Jedro

Odločba o zavrnitvi izdaje potrdila o vpisu v register stalnega prebivalstva je upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Odločilna pravna podlaga, na katero sta tožena stranka in sodišče prve stopnje oprla svojo odločitev, je 81. člen ZTuj, za katerega je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-294/94 z dne 4.2.1999 ugotovilo, da je zaradi protiustavne pravne praznine v neskladju z ustavo in je bil zato z razlago, kakršna je vsebovana v izpodbijani odločbi in sodbi, tožnik postavljen v neenak položaj v primerjavi s tistimi tujci, ki niso bili državljani bivše SFRJ, pa so imeli v času uveljavitve ZTuj v Republiki Sloveniji stalno prebivališče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, v Ljubljani, opr. št. U 1067/97-6 z dne 2.12.1998, se spremeni tako, da se tožbi ugodi ter se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 2.4.1997.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 2.4.1997, s katero je bila zavržena njegova pritožba zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnik postal tujec, ker mu je bila 8.12.1992 vročena negativna odločba za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). Zanj so tako po 81. členu Zakona o tujcih (ZTuj) začele veljati določbe tega zakona dva meseca od vročitve dokončne odločbe o zavrnitvi zahteve za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, to je 9.2.1993. Ne glede na to, da je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, so zanj začele veljati določbe ZTuj in je tudi prijava njegovega stalnega prebivališča prenehala veljati. Akt črtanja tožeče stranke iz seznama oseb s stalnim prebivališčem v državi stranke, ker je bil kot državljan druge republike, nekdanje SFRJ, pa ni upravni akt, saj je bil izdan po uradni dolžnosti in v okviru poslovanja upravnega organa. Po 4. odstavku 5.a člena Zakona o evidenci nastanitve občanov in v registru prebivalstva, evidenca stalnega prebivališča ne zajema podatkov o osebah, ki niso državljani Republike Slovenije. Ker se podatki vnašajo in jih evidenca združuje po uradni dolžnosti, gre torej za akte poslovanja in ne za posamični akt. Dejstvo, da je občinski upravni organ za notranje zadeve podatke iz obstoječega registra stalnega prebivalstva o tožniku le prenesel v evidenco tujcev na podlagi posledic, ki so ga zadele zaradi določb ZTuj, ne predstavlja izdaje konkretnega upravnega akta v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUS/86), ko bi upravni organ odločal o pravici ali obveznosti tožnika v določeni upravni stvari. Ker je tožnik postal 9.2.1993 tujec, je bilo potrebno podatke o njem prenesti iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev. To je bilo tudi storjeno in izvršeno in zato tudi ni bil izdan posamični akt, ampak je bilo izvršeno dejanje po uradni dolžnosti v okviru poslovanja upravnega organa. Ko je pristojni upravni organ ugotovil, da so za tožnika nastopili razlogi za izbris iz registra stalnega prebivalstva, je ta izbris tudi v evidenci realiziral. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke, ki je tožnikovo pritožbo zavrgla, zakonita, saj pritožba zoper izbris tujca iz registra stalnega prebivalstva ni dovoljena in je zato tožba neutemeljena.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije nezakonit. Dne 8.12.1992 mu je bila vročena negativna odločba za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in so zanj posledice po 81. členu ZTuj pričele veljati 9.2.1993. V nasprotju s tem pa so navedbe v dopisu mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 5.5.1993, iz katerih je razvidno, da naj bi imel prijavljeno stalno prebivališče do 15.4.1992 in da je bil tega dne izločen in vpisan v posebno evidenco odseljenih. Če bi ta trditev držala, bi moral biti izbrisan iz evidence pozneje in to 9.2.1993. Zato ni zakonite podlage za izbris, ki je bil izveden že 15.4.1992. V Sloveniji živi od leta 1965 in ima vsa njegova družina slovensko državljanstvo. Njegova prevedba v status tujca je bila izvedena v spornih okoliščinah, saj je bil iz registra prebivalstva izbrisan brez posebnega postopka ali izdanega akta, pa tudi brez obvestila. Poleg tega pa ZTuj ne vsebuje določb, ki bi lahko urejale njegov status, saj v Sloveniji biva že 34 let in ni tujec v smislu tega zakona, ker objektivno ne more izpolnjevati pogojev iz 16. člena ZTuj. Z izbrisom iz evidence je postal oseba brez statusa in bi ga moral upravni organ prenesti v evidenco tujcev s stalnim prebivališčem, ki se vodi tudi za ostale tujce. Sporna dejstva mora upravni organ ugotavljati po pravilih dokaznega postopka, vključno z upoštevanjem tožnikove pravice do udeležbe v postopku. Do njegovih navedb v tožbi se sodišče prve stopnje tudi ni v celoti opredelilo. Ravnanje upravnega organa je nezakonito ravnanje in je v nasprotju z 8. členom Ustave RS saj so mu bile kršene pravice, ki se lahko omejijo samo z zakonom. Izbris iz evidence stalnega prebivališča po dolgih letih, brez vsakega obvestila, pomeni poseg v njegove človekove pravice, saj je dolžnost varovanja človekovih pravic pomembnejša od skrbi za vodenje evidence. Kršena mu je bila tudi pravica do dostojanstva in človekove osebnosti v upravnem postopku, kar določa 21. člen Ustave RS in pravica do svobode gibanja po 32. členu Ustave RS. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi njegovi vlogi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnikovo pritožbo zoper izbris iz registra stalnega prebivalstva bi morala tožena stranka, po presoji pritožbenega sodišča, obravnavati kot vlogo za izdajo potrdila iz navedenega registra. Ker gre za uradno evidenco, je imel tožnik pravico zahtevati izdajo potrdila, ki je vpisan v register stalnega prebivalstva, tako potrdilo pa izda upravni organ na podlagi 171. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Zato bi morala tožena stranka, kolikor takega potrdila ni hotela izdati, tožnikovo vlogo, (pritožbo) zavrniti in ne zavreči. Odločba o zavrnitvi izdaje potrdila iz uradne evidence pa je upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato pritožbeno sodišče meni, da je tožniku zoper izpodbijani akt zagotovljeno sodno varstvo, saj bi mu moral upravni organ omogočiti dokazovanje dejstev, od katerih je odvisen izbris iz registra stalnega prebivalstva in ta dejstva ugotavljati po pravilih dokaznega postopka, vključno z upoštevanjem pravice tožnika do udeležbe v postopku (143. člen ZUP/86).

Odločilna pravna podlaga, na katero sta tožena stranka in sodišče prve stopnje oprli svojo odločitev, je 81. člen ZTuj. V zvezi s to zakonito določbo je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-294/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS, št. 14/99) ugotovilo, da je ZTuj v neskladju z ustavo zaradi protiustavne pravne praznine. Z razlago 81. člena ZTuj, kakršna je vsebovana v izpodbijani odločbi in sodbi sodišča prve stopnje, je bil tožnik postavljen v neenak položaj v primerjavi s tistimi tujci, ki niso bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ, pa so imeli v času uveljavitve ZTuj v Republiki Sloveniji stalno prebivališče. Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožniku s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS, ki se v postopku odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika kaže kot kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic).

Glede na navedene ugotovitve je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka 2. odstavka 77. člena Zakona o upravnem sporu).