glede na utemeljitev prvostopnega organa, izkazuje kot verjetno, da bo mogoče večino nepremičnin, ki so predmet odločitve, vrniti v naravi. Tožnik namreč ni izkazal, da spada med subjekte, katerih vračanje v naravi varuje 3. odstavek 16. člena ZDen, saj se je olastninil na podlagi določb ZGJS. Vendar pa v povezavi z zatrjevano oviro po določbi 2. točke 19. člena ZDen dejansko stanje glede parc. št. 477/6 vodotok k.o. C., ni dovolj raziskano, kar je lahko privedlo do kršitve materialnega prava v okviru ugotovitve zavezanca, ki naj bi tudi to parcelo vlagateljicam zahteve za denacionalizacijo izročil v začasno uporabo. Namreč glede navedene parcele, glede na zakonske podlage, ki bodo navedene v nadaljevanju, obstaja dvom, ali se je prvostopni organ lahko v celoti oprl zgolj na zemljiško-knjižni izpisek iz katerega izhaja, da je lastnik vodotoka tožnik in to na podlagi določb ZGJS. Sodišče opozarja na določbe Zakona o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81, 29/86 in RS, št. 15/91 in 52/00), Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in naslednji, v nadaljevanju: ZVO) in Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, v nadaljevanju: ZV-1), ki so in urejajo lastninjenje posebnih kategorij nepremičnin - vodotokov. Po 2. členu Zakona o vodah/81 so naravni vodotoki, naravna jezera, naravni izviri, obalno morje, javni vodnjaki in vodna zemljišča dobrine v splošni rabi. ZVO je opredelil naravno javno dobro, status takega naravnega javnega dobra pa se vzpostavi ali ukine na podlagi prostorskih planskih aktov. Nato v kronološkem redu sledi ZV-1, ki v 2. odstavku 10. člena določa, da je vodotok tekoča voda ter v 2. odstavku 11. člena kaj obsega vodno zemljišče tekočih voda. V 5. odstavku 11. člena pa določa, da je vodno zemljišče lahko v lasti osebe zasebnega in javnega prava. Vendar pa 182. člen ZV-1 določa, da zemljišča, ki so na dan uveljavitve tega zakona bila vpisana v zemljiško knjigo kot vodna zemljišča, voda, vodotok, jezero, reka, potok in podobno in so javno dobro, splošno ljudsko premoženje, družbena last ali imajo na njih pravne osebe pravico uporabe, preidejo z dnem uveljavitve tega zakona v last Republike Slovenije. Glede na opisano materialno pravno podlago bo v nadaljevanju postopka potrebno razčistiti, ali zemljiškoknjižno stanje glede vodotoka izkazuje pravo lastništvo ter v postopek pritegniti Republiko Slovenijo kot morebitnega lastnika na podlagi zakona. Glede morebitnega lastninjenja naravnega javnega dobra se torej prvostopni organ ni mogel v celoti opreti zgolj na zemljiškoknjižno stanje, ki izkazuje lastništvo tožnika tudi na vodotoku. ZGJS govori le o materialnih javnih dobrinah (5. člen, 9. člen, 1. odstavek 76. člena). Torej lastninjenje po ZGJS ne pomeni, da je tožnik pridobil lastninsko pravico po tem zakonu tudi na vodotoku, kot zaključuje za vse ostale nepremičnine prvostopni organ. Podredno v tej zvezi sodišče opozarja še na Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju: ZLNDL), ki v 2. odstavku 1. člena napotuje na poseben zakon pri lastninjenju vodnih zemljišč. V zadevi torej po mnenju sodišča ni verjetno izkazano, da je parc. št. 477/6 vodotok mogoče vrniti v naravi. Glede na to, da iz izpodbijanih odločb in upravnega spisa ne izhaja, ali ne gre pri parceli vodotok, skupaj z ostalimi parcelami, ki jih vlagateljice s predlogom zahtevajo v začasno uporabo, za funkcionalni kompleks ter bi izločitev vodotoka pomenila, da nepremičnin - hidroelektrarne ni možno uporabljati, je sodišče odločitvi obeh organov odpravilo, da se v zadevi sporno pred odločitvijo, razčisti.

V povezavi z zgornjim razlogom (razlogom za odpravo obeh odločb) pa sodišče opozarja še, da v zadevi za pravilno uporabo določbe 68. člena ZDen ni razčiščeno, ali bodo vlagateljice lahko uporabljale nepremičnine, ki se jim jih v začasno uporabo izroča, na način kot sedanji zavezanec - tožnik. Namreč uporaba nepremičnine je eno od upravičenj lastninske pravice ter je torej kljub začasnosti tega ukrepa potrebno ugotoviti, ali vlagateljice lahko v celoti vstopijo v položaj tožnika kot uporabnika, glede na možno škodo, ki bi tožniku zaradi neuporabe na način kot jo izvršuje sam, lahko nastala. Torej po mnenju sodišča določba 68. člena ZDen - glede prepustitve nepremičnin v začasno uporabo terja tudi presojo, kot je sodišče navedlo zgoraj. Namreč gre za ukrep, ki je začasen in utemeljen zgolj na verjetnosti, zato v kolikor se vrnitev v naravi ne bi realizirala, zavezanec ne sme priti v slabši položaj, ker je bil nepremičnine dolžan začasno prepustiti v uporabo. V zvezi z navedenim sodišče meni, da je s tem odgovorilo tudi na ugovore tožnika, ki jih ta v zvezi z nevarnostjo v tožbi navaja.

Sodišče je tožbi ugodilo ter sklep prvostopnega organa in odločbo drugostopnega organa odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in na podlagi 4. točke 1. odstavka tega člena, ker je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Zadevo je na podlagi 3. in v smislu 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu v nov postopek.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.